Med iskrenimi ljudmi

Med iskrenostjo in strahom? Vprašanje, ali je v Sloveniji sploh še mogoča alternativa avtoritarizmu, se danes ne postavlja več teoretično. Ni to več akademska vaja ali salonska razprava o političnih modelih. Gre za zelo konkretno dilemo: ali bomo še znali razlikovati med demokracijo kot sistemom omejitev moči in politiko, ki se napaja iz zamere, strahu in želje po obračunu.

Janez Janša že dolgo ne skriva, kakšno Slovenijo si predstavlja. Ne gre več za namige ali medvrstične grožnje, temveč za razmeroma jasno napoved: država, v kateri so nevladne organizacije sovražnik, neodvisne institucije moteč element, mediji ovira, sodstvo problem, javna uprava breme, javna radiotelevizija pa nekaj, kar je treba zlomiti in zgraditi na novo – ali pa vsaj finančno izčrpati. To ni politični program v klasičnem smislu, temveč projekt discipliniranja družbe.

Takšen projekt vedno potrebuje sovražnika. In Janša ga najde povsod: v civilni družbi, v regulatorjih, v sodnikih, v novinarjih, v protestnikih, v drugače mislečih. Njegova retorika o »vladavini neizvoljenih« je nevarno poenostavljanje, ki ima jasen cilj – odstraniti vse varovalke, ki oblast zadržujejo znotraj demokratičnih meja. Paradoks je očiten: v imenu demokracije se napoveduje njena razgradnja.

A nevarnost ne tiči le v avtoritarni ambiciji desnice. Tiči tudi v utrujenosti druge strani. Levosredinski prostor danes ne izgublja zato, ker bi ljudje množično hrepeneli po iliberalizmu, temveč zato, ker so naveličani. Naveličani konfliktov, kriz, nenehne mobilizacije proti nečemu. Antijanšizem je bil v preteklosti učinkovit obrambni refleks, vendar sam po sebi ne more več biti nosilna zgodba. Strah je kratkega diha.

Problem današnjega trenutka je prav v tem: avtoritarizem ne prihaja z navdušenimi množicami, temveč z apatijo. Pride takrat, ko ljudje ostanejo doma, ko se jim zdi, da je vseeno, kdo zmaga, ker se »itak nič ne spremeni«. In ravno tu se skriva največja odgovornost aktualne koalicije in širše leve sredine.

Dejstva so na njihovi strani: reforme, socialni premiki, stabilne javne finance, mirnejše politično okolje, brez vsakodnevnih izrednih stanj in notranjih sovražnikov. A politika ni računovodstvo. Dobri rezultati se ne prodajajo sami od sebe. Če jih ne znaš povedati kot zgodbo o prihodnosti, ostanejo statistika.

Ljudje ne gredo na volitve zato, da bi preprečili katastrofo, temveč zato, da bi verjeli v nekaj boljšega. V nekaj, kar ima obraz, glas in smisel. V alternativo, ki ni zgolj manj slaba možnost, temveč resnična izbira. To zahteva pogum, jasen jezik in – morda najtežje – iskrenost. Ne zloščene parole, ne tehnokratske fraze, ampak priznanje, zakaj si sploh v politiki in komu želiš služiti.

Če ima Slovenija možnost ostati otok sredi naraščajočega morja populizma, potem ta možnost ne bo uresničena z zgolj obrambno držo. Uresničena bo le, če bo kdo znal povedati, kam gremo – in zakaj je ta pot vredna zaupanja. Demokracija se namreč ne brani sama od sebe. Brani jo vera ljudi, da prihodnost še ni izgubljena.

Alternativa avtoritarizmu je seveda mogoča. Vprašanje pa je, ali jo bo kdo znal povedati dovolj prepričljivo, dovolj pogumno in dovolj iskreno.