Kultura / Umetnost za skupnost

Ste se kdaj zazrli v veliko, monumentalno umetnino, ki krasi pročelje državnega zbora? Ta je bil, ko je umetnina leta 1958 nastala, seveda še skupščina in kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih, ki so ju povabili k sodelovanju tri leta prej, sta posebej za njen glavni vhod ustvarila veličasten globoki relief iz bronaste zlitine, na katerem je kakih 60 človeških figur. Gole in bose so, njihove poze in detajli pa razkrivajo, da so med njimi delavci v industriji, kmetijstvu, vzgoji, umetnosti ... Ob delavskem ljudstvu povojne družbe je tudi veliko otrok, naslednja generacija.

Skupščina se je že davno preimenovala v državni zbor. Relief, ki je njegovima avtorjema prinesel Prešernovo nagrado, pa še vedno (vmes je bil sicer restavriran, nekatere figure pa so morali še dodatno popraviti, potem ko so jih na »študentskem« protestu leta 2010 poškodovale granitne kocke) nemo priča, kako zelo so bile v času Jugoslavije javne ustanove neločljivo povezane z umetnostjo. Ko so jih gradili ali prenavljali, so posebej zanje naročali tudi umetniška dela.

Ta dela (z redkimi izjemami) doslej sicer še niso bila ovrednotena, niti obravnavana z vidika umetnostne zgodovine. Dediščina je v večji meri ostala neevidentirana, brez pravne zaščite in v številnih primerih je tudi že močno ogrožena. Skupina raziskovalcev z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU pod vodstvom dr. Katarine Mohar se je zato leta 2023 podala v projekt »Umetnost za skupnost. Evidentiranje in vrednotenje likovnih del, naročenih za javne ustanove v Sloveniji, 1945–1991«, v okviru katerega skušajo te umetnine izslediti ter jih analizirati in ovrednotiti. K sodelovanju so pozvali javnost in za zdaj so na posebni spletni strani umetnostzaskupnost.si detektirali že 136 umetnin, ki so bile v času Jugoslavije ustvarjene posebej za slovenske javne ustanove. Projekt bodo zaključili septembra letos in upajo, da jih bodo s svojim angažmajem naredili vidne ter obenem pomagali zavarovati pred propadanjem in uničenjem.

Po evidenci, ki so jo vzpostavili raziskovalci, je vredno pobrskati. Hitro namreč ugotovimo, da številne umetnine že od nekdaj poznamo. Presune nas tudi spoznanje, za kako zelo širok spekter javnih objektov so bile umetnine ustvarjene in kako raznovrstne so bile. Tako marsikateri občinski prostor, zadružni dom, kulturni dom, vrtec, šolo, fakulteto, železniško postajo, bolnišnico ali zdravstveni dom iz tistega časa, pa tudi banko, restavracijo, hotel ali tovarno, ki so bili tedaj tudi družbena last, še vedno krasijo posebej zanje naročene stenske poslikave, slike, kipi, mozaiki, reliefi, tapiserije, vitraji in druge umetnine. Pogosto so jih ustvarjali najvidnejši umetniki svojega časa.

Za skupščino, ki so jo gradili po načrtih arhitekta Vinka Glanza, so jih naročili še posebej veliko. Med njimi je bila tudi kar 67,4 metra dolga znamenita socrealistična freska v preddverju velike dvorane skupščine, na kateri je slikar Slavko Pengov (dedek poslanca Anžeta Logarja, prej SDS, zdaj Demokrati Anžeta Logarja) upodobil zgodovino Slovencev od obdobja preseljevanja ljudstev do obdobja po drugi svetovni vojni in zanjo prav tako dobil Prešernovo nagrado. Freska je še danes redna gostja televizijskih poročil – kamorkoli v preddverju se poslanci, ki jim novinarji zastavljajo vprašanja, postavijo, je namreč tam. Nekje v ozadju, za njihovimi hrbti, a prisotna, vidna, prepoznavna.

Na ministrstvu si od novih ukrepov obetajo več priložnosti za preživetje umetnikov, za oživitev trga umetnin, za več kulture v javnih prostorih po vsej državi.

