Naslovna tema / My Voice, My Choice

Strasbourg, 16. december 2025, nekaj minut čez deseto zvečer. »In kaj zdaj?« je vprašal nekdo iz skupine. »Ne vem, nisem prepričana. Ampak to ne bo konec,« mu je odgovorila Nika Kovač. Po treh letih prizadevanj in dela, po oblikovanju evropske državljanske pobude My Voice, My Choice (Moj glas, moja odločitev), ki jo je zagnal Inštitut 8. marec, zbranih več kot milijon podpisih po vsej Evropi, sestankih z evropsko komisijo ter uspešno prestanih glasovanjih pred evropskim parlamentom in parlamentarnimi odbori se je zdelo, da vse pada v vodo. Okoli dvajset posameznic in posameznikov, zbranih z vseh koncev Evrope, je v tišini postopalo po četrti vzhodno od starega mestnega jedra. Nekje v daljavi je bilo slišati ognjemet. Zdelo se je, da se jim ruši svet.

»Mrzlo je,« je rekla Nika Kovač in presekala tišino. Mraz je resnično rezal do kosti. »Pojdimo na toplo, da pretuhtamo, kakšen bo naš naslednji korak.«

Zarota skrajne desnice

Še nekaj deset minut prej so z balkona polkrožne dvorane evropskega parlamenta spremljali razpravo o pobudi My Voice, My Choice, ki od Evropske unije (EU) zahteva, naj vzpostavi finančni mehanizem, ki bi vsem Evropejkam omogočil varen in dostopen splav. Ker se je seja tisti dan precej zavlekla, je razprava o pobudi prišla na vrsto, ko so bili hodniki evropskega parlamenta že izpraznjeni in nenavadno tihi, v dvorani pa je bila samo še peščica poslancev in poslank. Najglasnejši so bili resda na robu dvorane, kjer sedijo poslanci skrajne desnice. A daleč najbolj hinavsko je na govorniškem odru nastopil slovenski poslanec Matej Tonin.

»V Sloveniji je splav urejen. Kot bi rekla gospa Kovač, je celo ustavna pravica,« je cinično začel svoj govor. »In ne boste verjeli, da je s somišljeniki začela zbirati podpise za to pobudo natančno mesec dni pred evropskimi volitvami. In to v državi, kjer je splav urejen! Jasno je, da je bila glavna poanta te pobude v tistem času seveda mobilizacija levega volilnega telesa za potrebe evropskih volitev.«

Tonin je seveda grdo zavajal.

Podpise so v Inštitutu 8. marec resda začeli zbirati aprila lani. A vsaj leto pred tem so že začeli oblikovati pobudo, ki bi prestala presojo evropske komisije in ne bi kršila načela subsidiarnosti, po katerem EU ne sme posegati na področja, ki so v pristojnosti držav članic. Sem spada tudi vprašanje reproduktivnih pravic žensk. Prizadevanja za pobudo My Voice, My Choice pa so v resnici stara že približno tri leta. Nika Kovač je o pobudi namreč začela razmišljati med študijem na Univerzi Kolumbija v New Yorku, v času, ko je ameriško vrhovno sodišče odpravilo odločbo v primeru Roe proti Wadu. In s tem posameznim zveznim državam dopustilo, da same urejajo vprašanje dostopa do splava. Danes v približno desetih zveznih državah velja prepoved splava, številne države pa so uvedle dodatne omejitve. »Gledala sem ameriške kolegice, kako so bile šokirane in nemočne, ker niso vedele, kaj storiti,« se spominja Nika Kovač. »V tistem trenutku sem postala obsedena z idejo, kaj lahko naredimo na ravni EU, da zaščitimo dostop do varnega splava oziroma to pravico omogočimo tudi tistim Evropejkam, ki je nimajo.« Na Poljskem in Malti je splav namreč prepovedan skoraj brez izjem. Na Hrvaškem in v Avstriji je zakonit, a ni brezplačen, v Italiji, podobno kot na Hrvaškem, pa številni ginekologi uveljavljajo ugovor vesti pri opravljanju splava. V številnih primerih je dostopen splav tako zgolj črka na papirju.

V tem obdobju se je oblikovalo množično gibanje My Voice, My Choice, ki ga danes sestavlja več kot 300 nevladnih organizacij in 2500 prostovoljcev po vsej Evropi, lani pa mu je uspelo zbrati več kot milijon potrebnih podpisov v okviru evropske državljanske pobude.

Profilu gibanja My Voice, My Choice zgolj na Instagramu sledi več kot 860 tisoč uporabnikov, njegove objave pa vsak teden dosežejo več milijonov ogledov.

