Naslovna tema / Kako ostati človek

Predstavljajte si, da ste sami s seboj. Kje med štirimi stenami, brez televizije, družbenih omrežij ali knjig. Ostanejo vam le misli. Kaj je mišljenje? Razmišljanje je pogovor s samim seboj. A v tem dialogu, kot so že zdavnaj ugotovili sociologi, niste dejansko nikoli povsem sami. Že z jezikom je v njem prisotna vsa družba. Ne pogovarjate se s seboj, ampak z nekom drugim, kot si sami zamišljate. Tu nastane težava. Tak dialog je omejen. Čeprav je lahko mišljenje globoko in kompleksno, ni povsem nepredvidljivo ali presenetljivo. Prej ali slej se začnete ponavljati in vrteti v krogu. V popolni osamljenosti misel nima več česa preseči. Ko to spoznate, razumete tudi, da potrebujete soljudi, pri katerih šele lahko naletite na stvarnost, neodvisno od vas.

Izkušnja »drugega«, tudi če je banalna, bežna, vsakdanja in površinska, je izkušnja, da je svet nepredvidljiv in presenetljiv. In ne le to. Šele ob pomoči drugega se razblini dvoumnost osamljenosti, to pa omogoča gradnjo identitete. Velika skladnost naših misli v zasebnosti – paradoksalno – ni resnična in je bolj podobna teoriji zarote kot resničnemu razumevanju. A da se iz tega izvijemo, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Obstajati morajo drugi, ki jih ne dojemamo kot sovražnike. Obstajati mora seveda kakovostna zasebnost, pa tudi javnost in v njej pluralnost neodvisnih in dejavnih posameznikov. Torej svoboda in enakost. Obstajati morajo skupne javne zadeve, prostor, v katerem lahko sploh stopimo v stik drug z drugim.

Ta verjetno vsem splošno znana izkušnja pa je tudi eden od dokazov, zakaj je liberalna demokracija boljša in bolj človeška od drugih političnih ureditev, kot je avtokracija ali totalitarizem. A čeprav načeloma vsi podpiramo demokracijo, dejansko vse manj ljudi živi ali celo želi živeti v njej. Ljudi nekako vleče k močnim voditeljem. Švedska raziskovalna organizacija V-Dem z Univerze v Göteborgu vsako leto objavi poročilo o stanju demokracije v svetu. V poročilu za leto 2025 je ugotovila, da je v zadnjih 20 letih število avtoritarnih držav preseglo število demokracij. A ne le da je avtokracij več, ta tip vladavine je postal tudi med ljudmi najbolj sprejemljiv, morda celo najbolj priljubljen: v 91 avtoritarnih režimih po novem živi že 72 odstotkov prebivalstva, obeti pa niso spodbudni. Jasni znaki avtoritarizma naj bi se kazali še v drugih 45 državah. Le v 19 zdaj avtoritarnih državah naj bi se kazali znaki demokratizacije.

Tako, še svežo izkušnjo imamo tudi v Sloveniji: med kovidom, v času vladavine SDS, so se tako grobo kot še nikoli vrnile prakse, za katere smo mislili, da se ne morejo ponoviti: doživljali smo nasilno politizacijo družbe, v kateri je vrhovni voditelj postal hkrati najpomembnejši razsodnik, policist in epidemiolog. Številne institucije in neodvisni strokovnjaki so se zaradi strahu zlomili pod političnim pritiskom, se podredili ali umaknili iz javnosti. Izkazalo se je, da so varovalke pred zlorabo demokratičnih institucij, z mehanizmi delitve oblasti in neodvisnimi mediji vred, nemočne proti tem silam. Ta strah nam je ostal: še pred leti smo mislili, da se druga vlada Janeza Janše ne more ponoviti, danes niti četrta ni več izključena. Čisto mogoče pa seveda je, da se motimo. Kaj pa, če si večina dejansko želi nazaj tistih časov? Kaj pa, če smo že v manjšini?

Eden od znakov totalitarizma je propadanje tradicionalnih političnih strank in zmanjševanje zaupanja vanje, vznik cinizma kot zavračanja vere v spremembe in globoko nezaupanje v iskrene namene soljudi.

Navedimo enega od številnih zapisov iz tednika Demokracija, kjer Janša nastopa kot polbog: vsaka beseda Janeza Janše, recimo piše Lea Kalc Furlanič, »vsak poudarek, vsaka ideja je signal volivcem: tu se gradi prihodnost, ki presega posamezne interese, presega strankarske boje, postavlja temelje za resnično stabilno in močno državo. V svetu, kjer prevladuje zdajšnja politika in površinska čustvena drama, Janšev pristop (priznajte to tudi njegovi nasprotniki) izstopa kot svetilnik razuma − opozorilo, da politika ni šov, temveč dolžnost do državljanov. Je klic k politiki, ki ne išče aplavza, temveč resnične spremembe, in ki gradi stabilno prihodnost za vse generacije.« Vsi, ki nas tare dvom, se ob takšni dobesedno fanatični prepričanosti o pomembnosti nekega politika, ki je za petino ali četrtino Slovencev nadstrankarska ikona, moramo vprašati, ali smo kaj spregledali.

