V središču / Varnostno tvegana naselja

Po nesrečni smrti Novomeščana Aleša Šutarja (umrl naj bi bil ob padcu na tla, padel pa je zaradi udarca pripadnika romske manjšine) je bil odziv vlade Roberta Goloba ter njene večine v državnem zboru hiter in oster. Nemudoma je napovedala represivne ukrepe in posege v človekove pravice, kakršnih doslej še nismo videli. V kratkem zakonodajnem postopku je potem deloma prisluhnila opozorilom stroke in v tako imenovani Šutarjev zakon vnesla nekatere nujne demokratične varovalke in iz njega odstranila nekaj najbolj nedemokratičnih ukrepov. A zakon je vseeno šolski primer odrekanja civilizacijskim pridobitvam v imenu varnosti.

Največje novosti utegne slej ko prej preveriti tudi ustavno sodišče; to bo imelo zadnjo besedo o tem, kaj je in kaj ni ustavno sprejemljivo. Premier je to tveganje sprejel, ker je bilo po njegovem mnenju tveganje, da vlada ne bi storila ničesar, večje kot pa tveganje razveljavitve katerega od ukrepov na ustavnem sodišču. S tem je imel kakopak v mislih razmere v romskih naseljih in romski skupnosti, čeprav je bil vladni odziv namenjen predvsem omejevanju neke druge vrste tveganja – tveganja izgube politične podpore v predvolilnem času. Z odločnim odzivom je vlada preprečila »veselico«, ki bi jo imela desnica na čelu s SDS s hujskanjem zoper Rome in prikazovanjem vlade kot nesposobne. Veselica je bila nato odpovedana tudi dobesedno, saj je Janez Janša odpovedal napovedani mega protivladni shod. Vladno ravnanje pa je bilo v javnomnenjskih anketah nagrajeno.

Kaj pa Romi? Ukrepov iz zakona so bili deležni že v tednih pred njegovo uveljavitvijo. Čeprav splošna praksa ni taka, zdaj po vsakem incidentu Romi (tudi mladoletni) pristanejo v priporu, kot po tekočem traku se vrstijo hišne preiskave in racije v romskih naseljih, finančna uprava zasega avtomobile, komunalna podjetja odklapljajo pollegalne in nelegalne priključke za vodo ... Poleg tega je z uveljavitvijo omenjenega zakona policija začela romska naselja razglašati za varnostno tvegana območja. To ji omogoča stalen množični nadzor, ki se je začel s specialnimi in posebnimi enotami, konjenico, psi sledniki in kriminalisti v civilu, nadaljeval pa se bo z brezpilotnimi letalniki, kamerami in drugimi tehničnimi sredstvi. In seveda – s policijskimi pregledi romskih barak brez odredbe sodišča.

Številne izkušnje z različnih koncev sveta in na tem utemeljena teorija učijo, da takšna represija, osredotočena na točno določeno (marginalizirano) manjšino, ne more prinesti nič dobrega. Predvsem ne za to manjšino. Tovrstni načini prisilne integracije, bolje rečeno asimilacije, vedno terjajo zelo visok davek. In potem nič ne pomaga desetletja kasnejše kesanje (nekih drugih) oblasti, ko je škoda že narejena. Bo tokrat res kaj drugače?