Pobuda je bila decembra pred eno najtežjih preizkušenj. Če bi večina evropskih poslancev podprla resolucijo, bi bila to zagotovo dobra popotnica, preden bo o njej dokončno odločala evropska komisije na začetku marca. A dan pred glasovanjem se je nenadoma zazdelo, kot da gre vse narobe. Med razpravo v evropskem parlamentu je Nika Kovač za nekaj minut zapustila dvorano. In bila ob vrnitvi vidno razburjena. Prejela je namreč novico iz največje politične skupine v evropskem parlamentu, konservativne Evropske ljudske stranke, da njeni poslanci pobude ne bodo podprli v zadostnem številu. Kar je pomenilo, da bo resolucija z gotovostjo padla.

Podporo pobudi so se namreč odločili odtegniti nemški konservativci. V gibanju My Voice, My Choice naj bi med kampanjo po njihovem pretirano opozarjali na genocid v Gazi. Z organiziranjem peticije za prekinitev trgovinskega sporazuma med EU in Izraelom pa po nepotrebnem zamazali lastno pobudo. Dodatne pomisleke v skupini so prispevali slovenski poslanci, poleg Tonina še Romana Tomc, Milan Zver, Branko Grims in Zala Tomašič, ki so si ves čas prizadevali očrniti pobudo. Tonin naj bi bil poslance še dan pred glasovanjem prepričeval, da so v inštitutu podporniki levice, slovenski poslanci pa so prispevali tudi podpise pod alternativno resolucijo proti pobudi My Voice, My Choice, ki je nastala kot plod sodelovanja konservativnejšega dela Evropske ljudske stranke s skrajno desnico.

Dan pred glasovanjem je bilo stanje tako resnično negotovo. Podobno negotovo kot pred 34 leti ob sprejemanju nove slovenske ustave. Čeprav je prejšnja socialistična ustava ženskam jamčila pravico do splava, novonastala skupščina pa je po osamosvojitvi sprejela sklep, da z novo ustavo ne bo zmanjševala obsega že pridobljenih pravic, so predvsem krščanski demokrati nasprotovali vpisu 55. člena v ustavo. Torej člena, ki govori o svobodi odločanja o rojstvu otrok. Zaradi tega praktično do zadnjega ni bilo jasno, ali bo skupščina ustavo potrdila. Naposled se je zaradi vztrajnosti in prizadevanj delegatk ter civilne družbe to vendarle zgodilo. Ustavo s 55. členom vred je na tajnem glasovanju potrdilo 179 od 240 delegatk in delegatov.

O razlogih za uspehe Inštituta 8. marec bodo nekoč pisali znanstvene knjige. A nekako se zdi, kot da se največja moč, ki jo ima, skriva v tkanju vezi.

Med najzaslužnejšimi za to je bila dr. Metka Mencin, v tistem času ena od delegatk in predsednica komisije za žensko politiko. In obenem, več kot 30 let kasneje, tudi prva podpisnica pobude My Voice, My Choice v Evropi. »Zaradi neposredne izkušnje bojev za ohranitev pravice do abortusa v Sloveniji, v skupščini in zunaj nje, mi je bilo jasno, da bo v evropskem parlamentu s takšno pobudo težko uspeti. Bistveno teže, kot je bilo doma, čeprav je bilo tudi doma težko in do konca negotovo,« je ob spremljanju dogajanja v Strasbourgu povedala Metka Mencin. »Ampak že ko sem tisto aprilsko noč na sedežu Inštituta 8. marec podpisovala pobudo, sem imela občutek, da se dogaja nekaj velikega, pomembnega, nekaj, zaradi česar bomo v bližnji prihodnosti lahko rekle, da smo državljanke EU. In ko sem v živo prvič izkusila vzdušje na inštitutu, se je vse zdelo mogoče.«

Neprespana noč

Podobno vzdušje, kot ga je Metka Mencin takrat občutila v pisarni Inštituta 8. marec, je noč pred glasovanjem do zadnjega kotička napolnilo majhno stanovanje sredi Strasbourga. »Moram biti iskrena z vami. Vse kaže, da bomo jutrišnje glasovanje izgubili,« je začela Nika Kovač. »Sporočili so mi, da nimamo zagotovljene zadostne podpore v evropskem parlamentu. In da bo večina konservativnih poslancev jutri najbrž glasovala skupaj s skrajno desnico proti naši pobudi. Zato moramo premisliti, kaj lahko storimo še v teh nekaj urah, da to preprečimo.«

Kar je sledilo, bi težko opisali drugače kot dobro naoljen stroj. Stroj, ki je obratoval dolgo v noč in se kar ni in ni ustavil.

