Naslovna tema / Med iskrenimi ljudmi?

Predsednik SDS Janez Janša je v zadnjem mesecu, seveda že v sklopu predvolilne kampanje, zagnal serijo pogovornih večerov, na katerih predstavlja podobo Slovenije, če bi na marčnih volitvah spet prevzel oblast. V zadnjih mesecih je tako že obiskal Tržič, Ilirsko Bistrico, Krško, Polhov Gradec, Mengeš, v minulem tednu tudi Belo krajino. Kaj napoveduje? Posebej je v medijih odmevala njegova nedavna izjava iz Mengša, da namerava nevladnim organizacijam, seveda zgolj tistim, ki so mu bile trn v peti v času njegove vlade, »zapreti pipico«, se pravi odvzeti državno financiranje. A obstaja še preostanek te njegove izjave, ki ga večina medijev ni povzela. Nevladne organizacije namreč pomenijo zanj zgolj vrh ledene gore. Poglejmo njegove napovedi prihodnosti malce podrobneje.

Janša je v Mengšu tako nevladne organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic, najprej označil za »politično paravojsko levice, ki je ustanovljena za to, da zlorablja sistem parlamentarne demokracije«. In nato nadaljeval: »To se potem cepi s številnimi tako imenovanimi varuhi enakosti, informacijsko pooblaščenko, protikorupcijsko komisijo in raznoraznimi institucijami, ki so imenovane ali pa samonastale, potem se na to nalepijo še nereformirano sodstvo, mediji ... Tako dobite strukturo, ki odloča, pa ni dobila nobene legitimnosti. V teoriji se temu reče vladavina neizvoljenih. In to je v Sloveniji velik problem.« Janša po volitvah torej napoveduje nič manj kot napad na glavne branike demokracije v državi.

Vse to smo seveda že videli. Slovenijo bi rad vrnil v čas svoje zadnje vlade. Pravzaprav natanko na tisto točko, v kateri mu je oblast spolzela iz rok. Med prvimi ukrepi, ki jih napoveduje, je namreč omnibus zakon, s katerim bi odpravil po njegovem škodljive zakone vlade Roberta Goloba. Ukinil bi prispevek za dolgotrajno oskrbo, vsaj dokler ta ne zaživi, pravi, pa čeprav so stanovalci domov za starejše in njihovi svojci ravno ta mesec prejeli prve položnice, ki so bile na račun prispevka znatno nižje. Spet bi oživil prizadevanja sveta za debirokratizacijo, ki ga je pod njim vodil Ivan Simič. In katerega zapuščina je zakon, ki je povzročil kup pravnih nejasnosti, Simičeva ekipa pa je vanj poskušala celo podtakniti uvedbo socialne kapice za najbolje plačane, se pravi menedžerje. Prestrelil bi javno upravo, ki se je po njegovem preveč razbohotila. In naredil rošade v sodstvu. Po modelu grške radiotelevizije bi rad ukinil RTV Slovenija in jo »zgradil na novo«. Ali pa, alternativno, ukinil RTV-prispevek in hišo finančno izčrpal. Vsekakor napoveduje, da jo bo uničil. In ponovno bi uvedel obvezno služenje vojaškega roka. Tako piše v programu njegove stranke.

Janša po volitvah napoveduje nič manj kot napad na glavne branike demokracije v državi. To je način, kako državo pahniti v avtoritarizem.

»Čeprav so ljudje radi pozabljivi, se bojim, da bi se po naslednjih volitvah zelo hitro spomnili, kaj pomeni, če imaš res avtoritarno oblast s strankami, ki se požvižgajo na vse standarde demokracije. Kako je, če vsak teden s strahom spremljaš, kako daleč bodo pripravljeni iti,« ob tem svari Jaša Jenull, prvi obraz petkovih protestov v času prejšnje vlade in predstavnik pobude Glas ljudstva. »Bojim se, da bo naslednja Janševa vlada, če do nje pride, še hujša, še bolj represivna in da bo še bolj suvereno lomastila po državi. Tako v evropski kot globalni politiki namreč spremljamo premik v prepričanju. Očitno živimo v nekem drugem času – ko se ni več treba ’sprenevedati’, ampak zgolj uveljavljaš svojo surovo moč.«