Tradicija naročanja umetnin posebej za javne ustanove je imela številne pozitivne plati. Ena izmed njih je bila ta, da smo bili vsi, od otrok do najstarejših, v javnih prostorih redno v stiku z umetnostjo, četudi se tega morda nismo zavedali. Vizualnim umetnikom je omogočala preživetje, pravzaprav je spodbujala umetniški trg. A po osamosvojitvi je ta tradicija zvodenela, tako kot je zvodenelo spoštovanje umetniškega, kreativnega, avtorskega dela. Tudi gospodarstvo, denimo, ki je bilo nekoč izjemno pomemben naročnik oziroma kupec umetniških del – o čemer pričajo že mozaiki in reliefi v avlah poslovnih stavb Mercatorja, Slovenijalesa ali Smelta –, se po zamenjavi sistema, velikih privatizacijskih procesih in množici novih podjetij – katerih vodstvu dolgoletna tradicija spodbujanja umetnosti ni bila vedno blizu, morda je ni razumelo, morda ne cenilo –, v te podvige ni več podajalo tako samoumevno. Ne preseneča, da se je ob vseh teh spremembah umetniški trg sesul in se do danes še ni zares ponovno vzpostavil. Obenem je z leti, tudi zaradi zakonodaje, ki je niso pravočasno posodabljali in torej ni sledila dejanskemu dogajanju, življenjski standard umetnikov vidno upadel. Ne vseh, a prizadeta je bila večina, najbolj pa najmlajši.

Vmes smo sicer že imeli kakšnega ministra ali ministrico, ki sta si prizadevala, da bi dobro prakso iz preteklosti sistemsko nadaljevali. V zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, torej krovni zakon za področje kulture, so jo z novelo vendarle vnesli leta 2017 – takrat so uzakonili umetniški delež oziroma določbo, da morajo investitorji novogradenj ali prenove javnih objektov za njihovo umetniško opremo ali ureditev okolice obvezno nameniti en odstotek vrednosti investicije, če ta znaša več kot 10 milijonov evrov, oziroma 1,25 odstotka, če znaša manj. Ob tem morajo pripraviti javni natečaj, izbor umetnin pa mora opraviti posebej za to priložnost imenovana strokovna komisija.

Čeprav je bil namen dober, se je z leti izkazalo, da javni investitorji ukrepa kljub zakonski obvezi niso spoštovali. No, nekateri so ga. Drugi pa so le skomignili z rameni, češ da sredstev za ta namen nimajo. Ker jim jih je že zmanjkalo. Včasih je bilo to morda res. Največkrat pa je bil to le priročen izgovor, da so sredstva porabili za druge namene.

Natančnih podatkov o tem, koliko investitorjev je obvezni ukrep umetniškega deleža doslej spoštovalo in koliko ne, sicer ni. Investitorji, ki so pristopali k umetniškemu deležu, doslej namreč o tem niso bili dolžni obveščati ministrstva za kulturo. Tam tako v zadnjih letih vedo le za štiri primere, v katerih je bil ukrep umetniškega deleža izveden: »V zadnjih letih je bil ukrep obveznega deleža za umetnost izveden v primeru investicijskega projekta ureditve prostorov za Upravno enoto Vrhnika in arhiva za Upravne enote Ljubljana (2021), projekta za Ureditev prostorov Upravne enote Ruše (2023) ter v primeru rekonstrukcije objekta na Ljubljanski cesti v Radovljici (2024). V prvem primeru so izvajanju projekta namenili 49.085 evrov, v drugem 26.021 evrov, v tretjem 11.792 evrov. V sklopu projekta prenove ljubljanske palače Kazina, kjer so zdaj prostori Akademije za glasbo, je ukrep v obliki restavratorskih del med letoma 2020 in 2022 izvedla tudi Univerza v Ljubljani.« Javnih investicij je bilo seveda, veliko, veliko več.

Zaradi vsega tega je bila v zadnjih letih še kako dobrodošla novica, da se ukrepom, povezanim z umetniškim deležem, obetajo konkretnejše spremembe in te so zdaj že skorajda v sklepni fazi. Seveda so del precej večje reforme, prve obsežnejše reforme kulturnega sistema po 23 letih, ki se je je lotila trenutna vlada in ki gre v dve smeri – v smeri izboljšanja delovnih razmer v kulturi ter v smeri večje dostopnosti do kulture in umetnosti za vse. Slednjo naj bi zagotovili tudi tako, da bi ukrepe, povezane z umetniškim deležem, spremenili ali pa vsaj naredili precej bolj natančne, in to tako, da bi ukrep v praksi končno lahko zaživel.