»Lahko nekdo pripravi tekst o tem, da nameravajo poslanci jutri paktirati s skrajno desnico?«

»Poslano.«

»Alice, ti uspe tekst prevesti v italijanščino? Mélodie, bi ga prevedla v francoščino?«

»Jasno,« sta odgovorili skoraj v en glas.

»Alenka, bi, prosim, posnela sporočilo za slovensko skupino na WhatsAppu?«

»Delam na tem.«

»Nika bo v tem času posnela še dve kratki sporočili.«

»Super!« »Nodar, boš lahko naredil nekaj posnetkov?«

»Brez problema.«

»Gregor, Iris, Črt, Jerca – Nodar vas bo posnel med branjem izjave.«

»Zmenjeno!« je bilo spet slišati v en glas.

»Lucija, kako kaže z objavami?«

»Prve so že pripravljene.«

»Tako, poslano je tudi že sporočilo medijem.«

»Kakšna se ti zdi ta objava?«

»Brez pripomb, odlično. Objavi.«

To je samo košček, vinjeta dogajanja tiste noči. Nemogoče je namreč opisati, kakšna energija in zanos sta za nekaj ur preplavila prostor. Naslednje jutro je bilo na Instagramu že objavljenih več deset objav, prav toliko je bilo tudi poslanih sporočil po najrazličnejših platformah, ki so dosegla prostovoljce in podpornike pobude po vsej Evropi in onkraj.

Prav družbena omrežja so se izkazala za pomembno orodje pri gradnji kampanje My Voice, My Choice. Doslej še ni bilo gibanja ali pobude iz Slovenije, ki bi jih znala upravljati tako mojstrsko. Profilu My Voice, My Choice zgolj na Instagramu sledi več kot 860 tisoč uporabnikov. Ta je za nekatere postal celo eden glavnih virov informiranja, saj se ves čas odziva tudi na najbolj aktualne novice v svetu. Pred kratkim je njegovo objavo z novico, da bi Elon Musk lahko postal prvi bilijonar na svetu, delila celo ameriška pevka Billie Eilish. Gibanju My Voice, My Choice kot fenomenu se je uspelo zasidrati v svetovni popularni kulturi. Podporo pobudi so izrazile številne znane osebnosti iz sveta zabave, med njimi hrvaška pevka Severina in irska glasbena skupina Fontaines D.C., z druge strani Atlantika pa denimo filmska igralca Mark Ruffalo in Pedro Pascal.

Velik del zaslug za takšno uigranost ekipe in uspeh na družbenih omrežjih gre pripisati Veroniki Povž, ki se je Inštitutu 8. marec in gibanju My Voice, My Choice pred letom in pol pridružila kot direktorica komuniciranja. Pred tem je več let delala kot tekstopiska pri vplivnih oglaševalskih agencijah. A je takšno delo ni več veselilo. »Ko sem se pridružila inštitutu, se je moje življenje postavilo na glavo – in niti za trenutek mi ni bilo žal.« V podobnem času sta se inštitutu pridružili še Lucija Borak in Jerca Frelih. »Ko sem se pridružila pobudi, smo imeli na Instagramu samo okoli 25 tisoč sledilcev. Danes z objavami vsak teden dosežemo več milijonov ljudi,« je povedala prva. »Številke so res nepredstavljive,« ji je pritrdila druga. »Predvsem je hecno, ko pomisliš, da za tem v resnici stoji precej majhna skupina punc. Skupina punc, ki si zgolj prizadevamo za stvari, za katere nam je mar.«

Navkljub njihovi skromnosti Nika Kovač pravi, da jim je v ključnem trenutku uspelo pravzaprav rešiti pobudo. Ekipi so se namreč pridružile, ko se je zbiranje podpisov v okviru evropske državljanske pobude zataknilo na polovici, pri 500 tisoč zbranih podpisih. »Moram priznati, da smo precej naivno vstopili v kampanjo. Prepričani smo bili, da ima vsaka država tako kot Slovenija svoj ’Inštitut 8. marec’, torej organizacijo, ki nam bo lahko priskočila na pomoč. In da bomo zato razmeroma zlahka zbrali potrebnih milijon podpisov.« A so se ušteli. Izkazalo se je, da bo treba mrežo prostovoljcev, kot so jo v preteklosti postavili v Sloveniji, ponekod po Evropi postaviti tako rekoč iz nič. V tedanji ekipi inštituta pa je sčasoma začelo primanjkovati zagona. »Veliko ljudi nas je v tistem trenutku zapustilo, ker preprosto niso zdržali nenehnih pritiskov in dela, ki mu kar ni bilo videti konca. To seveda lahko razumem. A prav zato je bila tako pomembna nova energija, ki je pred letom in pol napolnila inštitut.«

