Kolumna / Janko Lorenci: Svet in kavč

Živimo v času, čas teče in tako nas je naplavilo (smo priplavali?) do konca leta 2025, ko … Ko so v državo organizirani Judje spremenili Gazo v ruševine, dokončno pozabili na svoj holokavst, ga sami uprizarjali drugim in si, otok v islamskem morju, dolgoročno kopali grob. In ko je postalo kristalno jasno, kako dramatično se bo spremenila slovenska zunanja (in notranja) politika, če bo premier Janša.

Ko je čudežna rodbina Prevc skakala kot kobilice in bo, upajmo, rodila še veliko neverjetnih skakalcev za primer, da bo takrat še kaj snega.

Ko si s prašne poljske poti skočil na travo, da si se rešil pred tremi drvečimi štirikolesniki. Dva sta krmarila na pol odrasla otroka, pred njima je ponosno grmel oče, ju vodil in vzgajal. Mirno poletje je zadišalo po pobesnelem Maxu.

Ko sta se nežno gledala Putin, največji morilec Rusov po Stalinu, in Trump, za katerega podnebne krize ni in bo zato nekoč v prihodnosti pomoril milijardo ljudi.

Ko naša EU še živi dobro, a jo razjeda rusko-ameriška peta kolona, skrajna desnica. In ko si ne prizna, da jo enako ogrožata uradno glavni sovrag Putin in uradno glavni zaveznik Trump.

Ko se je že trikrat skoraj končala ukrajinska vojna, a še kar traja.

Ko je Dončić shujšal in skače više in kar naprej in je torej pravi Slovenec, čeprav je njegov rod deloma sumljiv , kar dobro ve SDS, Trumpova imitatorka, ki bo v četrtem mandatu, če ji ga bog ob pomoči KC nakloni, vse »nečiste« Slovence izgnala.

Ko nam je NLB Brodnjak delil volilne nasvete in nas odiral z dragimi posojili in mizerno nizkimi obrestmi za varčevanje. Ko so se delodajalska združenja zgražala nad Golobovimi bombončki in kar naprej zahtevala bombončke – subvencije zase.

Ko je umrl nekdo, ki ne bi smel umreti, ki se je zdel neumrljiv in malo tudi je, saj se ga tolikokrat spomniš. Ko so Švico zapuščali ledeniki (ne pa davčni begunci), ko se je arktični permafrost talil, izcejal v reke železo in druge minerale in kvaril pitno vodo, ko je bila Grčija v plamenih, ko so se v Španiji širile pustinje, ko so naši vročinski valovi minili, nekaj tesnobe pa je ostalo, ker je zdaj vsako leto bolj vroče od prejšnjega. Čeprav je kako poletno jutro še sveže in lahko, jutranje krmežljav, na hladni, rosni travi stopiš na sveže narito krtino.

Ko je Nika Kovač sijajno zmagala v bruseljskem parlamentu, čeprav je vseh pet poslancev slovenske desnice, tudi obe ženski, glasovalo proti.

Ko je čebelica Prebilič letal od cveta do cveta, ko je Logar lezel proč od sredine proti svoji strankarski maternici, ko je

Golob, čeprav bogat, pokazal nekaj posluha za malega človeka, ko se je moral po novem brkati Mesec, najbolj zaslužen za socialnost te oblasti, bati volitev, ko je Han kar naprej govoril, kako iskren je, in ko smo čakali, katerega guvernerja in kakšnih barv ustavne sodnike bo predlagala predsednica države, pametna, a nekoliko preveč vase zagledana gospa. In ko Janši nismo hoteli verjeti, da je patriot, a bi mu lahko, saj je bil glavni v korupcijski Patrii.

Ko sta v Avstraliji islamista na plaži hladnokrvno pobijala ljudi, ko je enega z golimi rokami razorožil mimoidoči, tudi musliman, in postal nacionalni junak. Zakaj so naši nacionalni junaki samo športniki? Ker se edini uspešno izmikajo politični polarizaciji?

Ko se je pri nas rodilo najmanj otrok v zadnjih sto letih.

Ko je Janković, svojčas za mesto zaslužen mož, dosegel stadij, ko ga meščani morda ne bodo več izvolili za župana, če bo kandidiral.

Ko so klepetalni boti postali še prijaznejši, bolj empatični, tankočutni, tako človeški skratka, da lahko z njimi prijateljuješ, se vanje zaljubiš, se z njimi poročiš ali storiš samomor, da bi se jim pridružil v virtualnem onstranstvu. Taki so, ker je to uspešen poslovni model.

Ko je ustavno sodišče malodane razglasilo za neustavno prepoved dodatnega dela zdravnikov zunaj javnega zdravstva in tega morda obsodilo na zlom. To se zgodi, če sodniki ne razumejo prelomnosti časa in svobodni gospodarski pobudi (zaslužkarstvu zasebnikov) dajejo prednost pred javnim in skupnim.

Ko si zvečer s kavča gledal, kaj si mislijo TV-anketiranci o bližnjih volitvah, in se vprašal, ali bo pri levosredinskih volivcih pamet premagala lenobo in bodo vstali s kavčev. Ni dobro, da o volitvah odloča kavč.

Ko si se včasih začudil, kako je lahko v tako slabem sistemu (mišljeno globalno in lokalno) toliko dobrih ljudi, pa vse ostaja enako.

Ko si v iztekanju histeričnega leta in v pričakovanju negotovega futura tuhtal, kako ostati pri zdravi pameti in optimist, brez česar novo leto zanesljivo ne bo boljše. Malo je pomagalo, če si si rekel, da je bilo prerokovanih že veliko koncev sveta, svet pa še kar stoji.

Ko si si stokaje zavezal čevlje, se zravnal, pogledal ven in zagledal modro nebo, pod njim pa eno samo snežno belino. In si rekel, jebenti, kako lep je ta svet.

In kaj bi reklo leto samo? Bi se zjokalo nad sabo, se smejalo, nekaj zamomljalo? Najbrž bi molčalo. Leto je samo od nas na koščke razsekan čas. Čas sam ne more nič, mi v njem pa lahko kaj storimo, če hočemo. A kaj hočemo?

Za začetek se spravimo s kavča.