Rok Kajzer Nagode / Kaj počne direktor fotografije?

Magični celovečerni režijski prvenec Ester Ivakič Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, ki sta ga z Niko Jurman v scenarij priredili po motivih zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, je v zadnjih nekaj mesecih prepričal doma in v tujini. Po nagradi ekumenske žirije na filmskem festivalu v Cottbusu in nagradi FIPRESCI na ljubljanskem Liffu je film novembra prejel še posebno nagrado žirije na festivalu v Torinu. Ključni del k uspehu filma je prispeval direktor fotografije Rok Kajzer Nagode (1992), ki je v film o odraščanju, smrti, izgubi in prijateljstvu vnesel senzibilen, čaroben, poetičen, ganljiv vizualni jezik.

To dolguje tudi počasnemu, dolgotrajnemu, intuitivnemu procesu dela v tesnem sodelovanju z režiserko, ki mu je omogočil osebno povezavo z gradivom. »Pomembno se mi zdi, da film že doživljaš, ko ga ustvarjaš – da vanj nalagaš svoje osebne spomine, občutja, izkušnje. Tudi če film ni realističen, pač pa prepreden z domišljijo in magijo, mora temeljiti na nečem resničnem in iskrenem,« pravi. Spominja se, kako je veliko čarobnih atmosferskih ali pejsažnih kadrov nastalo zunaj snemalnega časa – ko so se z ekipo čez prekmurske vasice vračali v hotel, ko jih je ujela nevihta, ko se je čez gozd valila megla, ko je sonce prebilo oblake. Kamera je bila vedno pripravljena. »Vse to je nastajalo iz čistega entuziazma, radovednosti in ljubezni do filma, kar se na končnem izdelku vselej pozna.«

S svojim bratrancem, montažerjem Andrejem Nagodetom, se je že v otroštvu navduševal nad filmom. Kaj kmalu je s prijatelji začel snemati kratke igrane filme, na filmski trak in tudi z digitalno kamero. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je opravil sprejemne izpite za študij filmskega in televizijskega snemanja, kjer sta mu dragoceno znanje predajala mentorja Simon Tanšek in Valentin Perko, ob majhnem številu vpisanih študentov pa je imel priložnost posneti kopico vaj in diplomskih filmov. Ta intenzivni »dril« ga je že zgodaj naučil soočanja z zelo različnimi situacijami, režiserji in režiserkami ter njihovimi pogledi in poetikami. To se mu je kmalu obrestovalo tudi pri profesionalnem delu, denimo njegovem prvem dolgometražnem projektu, režijskem prvencu Darka Štanteta Posledice (2018), ki je svetovno premiero doživel v sekciji Odkritja slovitega filmskega festivala v Torontu.

»Direktor fotografije ima zelo specifično vlogo: po eni strani mora biti izjemno dober tehnik in rokodelec, učinkovito voditi ekipo in komunicirati z drugimi filmskimi sektorji – po drugi strani pa sposoben ustvariti nekaj, kar je izrazito umetniško,« pravi. »Predvsem pa mora razumeti zgodbo. Šele ko razumeš vsebino, jo lahko v sodelovanju z režiserjem prevedeš v učinkovit vizualni jezik. Film mora gledalca prepričati, da je svet, ki ga gleda, resničen – ne glede na to, ali gre za realizem ali za nekaj domišljijskega.«

Zase si želi karseda raznolikih projektov, vsebin in svetov. Da je vsak projekt izlet v neznano, da ga prisili v nekaj novega. Verjame v poglobljeno, počasno ustvarjanje in v načelo kakovosti pred kvantiteto, a se zaveda, da je to za samozaposlene, prekarne ustvarjalce pogosto daleč od realnosti. Zato je hvaležen, da ima sam priložnost svoje znanje predajati tudi na katedri za kamero na AGRFT, kar mu »daje določeno stabilnost, ki je v našem poklicu redka«.

Tam z veseljem opaža, da se za (dolgo časa izrazito moški) poklic v zadnjih letih zanima vse več študentk, ki v naš filmski prostor vnašajo raznolike, sveže estetike. Zato se mu zdi toliko pomembnejše, da jih že med študijem in tudi po njem aktivno spodbujajo – ne le pri razvoju lastnega izraza, temveč tudi pri vstopanju v širši filmski prostor. Verjame, da je nujno ustvariti okolje, v katerem imajo mlade ustvarjalke in ustvarjalci občutek, da so zaželeni, potrebni in slišani. Za opolnomočenje mlajših generacij si prizadeva tudi kot podpredsednik Združenja filmskih snemalcev. »Starejši uveljavljeni snemalci si lažje izborijo boljše razmere,« razmišlja. »Mladi pa so pogosto v položaju, ko imajo občutek, da morajo biti hvaležni, da so sploh dobili delo pri filmu, in zato pristanejo na nepravične razmere. Ravno tu vidim ključno vlogo združenja – v ozaveščanju, da so stvari lahko in morajo biti drugačne.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Sara Rman (1992) bo z nami do 6. februarja.