Tkanje vezi

Med tistimi, ki so pri pobudi sodelovali od samega začetka, sta Tina Tomšič in Alenka Kreč Bricelj. Prva se je inštitutu pridružila že pred sedmimi leti, kmalu zatem, ko je opravila maturo. V inštitutu je bila tako dejavna ob vseh večjih prelomnicah, ob zbiranju zgodb žensk v okviru kampanje #JazTudi, redefiniciji kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja po modelu »ja pomeni ja« ter referendumu o vodah, če naštejemo samo nekaj uspehov inštituta v zadnjih letih. »Seveda pa nisem nikoli pričakovala, kaj šele povsem na začetku, da bom kdaj del nečesa tako velikega, kot je pobuda My Voice, My Choice.« V zadnjem letu, odkar se je odločanje o pobudi preselilo v evropske institucije, je kar štiri mesece preživela v Bruslju ter bila na okoli 200 sestankih z evropskimi poslanci in poslankami, ki so bili pripravljeni prisluhniti njihovi pobudi.

Alenka Kreč Bricelj iz kulturno-ekološkega društva Smetumet se je inštitutu priključila v času referenduma o vodah. Od takrat je motor z nekaterimi najbolj kreativnimi zamislimi inštituta, v času kampanje My Voice, My Choice so med drugim izdelali več tisoč uhanov. »Zakaj uhani? S predmeti, ki niso ravno na prvo žogo, je veliko lažje prebiti led. Če kdo nosi lepe uhane, se bo veliko prej zgodilo, da bo prišlo do začetka pogovora o tem, kje je ta oseba dobila uhane in kaj predstavljajo,« razlaga. »Na splošno se trudimo, da s podobo in komunikacijo nismo preveč ’zateženi’. Ne želimo odvračati ljudi od našega sporočila. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da k ljudem pristopamo s kančkom humorja. Prav s humorjem, verjamem, je mogoče ustvarjati razpoke v ljudeh in njihovem čustvovanju, zaradi katerih je lažje tkati vezi z njimi.«

O razlogih za uspehe Inštituta 8. marec bodo najbrž nekoč pisali znanstvene knjige. A nekako se zdi, kot da se največja moč, ki jo ima inštitut, skriva ravno v tkanju vezi. V sklepanju nenavadnih zavezništev. In prijateljstev. To moč pa jim je uspelo vdihniti tudi v gibanje My Voice, My Choice.

Do prelomnega trenutka v gibanju je prišlo lani septembra, na svetovni dan varnega splava, ko so organizirali množično zbiranje podpisov po vsej Evropi, prostovoljce pa prosili, naj pošljejo fotografije s stojnic. Te so prispele iz vse Evrope. Ponekod je podpise zbiralo več generacij žensk, babice s hčerami in vnukinjami. Drugod so podpise pomagali zbirati dijaki, ki so imeli v šoli takrat ravno odmor. Fotografij in sporočil je bilo toliko, da so jim komaj sledili. V tistem trenutku jim je prvič postalo jasno, kako veliko in raznoliko skupnost jim je uspelo zgraditi.

»Ko sem začela zbirati podpise v Strasbourgu, nas je samo peščica v mestu poznala pobudo,« pravi Mélodie Krajcman, ena od koordinatoric zbiranja podpisov v Franciji. »Tri mesece pozneje je bila že večina prenosnikov v univerzitetni knjižnici polepljena z našimi nalepkami. In nikoli ne bom pozabila podpore, ki smo jo dobile od skupnosti kraljic preobleke. Na njihovih dogodkih smo zbrali največ podpisov. Neverjetno mi je bilo videti takšno solidarnost – da tudi ljudje, ki sami ne bodo nikoli potrebovali splava, prepoznajo pomembnost pravice do izbire. Tako hitro se lahko zgradi skupnost. S pogovori, aktivnim pristopom in povezovanjem.«

