Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Usodna alternativa

Leto 2026 bo za Slovenijo pomembnejše na političnem kot na ekonomskem področju. Volilno leto bo marca prineslo končni politični obračun med vodilno levosredinsko koalicijo in desno opozicijo, med Svobodo z Golobom na čelu in SDS z večnim Janševim primatom. Predvolilni boji dejansko potekajo od zamenjave oblasti. SDS in tudi NSi sta s tem ohranjali svojo notranjo integriteto po spektakularnem volilnem porazu. Vladna koalicija je politično vzdržala, pokazala je reformno smelost, toda politično je vse manj prepričljiva. Država je prav v letu 2025 izgubila ekonomski zagon, strukturne reforme niso opravičile pričakovanj, politični porazi so se začeli kopičiti. Politična konsolidacija strank na desnici je uspešnejša kot na levici, tudi EU se obrača vse bolj desno, skrajno desno. Golob ali Janša bo usodna politično-ekonomska volilna alternativa v letu 2026. Nobena možnost ne ponuja odrešujočih ekonomskih rešitev, dobre politične izbire s starim volilnim nahrbtnikom ni. Velike sredinske koalicije niso mogoče, obstoječe pa so nevzdržne. Za nameček se lomi tudi EU, nekdanje demokratično varovalo pred domačimi ekstremisti in populisti. Slovenija vstopa z volilno izbiro v eno najnevarnejših političnih obdobij svoje novejše zgodovine. Pomembna bo presoja političnih tveganj enih in drugih. In tu janšizem kot slovenski trumpizem ni nikakršna luč na koncu predora.

Ekonomske razmere so se v letu 2025 poslabšale, toda razmere niso dramatične. Gospodarska rast se je glede na napovedi več kot prepolovila in bo verjetno obstala okoli odstotka. Inflacija je z 2,5 odstotka v varnem območju primerljivih držav, brezposelnost je še vedno rekordno nizka, na fiskalnem področju smo na meji sprejemljivosti. Težava je dvojna in ni lahko rešljiva. Na eni strani Slovenijo kot majhno odprto gospodarstvo vedno bolj omejuje recesija na zunanjih trgih EU, zlasti v Nemčiji. Za majhno odprto slovensko gospodarstvo je tuje povpraševanje ključno in tega ni mogoče nadomestiti z notranjo potrošnjo. Hkrati se nam zapirajo škarje med padajočimi prihodki in naraščajočimi izdatki, kjer se ob dobrih finančnih bonitetah gibljemo po robu fiskalne vzdržnosti. Davkov ni mogoče povečevati, dodatno zadolževanje pa bo vse bolj tvegano. Manevrski prostor je ožji, kot se zdi. Napovedi za leto 2026 so zato glede gospodarske rasti in izvoza pretirano optimistične, recesija je verjetnejši izhod kot načrtovana podvojitev letošnje rasti (2,2 odstotka). Domače povpraševanje, predvsem potrošnja države, ne more nadomestiti težav na tujih trgih, fiskalni primež se bo zaradi nižje rasti samo še povečeval. Če pride do pričakovanega finančnega poka na globalnih kapitalskih trgih, bodo negativne posledice za Slovenijo še toliko večje. Veliko prostora za ekonomski optimizem v letu 2026 torej ni.

Seveda, vse ni za odmet. Noben makroekonomski kazalec pred volitvami ni tako slab, da bi jih vlada zaradi tega izgubila. Nasprotno, Slovenija še vedno spada med uspešnejše članice evrske skupine. Britanski The Economist nas je uvrstil med najuspešnejša gospodarstva, Slovenija je z donosi na kapitalskem trgu že dve leti na vrhu sveta. Žal pa je naša borza majhna, plitka in nepomembna celo doma. Toda kot dokazuje Umarjevo Poročilo o razvoju (2025), smo glede kakovosti življenja v zgornji polovici držav EU, glede trajnostne in vključujoče blaginje med vodilnimi. Zaostajamo z vidika gospodarske razvitosti, produktivnosti in konkurenčnosti. In prav tu je potreben ekonomski prostor za napredek države. V volilnem letu zavezujočih ekonomskih (za)obljub še posebej.

Kdo bo torej v letu, ki je pred nami, znal potegniti prave poteze? Bo vse skupaj ostalo na primitivnih zoperstavljanjih, kjer desnica očita sedanji vladi »socialistični balkanski eksperiment« in ponuja, kot vedno, znižanje davkov, debirokratizacijo in domoljubje. Bo na drugi strani na levici ponovno uspelo zbuditi dovolj strahu pred janšizmom, njegovi mitologizaciji izključujočega slovenskega nacionalizma, poveličevanja osamosvojitve in militarizma. Tu je politični zdrs demokracije, pluralizma in parlamentarizma v avtokracijo, tudi totalitarizem, realna nevarnost. Podobno, kot je ekonomskorazvojno pleteničenje, nesposobnost učinkovitega vodenja reform, brez radikalnejšega sistemskega zasuka k spodbujanju inovativnosti, produktivnosti in konkurenčnosti, tvegano početje z leve. Brez ekonomske uspešnosti ni želene socialne države, brez politične sproščenosti pa ni normalizacije družbe. Morda bi bilo še najbolje, če bi eni in drugi pred volivce stopili s skupnim razvojnim kompromisom države, in kdor zmaga na volitvah, ga uresniči. Seveda to spada v utopični brevir zunaj dosega naše strankokracije. Zato bomo izbirali kvečjemu boljšo politično ponudbo med slabimi ekonomskimi alternativami.

Pred nami je torej leto sprememb, v katerem se bomo nagledali političnih predstav in v prostem teku medvladja iskali možnosti za ekonomsko prilagajanje. To bo leto bolj samodejnih kot intervencijskih stabilizacijskih politik. Uspeh slovenskega gospodarstva bo odvisen predvsem od njegove lastne proaktivnosti in odzivnosti na spremembe v svetu, ki niso v prid Sloveniji. Njena politična suverenost bo na prepihu, edino pravo zavetje ji daje ekonomska uspešnost. Bodo politični nosilci in volivci sposobni doumeti to politično-ekonomsko kvadraturo kroga? Upajmo, leto 2026 bo zagotovo prelomno.