Teden / Česa si želi ljubljanski nadškof? Prepovedi splava?

Prejšnji teden je pred dnevom samostojnosti in enotnosti v ljubljanski stolnici potekala tradicionalna maša za domovino, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Tokrat se je je udeležil tudi premier Robert Golob. Zore v nagovoru ni skrival, kaj bo naslednji veliki boj katoliške cerkve. Potem ko se je pred kratkim spustila v referendumsko bitko, da je preprečila uveljavitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, zdaj prav nič prikrito kliče k omejitvi, če ne kar k prepovedi splava. Sicer pravici, zagotovljeni v slovenski ustavi.

Zelo natančno je treba prisluhniti Zoretovi pridigi v delu, v katerem je svaril pred tako imenovano demografsko zimo. »Domovine ni brez ljudi. Brez ljudi domovina postane samo zemljepisni pojem, z mejami ograjeno ozemlje. Domovina postane šele takrat, ko jo ljudje sprejmejo za svojo, jo obdelujejo in jo ljubijo. Kadar skrbijo zanjo, ker se zavedajo, da so jo prejeli od prejšnjih rodov in jo bodo zapustili prihodnjim rodovom,« je pridigal ljubljanski nadškof. »Zato moramo svoje skrbi in prizadevanja uravnotežiti. Veliko je govora o podnebnih spremembah, o segrevanju planeta, o zelenem prehodu. Resno pa bi nas moralo skrbeti, ker smo se podali globoko v demografsko zimo. Poveličujemo smrt, borimo se za varen splav – mediji so polni tega zavajanja. Oprostite, ampak varnega splava ni. Splav je smrtno nevaren in otroček ga praktično nikoli ne preživi. In če ne bodo preživeli otroci, ne bomo preživeli kot narod. Imeli bomo polno pravic, vse ozračje bo brnelo od pravic, ne bo pa več tistih, ki so nosilci pravic, to je ljudi.«

Kaj pravzaprav predlaga Zore, da bi rešil to zagato? Bo ženske silil k rojevanju? Bi rad prepovedal splav? Njegove besede je glede na zmeraj močnejša prizadevanja za prepoved ali vsaj omejitev splava težko razumeti drugače.

Število opravljenih splavov v Sloveniji se zadnja leta sicer zmanjšuje in je nižje od povprečja EU. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja jih je bilo skoraj 20 tisoč, leta 2023 pa manj kot 3000. Odločitev o otrocih je povezana predvsem s strukturnimi možnostmi, kot so varna zaposlitev, dostopna stanovanja, do družin prijazno delovno okolje in podpora države blaginje, in z novimi življenjskimi poteki, zaradi katerih se odločitev za otroka praviloma prelaga v kasnejša leta. Podatki na primer kažejo na višjo rodnost in pogostejše odločitve za drugega ali nadaljnje otroke v državah, ki gradijo na politiki enakosti spolov in podpornih politikah usklajevanja dela in družine ter na otroškem varstvu – takšen primer je Francija. V državah, kjer je pravica do splava najbolj omejena, na Malti in Poljskem, pa je rodnost med najnižjimi v EU.

Ob koncu si vseeno velja sposoditi še besede iz komentarja novinarke Urške Mlinarič, ki je bil objavljen na spletnem portalu N1: »Gospod nadškof, prav imate. Splav je smrtno nevaren. A ne splav, ki ga opravljajo usposobljeni zdravstveni kadri v bolnišničnih pogojih v državah, kjer je ta dovoljen, kot je to v Sloveniji. Smrtno nevaren je splav za ženske tam, kjer se morajo /.../ zatekati k mazaštvu brez osnovnih medicinskih in higienskih razmer.«