Knjiga / Vladimir Nabokov: Lolita

+ + + + +

Knjiga, ki je nihče več ne bere, saj že vsi vse vedo o njej.

Pojem Lolite, že seksualno zapeljive predpubertetnice, na katero se prilepijo po tri desetletja starejši moški, spada v splošni repertoar odraščanja, sledeč množični kulturi, prav tako ime avtorja razvpitega romana, ki je prvič izšel leta 1955. Tema kršenja tabuja, kot je spolno občevanje odraslih s punčkami, je preglasila samo zgodbo.

Ona 12, on blizu 40, on sprva podnajemnik pri njeni materi, nato postane njen očim. Okvir je enostaven – po materini smrtni nesreči živita na zunaj kot oče in hči, podnevi bolj ali manj potujeta iz mesta v mesto, ponoči si delita užitke postelje; to se lahko neopazno dogaja le v fluidni deželi, kot so ZDA. Toda junak je subtilni evropski intelektualec emigrant, tako da v knjigi ni perverznih prizorov, še manj popisov spolnosti. A odnos tudi ni ljubezenski, saj je z Lolito obseden le Humbert, ona pa malo ugrabljena, malo podkupljena, zdaj sprejema, zdaj zavrača njegove pozornosti in vzgojne poteze, dokler ji ne uspe ... Glavni lik je seveda formalno zločinska figura, a v obdobju šolanja in tudi po snidenju čez leta skrbni oče, ki za pastorko skrbi materialno in kulturno, obenem pa še pozorni in taktni ljubimec brez fizičnega nasilja. V drži perverzen, v vsebini kultiviran.

Avtor s knjigo razbije več tabujev in je zato desetletja na indeksih prepovedanih del, ne izpove pa Lolitine zgodbe, niti ne predstavi, kako je lahko nekdo leta obseden z idejo ljubezni do nimfete, njenega telesa in gibov, ne da bi se med njima razvil vzajemen odnos. Pač, ona je zanj neulovljiva fatalka, ki pa jo ima vseskozi v posesti, neulovljiv je tako le čas, ko mu bo to še uspevalo.