Domen Novak / Igralec, ki si želi ostati odprt za svet

Trenutno blesti v uprizoritvi Shakespearovega Kralja Leara, ki jo je na Veliki oder ljubljanske Drame postavil Jernej Lorenci. V še kako aktualni predstavi o nasilju, oblasti in kaosu, ki je prava učna ura dramske igre, je stopil v čevlje Edmunda, mlajšega nezakonskega sina grofa Gloucestra. Zdi se mu, da gre za njegovo prvo resnično »zrelo« vlogo; vlogo, ki mu je dala igralski prostor, s tem pa pomiritev, napolnitev in novo vero v moč procesa. Obenem se zdi, da je predstava dala veter v jadra tudi Drami, ki je v zadnjih letih zaradi prenove, selitve in menjave vodstva prestala kar nekaj pretresov. Trenutno je v matični hiši vpet v še en vznemirljiv ustvarjalni proces – težko pričakovano uprizoritev Zajčevega Voranca v režiji mlade prodorne gledališke ustvarjalke Žive Bizovičar, ki bo premiero na Malem odru doživela 31. januarja.

Domen Novak (1997) je igralec, ki ga poleg institucionalnih odrov – član ansambla SNG Drama Ljubljana je od leta 2022 – izpolnjuje tudi delo na neodvisni sceni. Prehajanje med obema poloma razume kot prepotrebno ravnotežje, s katerim ohranja stik z raziskovalnim impulzom ter občutek, da kot igralec ostaja v dialogu s časom in svetom. V preteklem letu se je denimo kot član mladega gledališkega kolektiva Počemučka podpisal pod avtorsko predstavo 150 BPM, v kateri so skozi motiv kože raziskovali telesnost, čutno doživetje in fizično občutenje gledališča. S performerko in koreografinjo Urško Centa je soustvaril tudi predstavo Tam, v vrtu, temelječo na poslušanju zvokov narave in njihovem prevajanju skozi lastno telo, tudi skozi umetnost beatboxanja.

Ob tem se morda zdi, da je bil že od nekdaj zapisan umetnosti, a to je daleč od resnice. Prepričan je bil, da ga bo življenje vodilo po poti profesionalnega športa. Sprva je treniral karate, nato pa se zaljubil v košarko, ki je kmalu postala središče njegovega življenja. Igral je za kadetske in mladinske reprezentance, toda po spletu okoliščin je moral košarkarsko žogo odložiti v kot in življenje se mu je postavilo na glavo. Nato je njegovo pozornost pritegnila Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Pred tem je bil prepričan, da moraš biti za igralca »rojen« ali izhajati iz umetniške družine, a to ga ni odvrnilo, da ne bi poskusil sreče na delavnicah ŠtudenTeatra in dramske šole Satirikon. Tam se je zgodilo nekaj zelo močnega, nepričakovanega: prvič je imel občutek, da resnično pripada. Da lahko govori o svojih čustvih, razmišlja o sebi in o življenju, se v polnosti izrazi, in še več – da je v tem celo dober. In uspešno je opravil tudi sprejemne izpite za študij dramske igre na akademiji.

Tja je prišel zagnan, radoveden in lačen znanja. Že v prvem letniku se je imel priložnost preizkusiti pred kamero v drugem delu knjižne in filmske uspešnice Primoža Suhodolčana Košarkar naj bo 2 v režiji Borisa Bezića. Kaj kmalu je s trojico sošolcev – Klemnom Kovačičem, Filipom Mramorjem in Aljošo Lovrićem Krapežem – ustanovil gledališki kolektiv Počemučka. Ta je bil zanje nekakšen eksperimentalni laboratorij, igrišče, kjer so raziskovali, kako še drugače misliti in delati gledališče – onkraj klasičnih dramskih struktur, zahodnih konvencij in ustaljenih hierarhij. Njihova prva »profesionalna« predstava Under Construction (2021) v produkciji Gledališča Glej jim je prinesla posebno nagrado žirije na 52. Tednu slovenske drame in več nagrad na 12. Bienalu slovenskih lutkovnih ustvarjalcev.

Leto kasneje je debitiral na odru Mestnega gledališča ljubljanskega v Schnitzlerjevi Samotni poti v režiji Doriana Šilca Petka – kmalu zatem pa postal član ansambla ljubljanske Drame. Če si je igro sprva predstavljal kot nekaj absolutnega, mitskega, nekaj, čemur mora dati vse, ima danes do nje nekoliko več (zdrave) distance. »Mislim, da v tem smislu odraščam,« pravi. »Včasih je nujno malo zadihati, stopiti korak nazaj in pogledati stvari od zunaj. Ta distanca mi v resnici omogoča več kreativnosti, svobode in boljši razmislek o vsebini.« Pomembno se mu zdi, da ni zaprt v en sam sistem ali način dela. Prav neodvisna scena, raziskovalni procesi in delo zunaj institucij mu dajejo svežino in širino, ki ju nato prenaša tudi v institucionalno gledališče. Opominjajo ga, da je za igralca ključno, da ostaja odprt in radoveden in si s tem nenehno širi razumevanje, kaj vse gledališče še lahko postane.