Pregled leta / Nočem bit’ vojak

Tako lahko v času, ko je zaradi objektivnih političnih razmer nujen premislek o povečanju oboroževanja, o krepitvi evropske oboroževalne industrije, o zavračanju z močjo, ostaneš zagovornik miru? Težko, ni pa nemogoče.

Vojna na evropskem vzhodu traja. Vladimir Putin odkrito govori, da je največji sovražnik Rusije dekadentni Zahod. Zato je logično, da se mu mora EU postaviti po robu – z enotnostjo, načelnostjo, diplomacijo, pogovorom, tudi z močjo. EU ni takšna. Ni enotna, nekatere države se odkrito spogledujejo s Putinovim režimom. Ni načelna, to je pokazala brezbrižnost do genocida v Gazi. Tudi ni diplomatska, saj ni pogovorov med Brusljem in Moskvo, več je obtoževanja in napadalnosti. Namesto o miru, o odsotnosti vojne, se raje pogovarjamo o krepitvi evropske oboroževalne industrije. Natančno tukaj je največja nevarnost. Če se v družbi pogovarjamo samo o vojni in orožju, zmaguje jezik nasilja. Jezik nasilja vodi v konflikt. Ta v vojno.

Ko so Evropo nekoč vodili politiki, ki so oblast razumeli tako kot Putin, je to pripeljalo do uničenja. Takšni ljudje so v Evropi tudi danes. Zagovorniki miru torej niso le tisti, ki opozarjajo na pasti oboroževalne histerije, pri čemer je treba priznati, da je evropsko vojaško osamosvajanje od nestanovitnega Donalda Trumpa nekaj smiselnega, pač pa je treba hkrati govoriti o pomenu ustavne demokracije in človekovih pravic. Brez njih bo zmagalo orožje.