Žive meje / N'toko: Hipernormalnost

V mačkastih dneh po novem letu smo vsi buljili v podobo plečatega venezuelskega predsednika, ki ga je armada za glavo manjših Američanov vodila proti zaporu, kot bi četa srednjeveških lakajev ljudstvu razkazovala ujetega velikana. Celotna predstava je delovala zmedeno, kaotično, neprepričljivo … vse, kar so nam povedali voditelji, so bile očitne laži. Trump je razlagal, da so aretirali Madura zaradi narkotrafikantstva, pri čemer se tega niti ni trudil dokazati. Že v naslednjem stavku je razodel, da ZDA zdaj »prevzemajo vodenje države in njene nafte«, a v resnici tudi tega niso zares storile. Njegov vojaški minister se je bahal s tajnostjo operacije, ki da je vse presenetila, neodzivnost venezuelskih sil pa je pustila vtis vnaprejšnjega dogovora. Podpredsednica Venezuele je za medije vzklikala protiimperialistična gesla, dejansko pa se je takoj začela dogovarjati s Trumpom o pogojih sodelovanja. Voditelji EU so momljali prazne krilatice o »zavezanosti k mednarodnem pravu« in v isti sapi ponavljali, da Maduro sploh ni bil predsednik in zato pri njegovi ugrabitvi ne vidijo težav … Niti en voditelj ni izrekel besed, ki bi se ujemale s tem, kar se je dejansko dogajalo.

Dogodek močno spominja na fenomen, ki ga je režiser Adam Curtis v slovitem dokumentarcu iz leta 2016 poimenoval »hipernormalizacija«. Ideja izhaja iz zadnjih let sovjetskega režima, ko je bila država že v fazi razpada, ideološka infrastruktura pa je nemoteno brnela dalje. Ljudje so na televiziji in v časnikih spremljali propagando, ki je opisovala čisto drugačno sliko države kot tisto, ki so jo gledali na ulici in v službi. V tej disonanci med sterilnimi političnimi sporočili in kaotično realnostjo je nastal umeten, »hipernormalni« svet. Vsi so vedeli, da delovanje države temelji na laganju, a so kljub temu sodelovali v igri manipulacije. »V družbi, kjer nihče ne zaupa sedanjosti in nima nihče vizije prihodnosti, preostane le še pretvarjanje, da gre vse po planu.« Enak opis lahko danes uporabimo za Evropsko unijo ali ZDA. Trump gre vsak dan pred kamere in blekne nove neumnosti o zlati dobi ZDA in vsi Američani se morajo z njim pretvarjati, čeprav okoli sebe opazujejo politični in gospodarski kaos. V Evropi morajo vsi mediji smrtno resno povzemati tvite Kaje Kallas, ko se izreka o svetovnih dogodkih kot nekakšna varuhinja demokracije in velika mednarodna odločevalka, čeprav lahko vsak državljan vidi nebogljenost evropskih voditeljev. Kot ugotavlja Curtis, »realnost ni več pomembna. Realnost je zgolj nekaj, s čemer se igraš, da iztržiš kratkoročne koristi.«

Prebivalci tega hipernormalnega sveta se po razlago dogodkov zato obračamo drugam. Še vedno hočemo vedeti, kaj se dogaja v zakulisju prizorov na naših zaslonih. In voditelji vedo, da hočemo vedeti. Zato poleg uradne propagandne infrastrukture obstaja še mnoštvo streaming portalov, kanalov YouTube, podcastov in profilov na družbenih omrežjih, ki nam vsak po svoje interpretirajo uradne novice. Vsak izmed nas je lahko v živo spremljal Madurovo ugrabitev in hkrati iz ust svojega najljubšega influenserja slišal teorije o »resničnem dogajanju v ozadju«. Vloga komentariata je, da svojim sledilcem tolmači svetovne dogodke na način, ki ustreza njihovim vnaprejšnjim prepričanjem. Levo občinstvo bo dobilo razlago, da je šlo v Venezueli za klasičen primer imperialističnega strmoglavljenja režima, desno občinstvo pa prikaz, kako se je venezuelsko ljudstvo uprlo diktatorju … obe interpretaciji imata svoji pomanjkljivosti, ampak v kaotičnem svetu spletnih algoritmov to ni pomembno – tudi tam je realnost zgolj nekaj, s čimer ustvarjalci vsebin igrajo za lastne koristi.

Vse resne stranke imajo že vračunano, da ljudje ne verjamejo uradnim razlagam dogodkov, zato so politiki povsem odprti za neuradne ljudske interpretacije – pogosto nam celo sami pomežikajo, češ: saj midva veva, kaj se zares dogaja v ozadju … Dovolj poveden je Janšev bizaren odziv na Madurovo ugrabitev: dogodek je uporabil kot dokaz, da je mednarodno pravo v resnici prevara, ki ščiti le močne sile, ter iz tega izpeljal rezko kritiko zahodnih sistemov. »Tisti, ki verjamejo, da EU enako ščiti interese Slovenije kot interese Francije ali Nemčije, nimajo pojma, kaj je EU v zadnjih 15 letih pod vodstvom šibkih, razvajenih voditeljev postala. Še večji problem pa je v dejstvu, da sta obe največji državi EU danes geostrateško šibki in na stranskem tiru mednarodnega viharja.« Kot bi poslušal kakega političnega podcasterja, ne pa predsednika največje stranke! Janša pritrjuje vsem, ki vemo, da je politika mednarodnega prava velika laž, a na koncu pripelje do sklepa, da je edina rešitev v krepitvi »obrambne moči« in »vztrajanju v zavezništvu demokracij« – torej tudi ko spregledamo resnico v zakulisju, moramo početi natanko to, kar že zdaj počnejo vse leve, desne in liberalne stranke! Onkraj statusa quo pač ni ničesar.

Nobenega razloga ni, da bi zahodni režimi cenzurirali ljudsko razgaljenje njihove propagande. Ne glede na množico različnih pogledov in kritik bomo državljani v trenutku, ko odložimo telefone, naprej vestno sodelovali v performansu hipernormalnosti. Kaj drugega pa nam preostane? Ne gre za to, da bi slepo verjeli v režimsko propagando – oblasti dobro razumejo, da ne verjamemo v njihove razlage sveta, a jim je za to čisto vseeno. Vedo namreč tudi, da nimamo nobene alternative. In dokler ne bomo imeli boljše vizije sveta, za katero se bo splačalo boriti, nam tudi ne bo preostalo drugega, kot da se skupaj z njimi še naprej pretvarjamo, da so ugrabitve, bombardiranja, racije, deportacije, podnebni kolaps in neskončna vojna med kapitalističnimi režimi v resnici nekaj najbolj normalnega.