Ključne novosti je prinesel že jeseni spremenjeni zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Kmalu pa jih bo še bolj temeljito zaokrožil novi pravilnik, posvečen izvajanju umetniškega deleža, katerega predlog je bil zadnji mesec dni v javni razpravi. Ta se končuje prav zdaj, v petek, 9. januarja, na dan izida tokratne Mladine.

Ena ključnih novosti se osredotoča na to, da bi javnim investitorjem preprosto onemogočili izgovore, da jim je sredstev za umetniški delež že zmanjkalo. Zato se bodo s tem ukrepom po novem srečali že na začetku investicije.

A za kakšne spremembe gre? Ena ključnih se osredotoča na to, da bi javnim investitorjem preprosto onemogočili izgovore, da jim je sredstev za umetniški delež že zmanjkalo. Zato je, kot poudarjajo na ministrstvu za kulturo, po novem »izrecno opredeljeno, v kateri časovni točki investicijskega postopka se mora začeti izvajati ukrep obveznega deleža«. Časovne točke doslej ni bilo. Po novem pa se bodo investitorji z njo srečali že v eni najzgodnejših faz investicije, ko je treba pripraviti »t. i. dokument identifikacije investicijskega projekta. Tako se bo v praksi zagotovilo doslednejše spoštovanje obveznega deleža pri javnih investicijah, saj je v preteklosti zaradi nedoločnosti predpisa prihajalo do situacij, ko se ukrep ni izvajal ustrezno oziroma se sploh ni izvajal.«

Drugi sklop sprememb si prizadeva, da bi čim več sredstev, zbranih iz naslova umetniškega deleža, res prejeli umetniki. Doslej so jim morali nameniti 70 odstotkov, po novem jim bodo morali 80. »Investitorji so doslej namreč sredstva porabljali za druge stroške, denimo za arhitekturne natečaje in stroške objav,« pravijo na ministrstvu.

Umetniška dela na javnih natečajih bodo še naprej izbirale strokovne komisije, le da bodo sestavljene precej bolj premišljeno in strokovno kot doslej. Investitorji pa morajo o izvajanju ukrepa obveščati ministrstvo za kulturo, kjer po novem vodijo tudi javni seznam investicij, ki izvajajo ukrep umetniškega deleža. To bo po eni strani zagotovilo večjo preglednost, po drugi pa tudi večjo vidnost navzven – in s tem več možnosti, da bi se na javne natečaje prijavilo čim več umetnikov.

Po dosedanjih odzivih, ki smo jih spremljali ob spreminjanju krovnega zakona za področje kulture, in tudi glede na javno objavljeni odziv Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, na predlog novega pravilnika je sklepati, da akterji v kulturi spremembe načelno podpirajo in pozdravljajo. Je pa Asociacija opozorila, da bi morali pravilnik še nekoliko izpiliti, da bodo sredstva, namenjena umetniškemu deležu, res v čim večji meri prejeli umetniki in da bodo strokovne komisije, ki bodo izbirale umetnine, res kar najbolj strokovne, konflikt interesov v njih pa kar najmanj mogoč.

Na ministrstvu ne skrivajo, da so njihova pričakovanja ob uveljavljanju novih predpisov visoka. Obetajo si, da bodo med drugim prinesli več priložnosti za preživetje umetnikov, oživitev trga umetnin, več kulture v javnih prostorih po vsej državi. Obetajo si tudi, da bi z novimi pravili »prišlo do znatnega povečanja sredstev, namenjenih ukrepu, tudi v luči nekaterih večjih načrtovanih investicij. Glede na številne natečaje v zadnjem mesecu v primerjavi s prejšnjimi leti se pozitivni rezultati spremembe zakonodaje in promocije ukrepa že kažejo.«

Trenutno so res odprti trije javni natečaji za izvedbo ukrepa umetniškega deleža. Na prvem, ki ga je objavilo ministrstvo za javno upravo, se lahko umetniki in umetnice do 30. januarja potegujejo za to, da bi njihova dela postala del prenovljene upravne enote v Krškem. Odkupiti nameravajo eno večje delo ali do 15 manjših, pri čemer so za posamezno umetnino pripravljeni plačati malo manj kot 12.000 evrov.

