Dva leva / Vlado Miheljak: Politični eksorcizem
Vsi proti vsem
MLADINA, št. 53, 31. 12. 2025

© Franco Juri
Dovolite, da vam povem anekdoto. Pred nekaj tedni sem klepetala z gospo, ki je pristašinja SDS. Imeli sva prijeten pogovor, ki pa ga je začela s stavkom, da nisem njena predsednica.
»Sramota za Slovenijo! Ob zaključku tekme z Izraelom Slovenke niso hotele pozdraviti Izraelk. Satanizem v slovenskem športu je vse bolj prisoten, žrtve pa so športnice in športniki.«
»Satanizem ni prisoten le v nekaterih športih, ampak tudi v izobraževanju (II. Gimnazija Maribor).«
Ne, besedne zveze, povezane s satanizmom, niso nekaj novega. Bile so v standardnem registru slovenske (fašistoidne) desnice. General Rupnik je 22. aprila 1945, ko so nemške okupacijske sile že panično pakirale svoje malhe in niso več utegnile kolaborantskemu režimu vsiljevati, kaj naj govori, v časopisu Slovenec zadnjič nagovoril in ukoril nehvaležno ljudstvo, ki da se je slabo odrezalo, saj da je »trezno mišljene, disciplino in enotnost naroda … prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Sicer pa satanizem v besednih zvezah ni slovenski izum. Nacizem ga je imel v svojem standardnem arzenalu. No, danes satanizma ljudje istega kova ne povezujejo z antisemitskimi sentimenti, ampak obratno, z obrambo Izraela pred kritiki njegove genocidne politike. Milanu Zveru je kritika satanizma domača in jo ponavlja. Ampak O. K. Milan Zver ni avtonomna oseba, ki bi razmišljala s svojo glavo. Nikoli ni bil. Najprej je bil v partiji. Ja, tisti partiji, ki jo danes v evropskem parlamentu prodaja kot prapočelo zla v lastni državi. Pa ga nihče ni silil, da se včlani. Svoj čas je pojasnil, da je bila to najstniška zabloda. Že, že, ampak trajala je kar deset let, in ko je leta 1989 izstopil iz že bolj ko ne klinično mrtve partije, je bil najstnik Milan star 27 let! In sedaj je spet v partiji. Tisti Janševi, ki nadaljuje kontinuiteto avtoritarnih partijskih praks. Pa ga tudi ni nihče silil, da vstopi vanjo. Verjetno se je Zverova najstniška zabloda zavlekla v starostno obdobje. Seveda ga kot zvestega vojaka partije motijo vsi, ki mislijo in delujejo nekonvencionalno, avtonomno. Mariborski dijaki so mislili s svojo glavo. In to mu seveda ni bilo všeč. Ampak označiti gesto, ki ti je tuja, ki je ne sprejemaš, kot satanizem!? To je res klinična partijnost in zaslepljenost! No, če se je prej, dokler idejna platforma ni presahnila, hranil z zvestobo Titu, se sedaj z zvestobo Janši. Pač, prej Titov, zdaj Janšev bobnarček. Zver je med samimi zvestimi in zaslepljenimi člani SDS najbolj zvest in zaslepljen. In se bori proti vsakršnemu revizionizmu in sektaštvu, kot se je včasih reklo v žargonu njegove prve partije. Iskanje sledi in vonja satana vse okrog sebe je nekakšni politični eksorcizem, ki ga sicer trasira in definira Janša. Ko sem nedavno v Mladini napisal, da se bo počasi treba navaditi življenja v tesnem Janševem objemu, mi je Janša repliciral, češ »Če zmaga @stranka SDS, se bom izselil iz Slovenije? #VladoToGo«.(X, 21.12.2025). No, saj sem jo še kar dobro odnesel, ker ni definiral, kam me pošilja, glede na to, da je maja 2021, ko je bil predsednik vlade, petkove kolesarje pošiljal kar v Venezuelo! Janša je kot ona Miloševićeva kreatura Mihajlo Švabić, ki je v času razpadanja skupne države pošiljal svojeglave Slovence »u Grac ili Filadefiju«.

© Franco Juri
Dovolite, da vam povem anekdoto. Pred nekaj tedni sem klepetala z gospo, ki je pristašinja SDS. Imeli sva prijeten pogovor, ki pa ga je začela s stavkom, da nisem njena predsednica.
