Konzum / Osmišljanje objekta

Restavracija in vinoteka Aurea
Delpinova ulica 18b, Nova Gorica
Tel.: 051 352 492
V Aurei kuhajo in odpirajo steklenice ob četrtkih in petkih od 18. do 23., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 23. ure.

Ambient:
zastekljena stena navzven, z vini zapolnjene police navznoter, vmes pa komfortni tapecirani stoli, težki beli prti, nobel posodje in net radijski stream z ameriškimi reklamami

Napitki:
vinske karte nimajo, čeprav so police polne zanimivih vin; sivi pinot mansus prodajajo po dvakratniku trgovinske cene

Vegetacija:
nič drugega kot sirov sufle

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest je ob cesti, sicer se parkira na katerem od bližnjih parkirišč; v Aureo vodijo stopnice in dvigalo, ki pa ni dostopno ob sobotah in nedeljah, ko je poslovni del stavbe zaprt.

Fino:
postrvji tatar
ocvrti tun

Ne tako fino:
orehov štrukelj
naročanje vin na pamet

Posamične predjedi stanejo od 10 do 18, glavne od 18 do 23 ter sladice 7 evrov; če si jih sestavite v meni, boste za tri hode odšteli 38, za pet 58, za sedem pa 78 evrov.

»Razgled je že okej, ampak to, kar se vidi, pa ni ravno za dol past,« se je na z zimskim soncem obsijanem oblazinjenem stolu blago namrdnil vodja naše tokratne odprave. Sedel je v špičastem vogalu v prvem nadstropju (pre)ambiciozno zasnovane poslovno-stanovanjske stavbe Eda v Novi Gorici, ki po dolgotrajnih izvedbenih ibungah še vedno ni do konca osmišljena.

Gostinski, na pritlično kavarno ter restavracijo in vinoteko v prvem nadstropju razdeljeni del zadnjih nekaj mesecev skušajo oživiti ob pomoči gazde ajdovskega Podfarovža, katerega ime je zapisano tudi na etiketi iz zelena narejene aperitivne penine. Ko smo že pri vinu: da v placu, ki se označuje za restavracijo in vinoteko, nimajo vinske karte in pričakujejo, da boš vino izbral bodisi na podlagi natakarjevega vprašanja belo-ali-rdeče bodisi na sprehodu med policami, na katerih so buteljke brez navedenih cen, je kar resen feler, še posebej, ker se to dogaja na stičišču z vinarskimi zvezdniki poseljenih Goriških brd in Vipavske doline.

Kuharija je bolje skomunicirana – predvsem v predjednem rajonu pester in zanimiv jedilni list je pregleden in dovolj informativen – krožniki pa so večinoma tudi izvedeni brez večjih klecanj. Obregniti se velja predvsem ob sirov sufle, ki to ni bil. Šlo je za nekakšno – sicer fletno in tudi zaradi nastrganega tartufa okusno – iz modla streseno nizko sirovo pogačo, ki je bila vse premalo zračna in lahkotna, da bi ji lahko rekli sufle. Pripomnimo še, da je bil z belo čokolado obogateni orehov štrukelj s pistacijevim sladoledom pretrd in pretežek, crème brûlée pa, tako kot jagnjetina, korektno pripravljena, a nič več kot to.

Je pa Aurejin kuharski tim med obedom kar nekajkrat zablestel: ko je kocke surove postrvi postavil na alge vakame, jih prelil s holandsko omako in zadimil z lesom pineline trte; ko je sladkost surovih škampovih repov dopolnil z osvežilno limonino peno; ko je reduciral rakov bisk, v katerem je postregel rokodelski, z brancinom polnjeni tortelin; ko je v hrustljavo panado oblekel zajeten kos tuna in ga nato hudo precizno ocvrl (glej sliko) in ko je aromatiziral slaščičarsko kremo za krasen milefolje.

V Aurei se znajo oskrbeti z res frišno (vodno) robo in nje lastnosti na hladnih krožnikih lepo poudariti z intervencijami, a se tudi preveč opirajo na ponavljanje nekaterih elementov (limonina pena, dehidrirane olive, sadni kaviarji), za odlično oceno pa bo treba tudi spisati vinsko karto.