Film / Najemi družino

proti

Izgubljeno s prevodom.

Ameriški igralec Phillip Vanderploeg (Brendan Fraser) je prišel na Japonsko, da bi nastopil v reklami (kot Bill Murray v Izgubljenem s prevodom), ostal, dobil le nekaj stranskih vlog v obstranskih filmih (če bi ostal v Hollywoodu, bi lahko igral Kita!), tako da se zdaj, po sedmih letih, preživlja kot »igralec«, ki ga lahko ljudje najamejo za »očeta«, »zaročenca«, »sina« ipd. Neka ženska ga najame za »novinarja«, ki dela »veliki intervju« z njenim očetom (Emoto Akira), ostarelim filmskim igralcem, neka druga – sicer lezbijka – ga najame za »zaročenca« (s katerim skuša svoje starše prepričati, da je straight), na začetku pa ga vidimo kot »žalujočega« na pogrebu nekega moškega, ki je še vedno živ, a ga žalovanje, ki ga – nepremično ležeč v krsti – posluša, navda z občutkom, da si res zasluži, da živi. »Prodajamo čustva,« pravi Shinji (Hira Takehiro), šef agencije (Rental Family Inc.), mašine za »zagotavljanje sreče«, za katero dela, zato je čas za totalno razprodajo čustev – ja, neka ženska (Shino Shinozaki) ga najame, da njeni hčerkici (Shannon Gorman) igra »očeta«, ki ga ni še nikoli videla. In ja, kar sledi, je dolgo čustveno izsiljevanje publike. Deklica potrebuje očeta, »oče« potrebuje stik s človeštvom – pač nekoga, ki ga bo odrešil.

Ker je njegov odrešitelj otrok, se filmu, impersonaciji Herzogovega filma Family Romance, LLC, niti ni treba kaj prida truditi – vsa čustva kar sama »privrejo«. Kot pogojni refleks – nekaj mračnega in perverznega je v tej dobrodelnosti in dobronamernosti. Tako kot v izgubljenem, skriziranem moškem, ki ga »odrešuje« enajstletnica. Njegova kolegica Aiko (Mari Yamamoto) medtem – jasno, v drugem planu – igra »ljubice« poročenih moških, tako da se v drugem planu vrti precej boljši film kot v prvem planu, a ga žal ne vidimo. (kino)