»Sramota za Slovenijo! Ob zaključku tekme z Izraelom Slovenke niso hotele pozdraviti Izraelk. Satanizem v slovenskem športu je vse bolj prisoten, žrtve pa so športnice in športniki.«
»Satanizem ni prisoten le v nekaterih športih, ampak tudi v izobraževanju (II. Gimnazija Maribor).«
Ne, besedne zveze, povezane s satanizmom, niso nekaj novega. Bile so v standardnem registru slovenske (fašistoidne) desnice. General Rupnik je 22. aprila 1945, ko so nemške okupacijske sile že panično pakirale svoje malhe in niso več utegnile kolaborantskemu režimu vsiljevati, kaj naj govori, v časopisu Slovenec zadnjič nagovoril in ukoril nehvaležno ljudstvo, ki da se je slabo odrezalo, saj da je »trezno mišljene, disciplino in enotnost naroda … prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Sicer pa satanizem v besednih zvezah ni slovenski izum. Nacizem ga je imel v svojem standardnem arzenalu. No, danes satanizma ljudje istega kova ne povezujejo z antisemitskimi sentimenti, ampak obratno, z obrambo Izraela pred kritiki njegove genocidne politike. Milanu Zveru je kritika satanizma domača in jo ponavlja. Ampak O. K. Milan Zver ni avtonomna oseba, ki bi razmišljala s svojo glavo. Nikoli ni bil. Najprej je bil v partiji. Ja, tisti partiji, ki jo danes v evropskem parlamentu prodaja kot prapočelo zla v lastni državi. Pa ga nihče ni silil, da se včlani. Svoj čas je pojasnil, da je bila to najstniška zabloda. Že, že, ampak trajala je kar deset let, in ko je leta 1989 izstopil iz že bolj ko ne klinično mrtve partije, je bil najstnik Milan star 27 let! In sedaj je spet v partiji. Tisti Janševi, ki nadaljuje kontinuiteto avtoritarnih partijskih praks. Pa ga tudi ni nihče silil, da vstopi vanjo. Verjetno se je Zverova najstniška zabloda zavlekla v starostno obdobje. Seveda ga kot zvestega vojaka partije motijo vsi, ki mislijo in delujejo nekonvencionalno, avtonomno. Mariborski dijaki so mislili s svojo glavo. In to mu seveda ni bilo všeč. Ampak označiti gesto, ki ti je tuja, ki je ne sprejemaš, kot satanizem!? To je res klinična partijnost in zaslepljenost! No, če se je prej, dokler idejna platforma ni presahnila, hranil z zvestobo Titu, se sedaj z zvestobo Janši. Pač, prej Titov, zdaj Janšev bobnarček. Zver je med samimi zvestimi in zaslepljenimi člani SDS najbolj zvest in zaslepljen. In se bori proti vsakršnemu revizionizmu in sektaštvu, kot se je včasih reklo v žargonu njegove prve partije. Iskanje sledi in vonja satana vse okrog sebe je nekakšni politični eksorcizem, ki ga sicer trasira in definira Janša. Ko sem nedavno v Mladini napisal, da se bo počasi treba navaditi življenja v tesnem Janševem objemu, mi je Janša repliciral, češ »Če zmaga @stranka SDS, se bom izselil iz Slovenije? #VladoToGo«.(X, 21.12.2025). No, saj sem jo še kar dobro odnesel, ker ni definiral, kam me pošilja, glede na to, da je maja 2021, ko je bil predsednik vlade, petkove kolesarje pošiljal kar v Venezuelo! Janša je kot ona Miloševićeva kreatura Mihajlo Švabić, ki je v času razpadanja skupne države pošiljal svojeglave Slovence »u Grac ili Filadefiju«.
Ampak Janšo je vseeno treba vzeti v bran. Nedavno mu je v intervjuju za Večer predsednica države, ki sicer kar smiselno artikulira svoja stališča, pripisala, da ni zares širok in odprt. To vsekakor drži, ampak ne zato, ker ne hodi na koncerte Laibach ali otvoritev razstave Marine Abramović, ampak ker poskuša svoj estetski domet in horizont vsiljevati drugim. Ne, res mu ni treba hoditi na dogodke, ki jih ne dojema. Naj kar živi v svojem estetskem paradižu, a naj ga ne definira kot univerzalnega in zavezujočega.
Sicer pa je Janševim gardistom, ne da bi slišali za DAF in ne da bi hodili na koncerte Laibach, pesem Alle gegen alle (Vsi proti vsem) umerjena na duha in telo: »Unsere Kleidung ist so schwarz/Unsere Stiefel sind so schön ... « (Naša oblačila so tako črna/naši škornji so tako lepi ...).
Prav zato zajemajte v novem letu prostost s polnimi pljuči. Dokler bo trajala.