Gregor Volk, ki je z inštitutom sodeloval že pri referendumu o vodah in nato pobudi, da bi prebivalcem Anhovega zagotovili nov vodovod, je pomagal zbirati tudi podpise za pobudo My Voice, My Choice. Ob tem bi marsikdo, ko bi izvedel, da je Volk zaveden kristjan, najbrž zastrigel z ušesi. »A med liberalnimi kristjani obstaja koncept manjšega zla. In vemo, da prepoved splava teh ne ustavi, temveč zgolj potisne ženske v nevarnosti,« je razložil. Pri zbiranju podpisov je bil večkrat na terenu z eno od prvobork, ki si je leta 1991 prizadevala za ohranitev pravice do splava v ustavi. »Povedala mi je nekaj, kar se me je dotaknilo: ’Mi smo vsi proti splavu. Nihče ne želi, da pride do njega. Hočemo le, da ženske ne bi umirale zaradi njegove prepovedi.’ Če govorimo o svetosti življenja – lahko v teh primerih res postavimo svetost enega življenja nad drugo? Kaj pa svetost ženskega življenja? Če si iskren do temeljev krščanske etike, hitro prideš do odgovora, da prepoved splava ni rešitev.«

Evropski parlament je podprl resolucijo v podporo pobudi My Voice, My Choice. To je izglasoval s 358 glasovi za in 202 proti.

Podpise je pomagal zbirati tudi Nodar Rukhadze, aktivist v Gruziji. »Gruzija še zmeraj ni članica EU. Hkrati imamo na oblasti avtoritarno stranko, ki deluje pod patronatom Rusije. Kratene so nam pravice, v državi se zatirata svoboda govora in pravica do zbiranja, medijski prostor se krči in še bi lahko našteval.« Uspeh pobude My Voice, My Choice zato razume tudi kot upanje – upanje, da demokracija še deluje. »V Gruziji namreč kričimo, se borimo in protestiramo, pa se ne zgodi nič. Pri My Voice, My Choice pa sem videl, kakšno moč lahko ustvarijo enotnost, skupnost in trdo delo. To me je osupnilo.«

»Ne glede na to, kaj se bo zgodilo jutri, bi rad samo povedal, da sem ponosen na vse, kar smo dosegli. In na prijateljstva, ki smo jih stkali,« je noč pred glasovanjem v Strasbourgu dejal Rukhadze. »Ampak če sem iskren: še zmeraj verjamem, da nam lahko uspe.«

Zgodovinska zmaga

Dan za tem se je res zgodil čudež. Nekaj minut pred 13. uro se je po evropskem parlamentu razlegal bučen aplavz. Aktiviste, ki so spremljali glasovanje, so preplavila čustva. Morda je k njihovemu uspehu pripomogla akcija, ki so jo izvedli noč prej. Morda še zadnja pogajanja, na katera se je k političnim skupinam tisti dan odpravila Nika Kovač. Morda Volkova molitev pred glasovanjem. Morda spodbudne besede Rukhadzeja. A dejstvo je, da je evropski parlament 17. decembra resolucijo v podporo pobudi My Voice, My Choice izglasoval s 358 glasovi za in 202 proti.

Časa za praznovanje je bilo sicer bolj malo. Nika Kovač je že hodila z intervjuja na intervju, ekipa pa je takoj staknila glave, da bi novico čim prej sporočila tudi preostalim prostovoljcem in podpornikom po Evropi. Hkrati pa so bili z mislimi že pri naslednjih korakih – razmišljali so, kako zastaviti naslednja dva meseca kampanje, po katerih bo končno odločitev o njihovi pobudi sprejela evropska komisija. Pogosto zamolčana resnica aktivizma, kot so ga zastavili v Inštitutu 8. marec in gibanju My Voice, My Choice, je v tem, da vsebuje trenutke neverjetne sreče. A ob tem je ogromno trdega, utrujajočega in zahtevnega dela, ki se nikoli zares ne konča. Po desetih letih aktivizma tudi zato Nika Kovač napoveduje, da bo to njena zadnja kampanja v Sloveniji. Svojo sedanjo vlogo bo prepustila naslednji generaciji. In kot kaže, bo ob tem lahko spala mirno, saj jo bo predala v varne roke.

Nekaj dni po glasovanju v Strasbourgu se je ožja ekipa Inštituta 8. marec še zadnjič pred koncem leta sestala v ljubljanski pisarni. Strinjali so se, da si bodo vendarle vzeli prost teden ali dva.

Siv kavč, ki stoji sredi pisarne in na katerem so sprejeli to odločitev, je imel nekoč svoje mesto drugje, pri Niki Kovač doma. In prav na tem kavču so pred desetimi leti potekali prvi sestanki inštituta. Skupina mladih aktivistov, četudi v povsem drugačni zasedbi, je že takrat razmišljala nič manj kot o tem, da bi rada spreminjala svet. Deset let kasneje to inštitutu tudi dejansko uspeva.