Učinki umetniškega deleža koristijo vsem. Pozitivno vplivajo na kakovost bivanja, dobro počutje prebivalcev, ne nazadnje lahko krepijo skupnost.

Druga dva javna natečaja je objavila Univerza v Ljubljani. Na prvem, vrednem dobrih 176.300 evrov (brez DDV), še vse do 22. februarja iščejo devet umetnin za novogradnjo kampusa Vrazov trg oziroma za nove prostore Medicinske fakultete. Na drugem, vrednem malenkost manj, 175.000 evrov (brez DDV), pa še vse do 2. marca iščejo sedem umetnin za novogradnjo Veterinarske fakultete. V obeh primerih bodo avtorjem prvih treh odkupljenih umetnin namenili tudi dodatno izplačilo v obliki denarne nagrade – v novih pravilih je namreč poudarjeno, da sta to dve različni izplačili in ju investitorji ne smejo združevati v eno samo, saj bi umetnike s tem finančno prikrajšali.

In drugi projekti? Ukrep ob gradnji nove stanovanjske soseske Mestni kare – Povšetova trenutno že izvaja Mestna občina Ljubljana. V obliki restavratorskih del, vrednih več kot 350.000 evrov, pa bo izveden tudi v sklopu prenove SNG Drama Ljubljana – ko in če jo bomo seveda dočakali.

Prav zadnji primer je dober opomnik, da spremembe, povezane z umetniškim deležem, prihajajo ob samem koncu mandata in da je, po javnomnenjskih anketah sodeč, realna tudi možnost, da sedanja ekipa ministrstva dela ne bo nadaljevala, temveč jo bo nasledila kakšna druga ekipa, morda tudi iz SDS, ki se je pred štirimi leti pokazala kot izrazito slab vodja resorja. Za strokovnost ji je bilo malo mar, takratni minister iz SDS Vasko Simoniti si je vzel pravico, da o vseh ključnih zadevah odloča osebno, tudi maščevalno. Ja, ta ekipa je umetnike, ki so si drznili biti do nje kritični, in to so bili, celo zelo, razumela kot svoje nasprotnike. Vprašanje je, ali bi bila minister ali ministrica iz vrst SDS, ki je lani pripravila celo referendum, na katerem je umetnike križala, pripravljena spodbujati ukrepe, ki umetnikom – tem »parazitom«, če citiramo SDS – omogočajo nove možnosti za delo in preživetje. Ali pa bi izvajanje ukrepov, ki delujejo njim v prid, zaustavila?

Pa vendar, učinki umetniškega deleža, učinki umetnin v javnih objektih in okoli njih, v resnici koristijo vsem. Pozitivno vplivajo na kakovost bivanja, dobro počutje prebivalcev, ne nazadnje lahko krepijo skupnost. Spomnimo se samo ljudskega upora, ki se je zgodil, ko so želeli leta 2019 porušiti stavbo Strojne tovarne Trbovlje, v kateri se je v sejni sobi v prvem nadstropju bohotila celostenska poslikava Maksa Kavčiča iz leta 1953. Lokalno prebivalstvo se je njenemu uničenju uprlo. In umetnino je s tem rešilo.

Veliko drugih umetnin, ki so bile posebej za javne objekte in njihovo okolico naročene med letoma 1945 in 1991, te sreče ni imelo. Kar nekaj jih je v zadnjih desetletjih brez vsakršnega posluha za kulturno dediščino preprosto izginilo. Številne so sicer obstale, a so v slabem stanju in potrebne obnove. Sgrafitto Maksa Kavčiča pa danes novo življenje živi v Delavskem domu Trbovlje in dokazuje, da je vključevanje umetnosti v vsakdanje življenje in javne prostore ključnega pomena pri ustvarjanju bolj povezanih, vključujočih in ustvarjalnih družb.