Pamflet / Bernard Nežmah: Prazni oder v teatru

Komisija za preprečevanje korupcije je razsodila, da je v zadevi Bobnar premier Robert Golob kršil integriteto. Izhajala je s stališča, da predsednik vlade lahko daje obvezujoče napotke z nalogami, kadar te izhajajo iz usmeritev vlade. A ker vlada usmeritev v zvezi s kadrovanjem v policiji ni sprejela, ni imel pristojnosti, da od direktorice policije terja odstavitve policijskih funkcionarjev. Torej je ravnal samovoljno in s tem kršil integriteto ministrskega predsednika.

Toda premier kljub temu ni sprejel odločitve KPK in je napovedal, da se bo pritožil na upravno sodišče. S stališča politične morale popoln fiasko, saj je v predvolilnem spopadu razločno obljubil, da bo sam, če bo izvoljen, sklepe KPK spoštoval. Pravi, da ima pravico, da v sodnem postopku ovrže neljubo odločitev. Toda to pomeni, da prvi mož državne administracije ne upošteva državne institucije, kot je KPK. Po njegovi logiki ta o korupciji sploh ne more samostojno odločati. S tem je reč prignal do absurda: protikorupcijska komisija ne odloča sama in dokončno o izvedeni korupciji. Njene odločitve ne veljajo, dokler jih ne potrdi še sodišče. Torej – papirnati tiger! A zakaj zadnja odločitev KPK nima konkretnih političnih konsekvenc? Nanjo sta se odzvala tudi voditelja SD in Levice? Asta Vrečko, ki je gostobesedna ob risanju kljukastih grafitov, tu ni našla besed. Nekaj bolj zgovoren je bil Matjaž Han, ki je dobrovoljno povedal, da spoštuje odločitve državnih institucij, da pa o tem niso razpravljali na seji vlade. In novinarji, ki so izjavo posneli, so se obrnili in šli, ne da bi ga povprašali: zakaj pa vi niste na sestanku postavili vprašanja Golobovega nesprejemljivega nespoštovanja KPK? Torej odločitve KPK ne zavrača le Golob s svojo Svobodo, ampak tudi koalicijski partnerici Levica in SD. Od tod je Janšev pogled o preureditvi protikorupcijske agencije popolnoma racionalen.

So pa osrednji mediji začeli pogosteje omenjati korupcijo ljubljanskega župana. Zoper njo vlada ne ukrepa, četudi je razvidna s prostim očesom. Najnovejša je iz zadnjih dni, ko je uveljavil drastično podražitev parkiranja v mestu, cene so zrasle za več kot 30 odstotkov, kar je primer institucionalnega ropanja prebivalstva; njegovo propagandno glasilo Ljubljana kajpak ne prinese primerjave cen parkiranja iz leta 2006, pred Jankovićevim prvim mandatom, in po 20 letih njegove vladavine, ko so zrasle za več sto odstotkov, kar je absolutni državni rekord v podražitvah javnih storitev. A župan je tokrat postavil nove parkomate tudi v Štepanjskem naselju, kjer je bilo parkiranje doslej brezplačno, predvsem pa v naselju, ki je tako intenzivno poseljeno, da prebivalstvo dobesedno ne more legalno parkirati, saj niti plačljivih parkirišč ni dovolj. Toda župan se v PR-maniri še hvali, da je delu stanovalcev izdal 1900 brezplačnih dovolilnic!? Vpeljal je torej parkirna mesta, na katerih mora del uporabnikov plačevati po urah, drugi del pa bo pol leta brezplačno parkiral!!! Vpeljal je dvorazredni status. Po katerem predpisu? Po mestnih uredbah lokalnim stanovalcem prodajajo celoletne dovolilnice, Janković pa je samovoljno odločil, da bo vpeljal še brezplačne. Predvolilna podkupnina za tamkajšnje volivce!? Je minister za javno upravo javno napadel in anuliral ta samovoljni akt, ki nima podlage v pravnih predpisih? Ki drastično krši enakost pred zakonom imetnikov parkirnih dovolilnic drugod po mestu in obenem drugih plačnikov parkirnin.

V eni izmed zadev, v katerih tožilstvo obtožuje župana Jankovića, je vsebina nakazilo 600 tisočakov, ki sta ga mestni podjetji VO-KA in Energetika na njegovo zahtevo donirali zasebnemu Nogometnemu klubu Olimpija, katerega igralec je tudi županov vnuk. A v tožilskem primeru gre za klasično zlorabo javnih sredstev, saj nobeno izmed teh dveh podjetij nima v letnem programu predvidene vsote, ki jo bosta donirali, še manj pa meril, po katerih se lahko prijavljajo kandidati za denarno pomoč. Ja, župan je tako rekel. In to je zakon.

Ko pa se župan sooči z roko pravice, se dogodi čudež, saj v dobrih šestih letih pristojna sodnica ni razpisala prve obravnave. Šele po dveh odmevnih oddajah Tarče na nacionalki so na sodišču uvedli nadzor in napovedali, da se sojenje začne marca. Predsednik višjega sodišča Anton Panjan je prav sočutno branil sodnico, ki v teh letih ni začela sojenja, češ da je bila obremenjena z dvema izjemno zahtevnima zadevama – eno s sedem tisoč listinami in petimi zaboji prilog, v drugi samo obtožnica šteje 600 strani – ter še s kopico nujnih zadev. Reč, idealna za gledališki oder, ki bi prikazal notranje boje sodnice, ki je do vratu zasuta z deloma, a ne obupa – mine šest let dela v agoniji in še vedno računa, da bo enkrat le prišel prosti trenutek, ko bo lahko začela tudi proces zoper župana, ob njej pa vodstvo sodišča, ki jo tako vneto podpira, da ne opazi, da je dosežen interni rekord v zavlačevanju prve obravnave enega najbolj razvpitih primerov gospodarskega kriminala. Potem pa ji ves trud uniči televizijska oddaja, zaradi katere se je sodni vrh primoran odzvati in zadevo predodeliti drugi sodnici, ki je izjemno kakovostna in z visoko delovno etiko. Ta je v hipu razpisala osem narokov in začetek sojenja v dveh mesecih. Nekaj, kar je bilo šest let nemogoče, je deus ex machina rešil v hipu. Predstava bi polnila gledališke dvorane, pomenila bi revival angažiranega gledališča, sploh po legendarni drami Dominika Smoleta, ki je leta 1960 postavil na oder Antigono, s katero je v prenesenem pesniškem jeziku evociral prepovedano temo povojnih množičnih pobojev domobrancev in prepovedi pokopa trupel.