Plošča / Los Thuthanaka: Los Thuthanaka

+ + + +

Predstavljajte si, da nekje med andskimi špičaki ležite v postelji – vročični, preznojeni, na robu delirija. Medtem iz sosednje sobe oddaja fiktivni radijski program, ki je tako nadrealističen in maksimalističen, da dobite občutek, da je radio oživel kot kakšna groteskna entiteta iz filmov Davida Cronenberga. Album kalifornijskega dua eksperimentalistke Chuquimamani-Condori (Elysia Crampton) in njenega brata Joshue Chuquimia Cramptona je najbizarnejša izdaja, kar ste jih lahko slišali letos. Po čudnem spletu okoliščin je pristala na vrhu nekaterih najvplivnejših lestvic najboljših albumov leta. Prepričala pa je celo kulturni establišment. Nišna, neortodoksna, ekstremistična vizija latino psihedelije, zakoreninjene v starodavnih praksah, jima je namreč prinesla nagrado srebrni lev na Beneškem glasbenem bienalu 2025.

Elysia Crampton je uveljavljeno ime v kvirovskih glasbeno-umetniških krogih, med drugim je znana po multimedijskih instalacijah v newyorškem Muzeju moderne umetnosti – MoMA. Toda presenetljiv uspeh albuma, ki sta ga z bratom kot Los Thuthanaka brez pompa izdala v samozaložbi in ni na voljo na pretočnih platformah, ni samoumeven. Glasbenica avantgardno estetiko sicer razvija že več kot desetletje, toda album izstopa s konceptualno zaokroženostjo, deloma tudi dostopnostjo, čeprav gre za zajeten zalogaj, za katerega je potreben submisiven poslušalec.

Člana dua sta potomca pripadnikov andskega in altiplanskega ljudstva Aymara in raziskujeta dediščino prednikov – avtohtone žanre, kot so huayño, caporal in kullawada – na doslej neslišan način. Njun edinstveni kitarsko-elektronski kolaž je sestavljen iz semplov andskih godb, nalezljivih ritmov cumbie in melodij keytarja (kitarski sint) ter halucinogenih psych rock riffov, zavitih v lo-fi patino. Izraz dua je neizčiščen, dezorientirajoč, prežet z nasičenimi frekvencami »v rdečem«, ob katerih ušesa včasih trpijo. Komadi so dolgi tudi do deset minut, trancersko repetitivni, karikirano evforični, pogojno plesni, ampak tudi nojzersko konfrontacijski, polni eksplozij pasjega laježa, vinilnega scratchanja in ad libov različnih psevdo radijskih glasov, ki zvenijo kot kiborgi. Vse skupaj deluje zelo … punk.

V antikolonialnem duhu zavračata zahodne ideje čistosti in harmoničnosti. Njuna retrofuturistična psihedelija v ospredje potiska absurdno skompresirane digitalne teksture in komično saturirane kitarske zvoke. Največja kvaliteta plošče je prav njena surovost in umazanost. Zvočna podoba je preprosto čudna, lepa in grda hkrati, v najboljšem mogočem pomenu. Prav iz te nečistosti, »pokvarjenosti« zvoka izhaja občutek, da gre za nekaj res avtentičnega, radikalnega, prevratniškega. Avtorsko brezkompromisna muzika za radovedne.