Dva leva / Vlado Miheljak: Kaj bo pa Janša izročil Trumpu?

»Glede na to, da se je vaša država odločila, da mi ne podeli Nobelove nagrade za mir, ker sem ustavil VEČ KOT osem vojn, se ne čutim več dolžan razmišljati izključno o miru, čeprav bo ta vedno prevladoval, ampak lahko zdaj razmišljam o tem, kaj je dobro in primerno za Združene države Amerike.«

»María Machado je čudovita ženska, ki je preživela veliko. Podarila mi je svojo Nobelovo nagrado za mir za delo, ki sem ga opravil. Tako čudovita gesta medsebojnega spoštovanja.«

»Ameriški predsednik Donald Trump je v novoustanovljeni „odbor za mir“, ki naj bi nadzoroval upravljanje in obnovo Gaze, povabil tudi ruskega predsednika Vladimirja Putina. Trump je odbor prejšnji teden označil za „največji in najuglednejši odbor, ki je bil kadarkoli sestavljen“.«

Gotovo je María Machado najbolj klavrna in groteskna karikatura v zgodovini podeljevanja Nobelove nagrade za mir. Sicer je bila nagrada že velikokrat pred tem diskreditirana, a nikoli tako eksplicitno. María Machado jo je dobila, potem ko je med drugim podpirala in zagovarjala genocid v Gazi pa izraelski državni terorizem v tretjih državah ter Trumpa pozivala k vojaškemu posredovanju v svoji domovini. To je v nasprotju tudi z najohlapnejšim razumevanjem mednarodnega prava in demokracije in ne kaže zgolj na moralni razkroj nagrajenke in odbora, ki nagrado podeljuje, ampak še bolj na klavrni demokratični potencial opozicije proti Madurovemu avtoritarnemu režimu. No, veliki finale lavreatke pa je bil trenutek, ko je nagrado po ugrabitvi Madura izročila Trumpu »kot priznanje za njegovo edinstveno zavezanost naši svobodi«. Tako je Trump dobil, kar si je zaslužil. Kajti nagrada za mir, ki mu jo je v imenu mednarodne nogometne zveze (Fifa) podelil njen predsednik Gianni Infantino mimo vseh razpisov in komisij, je premalo za človeka, ki je končal že osem vojn. In bo z zasedbo Grenlandije ravnokar še deveto.

Pri nas je Janša eden največjih malikovalcev ameriškega norega samodržca ter mednarodnega kriminalca in terorista. Kaj bo pa on podelil kolekcionarju Trumpu, ki mu godi, da mu malikovalci v znak vdanosti izročajo svoje največje raritete, eni ugledne nagrade, drugi nafto, tretji redke zemlje, četrti ozemlja? Pač, Trump ravna kot nekakšen neizprosen psihoterapevt v mednarodnih odnosih. Ne zanima ga tisto, čemur se »pacienti« lahko odrečejo in mu velikodušno poklonijo, ampak tisto, česar mu ne morejo in ne želijo dati. Morda bi mu Janša lahko podaril svojo partijsko člansko izkaznico ZKJ iz leta 1975, ki ima zanj neprecenljivo simbolno vrednost, saj je na njej in okrog nje gradil svojo politično identiteto in kariero.

A zdaj je leto 2026. In pred durmi so volitve. Na katerih Janševi avtoritarni etnofašistični politiki, ki jo trži pod blagovno znamko »razvojna koalicija«, dobro kaže. Danes že lahko dokončno potrdimo, na kar smo ves čas opozarjali, da se tiščanje glave v pesek in spregledovanje grehov in zdrsov Golobu in koaliciji ni obrestovalo. Še zlasti, ker smo po razpadu imperialne LDS in nadomestnem Pahorju zdaj prvič v položaju, da se zlovešči Janševi razvojni koaliciji po robu ne bo postavila neka nova ad hoc konstelacija, stranka, lista ali persona, ki bo zadnji trenutek vskočila (Janković, Cerar, Šarec, Golob). Tako smo se znašli pred nič kaj obetavno alternativo: ali volimo, kar je trenutno na trgu, ali pa se vnaprej vdamo. Ni dobro. A ni še konec. Morda bo tokrat, bolj kot kadarkoli prej, treba uporabiti sicer preverjeno strategijo: treba bo iti s ščipalko na nosu na volitve in izbrati enega od slabih, da ne dobimo katastrofalne zamenjave. Vzpostavitev odvratnega pakta volivcev in volivk s političnimi diletanti in bleferji koalicije Nejanez Nejanša je pač edino, kar preostane. Namreč, če državo vodi bebec, je slabo, če kriminalec, je še slabše, če grandomanski norec ali psihopat, je najslabše. Če pa je na čelu države oseba, ki je vse našteto hkrati, je to recept za katastrofo. Vidimo na primeru Amerike. A tudi pri nas smo že trikrat skusili, kako Janša, pri katerem prepoznamo marsikaterega od naštetih atributov, lahkotno povozi demokratične institucije, pravno državo, avtonomijo medijev, civilne družbe, institucij. Že videno sicer, a demontaža bo tokrat še bolj groba; brez kozmetičnih premazov. In jedilnik je zdaj razširil na eksplicitni etnofašistični diskurz.

Naj za zaključek parafraziram krilatico Hannsa Johsta, ki jo sicer pogosto napačno pripisujejo Hermannu Göringu: »Ko slišim besedno zvezo razvojna koalicija, sprostim varovalo na svojem browningu.« Zato bom šel volit. Ne s pištolo v roki, vsekakor pa s ščipalko na nosu.