Janša v tem okviru razmišlja podobno kot ameriški predsednik Donald Trump, ki je pred kratkim v intervjuju za The New York Times zatrdil, da ne potrebuje mednarodnega prava – da ga lahko ustavita zgolj lasten um in morala. »V naslednjem mandatu bi bila Janševa edina omejitev njegova morala,« pravi Jenull, »pri čemer je jasno, da je v njegovi glavi svet preprosto črno-bel, poln izdajalcev, parazitov in zarot. Cilj pa da zmeraj opravičuje sredstva.«

»Janša že dela sezname ljudi, s katerimi namerava obračunati po volitvah,« svari tudi Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, ki jo ima prvak opozicije, tako kot Jenulla, pogosto v zobeh. »Treba se je spomniti, kako so pod njegovo vlado na vladni stavbi visele izraelske zastave in kako se je zaplinjala Ljubljana. Če bi pred štirimi leti izvolili Janševo vlado, bi ta vse, ki smo pobijanje otrok v Gazi označili za genocid, oklicevala za teroriste. Neenakosti v družbi pa bi bile danes večje. Na zadnjih volitvah smo si vsekakor izborili bolj mirno obdobje štirih let. Zato se moramo čez dva meseca spet postaviti za stvari, ki so nam pomembne. Da ne bomo potem česa obžalovali.«

Kosilo

Resnosti trenutka se zaveda tudi premier Robert Golob. Zato je s tem v mislih v torek sklical delovno kosilo večinoma levosredinskih strank. Poleg koalicijskih SD in Levice je nanj povabil še Prerod Vladimirja Prebiliča, Vesno, ki namerava na volitvah nastopiti skupaj z Levico, stranko Mi, socialisti Mihe Kordiša ter Pirate. In pa suverenistično stranko Resnica Zorana Stevanovića. Vsi vabljeni so se na vabilo odzvali, z izjemo zadnjega. Med vabljenimi ni bilo Karla Erjavca in njegove stranke Zaupanje.

Pred kosilom so potekala številna ugibanja, kakšen bi bil lahko njegov politični izplen. Bi lahko omenjene stranke pred volitvami sprejele nekakšen pakt o nenapadanju ali pa vsaj resno namero o sodelovanju po volitvah? Tako so leta 2008 storile SD, LDS in Zares, ki so pred volitvami postavile na stran egoistične težnje po boju za isto skupino volivcev, Katarina Kresal in Gregor Golobič pa sta v bran stopila takrat najmočnejšemu izzivalcu Janševe vlade Borutu Pahorju. Navsezadnje se je nekaj podobnega zgodilo v času prejšnje vlade s tako imenovano Koalicijo ustavnega loka, ki so jo tvorile Levica, SD, Lista Marjana Šarca in Stranka Alenke Bratušek. Ob nastopu Roberta Goloba in njegove Svobode so bile tudi te stranke, zavedajoč se, da je bil Golob najresnejši kandidat za mandatarja, prisiljene požreti nekaj ponosa. Šarec in Alenka Bratušek pa sta celo ostala pod parlamentarnim pragom.

V naslednjem mandatu bi bila Janševa edina omejitev njegova morala. Svet v njegovi glavi je črno-bel, poln izdajalcev in zarot. Cilj pa zmeraj opravičuje sredstva.

Situacija je danes vseeno drugačna, leva koalicija namreč nastopa z vladne pozicije, ne opozicije, to pa je zmeraj manj hvaležen položaj. Obenem končuje mandat, v katerem je vendarle večkrat stopila na prste različnim lobijem, ni pa se tudi podrejala, tako kot njene predhodnice, lastnikom kapitala, ki se zdaj pred volitvami na vse načine trudijo, da bi jo očrnili. Vključno z nekaterimi kapitalsko in drugače povezanimi mediji, ki so vladi izrazito nenaklonjeni.

