Uvodnik / Grega Repovž: Sedem milijard interesov

Dr. Erik Brecelj je bil v oddaji Politično v komentarju odločitve ustavnega sodišča glede izvedbe razmejevanja med zasebnim in javnim zdravstvom zelo neposreden: gre za spopad za sedem milijard evrov interesov, vsak evro v zdravstvu ima na drugi strani kovanca vsaj en interes. A opazil je še nekaj drugega, kar bi zlahka spregledali: kako zelo sta zdravniška zbornica in zdravniški sindikat Fides pohitela z razglasitvijo zmage nad vlado. Niti prebrali niso odločbe ustavnega sodišča, ki je vsebinsko dala prav vladi in razmejevanju javnega in zasebnega, v nekaterih delih pa celo zaostrila vladno razumevanje razmejitve med javnim in zasebnim. Ne, pohiteli so, ker ni šlo za vsebino, ni šlo za zdravnike, šlo je za politiko.

Tu se moramo vrniti k prvemu stavku dr. Erika Breclja: gre za sedem milijard evrov interesov. Zakaj tako slavljenje enega razveljavljenega člena od 16 zakonov, ki tvorijo zdravstveno reformo? Ker pri vsem skupaj ne gre za vprašanje, kako bo urejeno zaposlovanje zdravnikov, če in ko prehajajo med dvema sistemoma, ampak za to, da ustavijo vlado pri reformiranju sistema, v katerem se zavrti vsako leto sedem milijard evrov, od katerih brez dvoma vsaj vsak sedmi evro neupravičeno preskoči iz javnega sistema v zasebne žepe – in še ta ocena je zelo konservativna. Zbornica in Fides ne govorita v imenu zdravnikov, pacientov in zdravstva, ampak sta glasnika tistih, ki so že pred desetletji ugrabili zdravstveni sistem, ta vlada pa je prva, ki ni naredila pakta s temi interesi kot mnoge pred njo. Ali kot je rekel Brecelj: direktor ljubljanskega kliničnega centra je odpustil 25 ljudi in niti misliti si ne moremo, pod kakšnim pritiskom je zaradi tega. Da, interesi so v vseh porah sistema.

A kako povedati slovenskim zdravnikom, da so pri vsem skupaj poleg pacientov in javnega denarja sami največje žrtve tega prepleta, ki se je začel z dnem, ko smo na hitro navdušeno uvedli kapitalizem, nihče pa ni pomislil, da nima samo socializem svojih senčnih plati, ampak da jih ima vsaj toliko tudi kapitalizem? Kako pojasniti zdravnikom, z dvoživkami vred, ki sicer osebno sodelujejo pri prelivanju dela in denarja iz javnega sistema v zasebnega, da sami niso tisti, ki v svoje žepe tlačijo velike denarje, ampak so za primerno ceno zgolj priročni izvajalci in paravan tega koruptivnega obračanja denarja za druge? In čeprav dobijo le majhen del denarja, ki se pri tem obrača (za posameznika je to vseeno velik denar), so oni tisti, ki so zlorabljeni in tudi sami del korupcijske verige, vendar pa zgolj oni nosijo moralno težo vsega skupaj. Kako jim pojasniti, da s sodelovanjem pri tem prelivanju denarja omogočajo zaslužke ljudem, ki še nikoli niso predano sedeli ob pacientu in jim je zanje tudi popolnoma vseeno? Kako jim pojasniti, da so oni tisti, ki svoj ugled in ne nazadnje službo zastavljajo za te tretje, dejanske lastnike tega sistema dvoživkarstva, in da na njihovih hrbtih poteka zasebljenje javnega denarja? Pri čemer se verjetno zavedajo, da je cena za to njihovo »kolaboracijo« vse višja, saj od ugleda iz leta v leto ostaja vse manj, s tem pa je tudi manj osebnega zadovoljstva, ki je bilo še nedavno tako značilno za ta res izjemni in požrtvovalni poklic. Kako jim povedati, da nihče v tej državi nima težav z nadpovprečnimi plačami zdravnikov, da pa ima praktično celotna nacija težave s tem lažnivim in dvoličnim blefom, kjer se pacienti delamo, da ne vemo, zakaj moramo v zasebno ambulanto, oni pa se delajo, da nam s tem predvsem pomagajo? Vse pa je jasno obema stranema, gledamo se v oči, mi, ki jih potrebujemo, ker smo življenjsko odvisni od njih, in oni, ki so ujeti v ta sistem, pa tudi točno vedo, kaj in zakaj to počnejo. In potem je tu še večina zdravnikov, ki pri tem sploh ne sodelujejo, ki zgolj delajo, res veliko delajo, njihov ugled pa pada zaradi vsega tega, zaradi te rakave tvorbe v sistemu, čeprav sami nimajo nič s tem in se malodane vsak dan komaj privlečejo domov. Gre za dejanska življenja, za dejanske ljudi, za dejanske zdravnike, specialiste na svojem področju – ki plačujejo za nekaj, pri čemer niso nikoli sodelovali. In to velja tudi za vse prave zasebnike in koncesionarje, ki se držijo pravil.

Fides in zdravniška zbornica imata samo eno željo in je niti ne skrivata: želita si nazaj vlado Janeza Janše. Tako kot tudi veliki igralci v slovenskem zdravstvu, ki so se tako zažrli v sistem. Preplet med sindikatom, zbornico in zasebnimi interesi je danes na srečo transparenten, včasih ni bil. Ti interesi danes kupujejo plakate političnim strankam, je rekel Brecelj v oddaji Politično. Spomniti se velja, kako sta se postavila Fides in zbornica ob ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, katerega edina korist je bila, da so si zavarovalnice od javnega denarja vzele 60 milijonov evrov na leto. Risali so konec zdravstvenega sistema, skupaj s SDS in NSi – kot vedno so bili skupaj tudi v tem. Se je kaj zgodilo po ukinitvi? Nič, le vsak prebivalec te države je v treh letih privarčeval že skoraj 500 evrov, ker se premija ni povišala. Da, to je bil le košček od teh sedmih milijard evrov. Oprostite, interesov.