V središču / Laž na laž

V političnem smislu sta odhajajoče leto zaznamovala tudi dva referenduma, o dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke v umetnosti in o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Drži, da je bila vladna koalicija na obeh poražena predvsem zaradi svoje nespretnosti. To velja še posebej za prvega, ker se ga je odločila bojkotirati v upanju, da nasprotnikom ne bo uspelo doseči referendumskega kvoruma. Ne gre pa zanemariti, da so imeli volivci ob obeh referendumih priložnost spoznati tudi najnevarnejše orožje, ki ga premore desničarski populizem – veliko, napihnjeno laž.

V SDS so med referendumom o dodatkih za umetnike na primer grdo zlorabili umetniško delo Maje Smrekar. Zato se je umetnica odločila za zasebno tožbo. Hkrati so ves čas zavajali, kako domnevno vrtoglavih zneskov in »posebnih privilegijev« naj bi bili deležni kar vsi umetniki po vrsti, če bi bil zakon sprejet. Pri čemer so v SDS pozabili omeniti, da je prav Vasko Simoniti, se pravi minister za kulturo iz te stranke, v preteklosti podpisal največ odločb o odmeri starostne pokojnine za posebne zasluge v kulturi. S čimer seveda ni nič narobe, to bi lahko celo pohvalili, saj se je do tedaj prepogosto zgodilo, da so se prošnje umetnikov samo prašile po predalih. A na to so v SDS pozabili in se, z namenom političnega obračunavanja, raje odločili grobo udrihati po kulturnikih. Po »parazitih«, kot jim pravijo.

Z ravno takšno grobostjo so nastopili proti zakonu, ki bi lahko omogočil dostojno smrt neznosno trpečim. Civilnodružbeni operativec desnice Aleš Primc je že zbiranje podpisov za razpis referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zastavil kot čisto laž. Vse od začetka je nastopal z geslom »Proti zastrupitvi bolnih in starejših«. V takšni maniri pa je skupaj s somišljeniki tudi nadaljeval med referendumsko kampanjo, ko so denimo ponavljali, da bi zakon ljudem omogočil starše in stare starše, za katere se jim ne da več skrbeti, preprosto pošiljati v smrt. In navsezadnje, da bi vodil v nič manj kot prisilne evtanazije, kakršne so se izvajale v času nacistične Nemčije. Te laži so dobile še dodatno zaslombo tudi s političnim agitiranjem po slovenskih cerkvah in zdravstvenih domovih.

Referenduma sta bila zgolj uvertura v to, kar sledi. Prihodnje leto bodo potekale parlamentarne volitve in že zdaj je mogoče z veliko gotovostjo zapisati, da opozicija na njih ne bo izbirala sredstev. Prav laž – grda, velika, žaljiva laž – pa bo orožje, po katerem bo posegala z največjim veseljem. Bila bi velika škoda, če bi ji z njo prihodnje leto uspelo ubiti demokracijo. Slovenija po tem verjetno ne bi bila nikoli več taka, kot je zdaj.