Med pobudami, ki so sicer krožile pred kosilom, je bilo tudi združevanje moči strank razdrobljene leve sredine, za katere ni gotovo, ali jim bo uspelo prestopiti parlamentarni prag. S čimer bi šli njihovi glasovi tako rekoč v nič in bi koristili predvsem strankam desnice z Janšo na čelu. Jaša Jenull je zato predlagal, da bi se strankama Levica in Vesna na listi pridružili še Pirati in Mi, socialisti. »Drobljenje na levi je zagotovo problem in povezovanje bi se lahko izkazalo kot edina rešitev,« je prepričan Jenull. »Gre za stranke, ki imajo vseeno dovolj sorodna stališča, da bi lahko oblikovale skupno listo in tako morda celo postale tretja najmočnejša entiteta v parlamentu. Vprašanje sicer, ali bi znale preseči osebne interese in zamere. Bi bilo pa to veliko bolj smotrno, kot če se bodo nato povezovale izpred parlamenta, ko bo že prepozno, in ugotavljale, da morajo skupaj braniti demokracijo.«

To je dva meseca pred volitvami, ko imajo stranke praviloma že sestavljene liste, sicer malo verjeten scenarij. Nekatere razlike in tudi osebne zdrahe med temi strankami in njihovimi predstavniki pa so se v preteklosti že izkazale za težko premostljive. Denimo ob izključitvi Mihe Kordiša iz Levice. Ali poskusu oblikovanja skupne liste med Levico in Pirati za zadnje evropske volitve.

V torek tako ni bilo na mizi pobud o podobnem tesnejšem sodelovanju. Niti ne predloga pakta o nenapadanju. So se pa stranke, prisotne na kosilu, strinjale najmanj v tem, da bodo v predvolilni tekmi upoštevale pravila poštene igre ali fair play, ohranile bodo torej pošten dialog ter si med volilno kampanjo ne bodo zadale preveč udarcev pod pasom. To naj ne bi bil zadnji takšen sestanek pred volitvami. V tem se morda vseeno skrivajo neki obeti zavezništva, ki bi lahko na volitvah bolj enotno nastopilo zoper grožnjo Janševe vlade. Če se za mizo ni skrivala kakšna figa v žepu, seveda.

»Sestanek me navdaja z optimizmom, da je zavezništvo glede tega, v kakšni Sloveniji želimo živeti, možno. To zavezništvo temelji na praktično istih vrednotah: mir, demokracija, svoboda, človekove pravice. Te iste vrednote so tiste, ki nam omogočajo, da gremo prek različnih programov,« je v torek po kosilu dejal premier. »Vsi, ki smo bili danes zbrani, se zelo jasno zavedamo nevarnosti, ki jih prinaša desni populizem. Vsi lahko gledamo, kaj se dogaja v Ameriki – streljanje na ulicah, ukinjanje javnega zdravstva, šolskih sistemov ... Zagotovo nihče od nas ne želi tega gledati v Sloveniji. In to je tisto, kar nas povezuje.« Volivce je obenem pozval, naj se v čim večjem številu udeležijo volitev. »Ne bo šlo za navadne volitve. Ne zaradi Slovenije, ampak celotne svetovne situacije. In mislim, da Slovenija kot eden tistih redkih otokov stabilnosti v svetu ima to odgovornost do svojih otrok, da takšna ostane tudi naprej. Torej stabilna država, v kateri vlada red, in država, v kateri ne izvajamo družbenih eksperimentov.«

Golob ima seveda prav. Slovenija ostaja eden redkih otokov sredi morja populizma, ki je preplavilo Evropo. Ni treba pogledati prav daleč. Janšev dober prijatelj Viktor Orbán, veliki zastopnik iliberalizma, čigar položaj bi lahko sicer ogrozile aprilske volitve, je skupaj s svojim Fideszom že 16 let na čelu Madžarske. Italijo vodijo Giorgia Meloni in Bratje Italije, stranka, ki ima korenine v fašizmu. Na avstrijskih parlamentarnih volitvah so nazadnje slavili skrajno desni svobodnjaki Herberta Kickla. Podobno je drugod po Evropi. V Nemčiji je glede na javnomnenjske ankete Alternativa za Nemčijo, stranka, ki jo je nemški zvezni urad za varstvo ustave razglasil za ekstremistično, že prehitela konservativno unijo CDU/CSU. Tudi v Franciji je trenutno najbolj priljubljena stranka Nacionalni zbor Marine Le Pen in Jordana Bardellaja. V Združenem kraljestvu populistična stranka Reform UK Nigela Faragea.

Slovenija je pravzaprav tik pred tem, da tudi sama potone. Zakaj bi bila izjema?

Petinšestdeset dni

»Vse še ni izgubljeno in ničesar ni mogoče z gotovostjo napovedovati,« kljub temu miri politični analitik Bogdan Biščak, nekoč aktiven v strankah LDS in Zares. »So pa stvari, če gledamo javnomnenjske ankete, res na meji in bo veliko odvisno od tega, kaj se bo zgodilo s temi, ki jim ankete napovedujejo, da bodo prejele rezultat okoli parlamentarnega praga. Lahko se zgodi, da bodo na volitvah odločale desetinke.« Do volitev je še 65 dni – to se morda zdi malo, a je vseeno dovolj, da na levi sredini obrnejo volitve v svoj prid. »Osebno nisem nikoli mislil, da so predvolilne kampanje kot take izjemno pomembne. A tokrat bi se lahko te izkazale za odločilne.«

Predvolilna kampanja je po njegovem odvisna od dveh stvari: od proizvajanja vsebin in dogodkov, na drugi strani pa mašinerije, ki vse to spremlja. »Leva stran bi morala med kampanjo nujno poseči tudi na področje novih medijev – na TikTok, omrežje X in Facebook. Veliko premalo bo, če bo preveč stavila zgolj na klasične oblike sporočanja, kot so plakati in spoti. Potrebuje mašinerijo, ki ji bo z domiselnimi dogodki, posnetki in ’memi’ uspelo ljudi sprovocirati, če tako rečem, da se odpravijo na volitve.« Na referendumu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se je že pokazalo, da ima leva stran neprimerno slabšo moč na tem področju kot desnica, ki je nastopila z resda grobo – a učinkovito kampanjo. »Kar v tem trenutku močno manjka, je negativna kampanja zoper Janšo. Janša namreč to počne že mesece, pravzaprav ves čas, ob dodatni pomoči ajdovskega podjetnika Aleša Štrancarja.« Biščak ne govori na pamet – država je resnično prelepljena s plakati, na družbenih omrežjih pa se je skorajda nemogoče izogniti propagandi največje opozicijske stranke. »Kampanja z druge strani se komaj opazi oziroma je sploh ni.«

Slovenija ostaja eden redkih otokov sredi morja populizma. In je pravzaprav tik pred tem, da tudi sama potone. Treba je biti iskren. Zakaj bi bila izjema?

Kljub očitkom, da se preveč zanaša na tako imenovani antijanša učinek, se mu leva stran vseeno ne bi smela izogniti – grožnja janšizma (avtoritarizma in populizma, selektivnega razumevanja demokracije in zgodovine, stalnih konfliktov in mobiliziranja strahu) je namreč dejanska. Bo pa sama po sebi na volitvah najbrž res premalo, da bi zganila ljudi.

»Tu je izkušnja ZDA zelo poučna. Tam ’anti-Trump’ na volitvah ni zadostoval. Ni mu uspelo nagovoriti tistih, ki so politično utrujeni ali dvomijo o vsem; ne ponuja namreč pozitivne vizije prihodnosti, temveč zgolj preprečevanje slabšega scenarija,« pravi zgodovinar dr. Božo Repe, ki se boji, da bi se ameriški scenarij zlahka ponovil tudi v Sloveniji. »Slovenija ima več kot vse klasične elemente: utrujeno liberalno in levo volilno telo, razdrobljeno sredino, ki niha sem in tja, ter disciplinirano skrajno desnico.« V nasprotju s prejšnjimi obdobji se srečujemo tudi z normalizacijo avtoritarnega diskurza v Evropi in okrepljenim vplivom ZDA. Zgodovinsko razlikovanje, ki ga je nujno prepoznati, pa je, »da pohod avtoritarizma danes ne temelji na navdušenju množic, kot je bilo to v 30. letih prejšnjega stoletja«, temveč »na njihovi izčrpanosti in naveličanosti«. Ključni izziv pred volitvami torej ni, da bi se podpora skrajni desnici v Sloveniji drastično večala – pač pa, da se levosredinski volivci morda ne bodo odpravili na volitve.

Kaj še lahko torej ponudi leva koalicija, če želi zanimirati ljudi pred volitvami? Najprej, že v torek, je iz koalicije prišel namig, da bi lahko do konca mandata sprejeli zakon, ki bo dokončno ukinil dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Pomembno bo tudi, da ministru za delo Luki Mescu uspe do konca izpeljati obljubljen dvig minimalne plače na tisoč evrov neto, četudi je premier ob tem izrazil pomisleke. Slovenija bi se pred koncem mandata lahko, denimo, prav tako pridružila tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču v Haagu. Za to ima čas še do 12. marca.

V primerjavi s prejšnjimi koalicijami je vlada Roberta Goloba izvedla rekordno število reform, denimo pokojninsko in plačno reformo, zagnala je dolgo pričakovano dolgotrajno oskrbo in gradnjo javnih najemnih stanovanj ter naredila pomembne korake na poti razmejitve javnega in zasebnega zdravstva. Slovenija je v minulem letu prav tako postala država z najvišjo bonitetno oceno v skupini držav srednje in vzhodne Evrope. Tu sta še božičnica oziroma zimski regres in dvig minimalne plače. Poleg tega Slovenija beleži rekordno nizko brezposelnost. In čeprav so predvsem podjetniki do vlade radi kritični, so njihovi čisti dobički med najvišjimi v regiji.

»Če v vladi mislijo, da si ljudje dobre stvari preprosto zapomnijo, se motijo. Nekatere stvari je treba ves čas ponavljati,« pravi dr. Oto Luthar, zgodovinar in direktor ZRC SAZU. »Tako ni zgolj v politiki, temveč tudi na drugih področjih: če nekomu povišate plačo, bo bržkone prepričan, da si to zasluži in mu pripada. Ne pravim, da to ni res. A hočem povedati, da tudi pri dojemanju politike kdaj razmišljamo tako – stvari jemljemo preveč zlahka in ne razumemo, kako težko je dosegati dobre rezultate.«

»Vseeno pa je, čeprav se sliši nenavadno, tudi z dobrimi rezultati lahko težje stopiti v volilno tekmo v času, ko so veliko bolj priljubljene teme ekscesi, ki jim uspe učinkovito nagovarjati ljudi,« je dodal. »Ravno v tem smislu bi bilo pomembno spomniti tudi, da je prav tej vladi uspelo v državi zagotoviti določeno stopnjo miru, ki je v državi pod prejšnjo vlado nismo bili vajeni.« Vzemimo nedavno obglavljenje spomenika Josipa Broza - Tita v Velenju, ki ga je izvedel Miroslav Pačnik, sicer član SDS in Janšev sosed. »Do tega dogodka se v državi, vsaj ne pod to vlado, nismo kaj dosti pogovarjali o tem, komu so namenjeni kakšni spomeniki, kaj se z njimi dogaja in kaj pomeni čas med letoma 1940 in 1945, česar vsega smo se naposlušali prej.« Ukvarjanje s preteklostjo je seveda pomembno, kadar se s temi temami ukvarja na strokovni ravni, veliko manj pa takrat, ko se jih odločijo aktivirati politiki. »V politiki bi veliko raje videl, da bi se ukvarjali z vprašanji sedanjosti in prihodnosti. Kar pa mislim, da ta vlada uspešno počne. Po dolgem času smo v Sloveniji lahko spremljali izvajanje programa, ki je razmišljal o prihodnosti.«

Letargične volivce lahko na volišča pripeljejo zgolj obljube o boljši prihodnosti. O dejanski alternativi. Nekaj, za kar si lahko prizadevajo z oddanim glasom.

Oba, Repe in Luthar, sta omenila najbrž najpomembnejšo stvar, kako lahko koalicija še prebudi svoje volivce – z obeti o prihodnosti. Morala bi govoriti tudi o tem, kaj vse še načrtuje storiti v naslednjem mandatu. Letargične volivce, preprosto preutrujene od nenehnega kaosa, ki ga po svetu povzroča nori desni populizem, in obenem nezadostnih alternativ, lahko na volišča pripeljejo zgolj obljube o boljši prihodnosti. O dejanski alternativi. Nekaj, za kar si lahko prizadevajo z oddanim glasom. Za kar bi radi oddali svoj glas. In ljudje, ki za temi obeti stojijo dovolj samozavestno. Tako kot je to uspelo novemu newyorškemu županu Zohranu Mamdaniju, ki mu je z zmago na lanskih volitvah uspelo narediti pomembno zarezo v trumpistične ZDA. Kako mu je to uspelo? Z jezikom, ki je neposreden, ne tehnokratski, s podobo, ki ni preveč zloščena. In še pomembneje, s pogumom in videzom iskrenosti.

Obojega na levi sredini trenutno primanjkuje. Pred volitvami so zato pred težko nalogo. Spet se morajo namreč spomniti, zakaj so pravzaprav šli v politiko. V odgovoru na to vprašanje se morda skriva tudi recept, kako zmagati na volitvah.