To se sicer ne dogaja le nam, v Sloveniji. Marsikdo se v zadnjem obdobju sprašuje, od kod takšna trdoživost in priljubljenost najmračnejših ideologij. A odgovori na ta vprašanja niso preprosti. Fašizem ali pa totalitarizem na koncu simbolizira koncentracijsko taborišče. Kdor si želi odgovoriti na vprašanje, kako so bila koncentracijska taborišča sploh mogoča – to so bila taborišča, katerih največja grozljivost ni bila število žrtev, ampak to, da so si v njih žrtve same organizirale smrt, kot da niso nikoli živele, torej to, kako so nastali kraji, v katerih so bili ljudje tako oropani vsega človeškega, da so v kolonah prostovoljno korakali v plinske celice – kdor želi najti odgovor, kaj je to »radikalno zlo« ali zlo, ki je najbolj nečloveško, si mora najprej razjasniti vsa druga pomembna največja vprašanja. Ta so: kaj potem sploh je človek in kaj je človeško, kakšni so pogoji za človeško življenje, kaj je politika in kaj svoboda – če je fašizem absolutno zanikanje tega.

Avtorica, za katero v svetu velja, da se je najbolj približala tem odgovorom, je Hannah Arendt. Nekoč je veljala za kontroverzno politično filozofinjo, včasih jo navajajo tudi na desnici, ker je fašizem in stalinizem dajala v isti koš. Precej časa je zato samevala na obrobju javnih razprav, danes pa se njeno ime redno pojavlja v komentarjih, dokumentarnih filmih, na razstavah in v gledaliških igrah. O njej prirejajo mednarodne konference ali ustanavljajo inštitute, posvečene njeni misli, nekateri njeni koncepti, kot je »banalnost zla«, so vmes že postali del pop kulture, tako kot njene razlage o laganju v politiki, s katerimi si danes številni pomagajo pri analizi dezinformacij. Arendtovo – in poleg nje še druge sorodne pisce, kot je Orwell – danes marsikdo ponovno odkriva zaradi splošnega vtisa, da se bližajo mračni časi. Že s prvo izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA je njena študija o izvorih totalitarizma postala prodajna uspešnica.

Hannah Arendt se je vse življenje tako ali drugače ukvarjala z vprašanjem, kaj je totalitarizem, in ena od njenih trditev, po katerih se razlikuje od drugih, je, da totalitarizem ni le še ena od oblik nasilne vladavine, temveč posebna oblika vladavine, ki je v preteklosti človeštvo ni poznalo. Razmere, primerne za njen nastanek, naj bi vzniknile šele s prihodom nove dobe, je trdila. Že od starih Grkov vemo, da se tipi vladavine spreminjajo in vodijo od enega do drugega. Monarhija lahko zdrsne v tiranijo, ta v oligarhijo, iz nje lahko nastane demokracija, ta pa ima spet tendenco, da se sprevrže v tiranijo. Po Arendtovi totalitarizem ni še ena od stopenj v tem ciklu, temveč povsem nov tip oblasti, ki je bolj »naraven« kot pa človeški. V svojih delih je prihajajočim generacijam želela zapustiti zavedanje o nekaterih znakih ali razvoju dogodkov, ki so za totalitarizem značilni.

Za totalitarizem je značilno globoko nezaupanje v iskrene namene soljudi. S tem so povezani tudi politična otopelost, posmehovanje resnici, moralna ravnodušnost, brisanje razlik med javnim in zasebnim.

Eden od znakov je recimo propadanje tradicionalnih političnih strank ali zmanjševanje zaupanja vanje. Tradicionalne politične stranke namreč temeljijo na interesih, totalitarizem pa je tip vladavine, kjer interesi ne štejejo več. Drug podoben znak, ki kaže, da so razmere godne za rojstvo te ureditve, je vznik cinizma kot zavračanja vere v spremembe in vzporedno s tem razrast vere v najrazličnejše teorije zarote. Za totalitarizem je po njenem značilno globoko nezaupanje v iskrene namene soljudi. S tem so povezani tudi politična apatija, posmehovanje resnici, moralna ravnodušnost, brisanje razlik med javnim in zasebnim. Vse to pa naj bi paradoksalno vodilo v fanatično prepričanost o neki mračni predstavi o stvarnosti, ki se zdi resničnejša od vsega videnega ali izkustvenega. Na primer: če ima po ideološki logiki podzemno železnico lahko le Moskva, potem je treba tisto v Parizu uničiti. V totalitarizmu nasilje ni v službi ciljev, temveč ideje: z njim se stvarnost preoblikuje po njeni podobi in hkrati dokazuje njena domnevna resničnost.

Totalitarizem, je zapisala Arendtova, ni vladavina diktatorja, interesne skupine ali razreda, ampak vladavina anonimnih množic. Ni vladavina politično ozaveščenih posameznikov, ki vedo, kaj hočejo, ampak tistih nezainteresiranih, ki se s politiko ne ukvarjajo. V totalitarizmu ne šteje kritika ali mnenje, temveč lojalnost. Vedno so seveda obstajali ravnodušni ljudje, ki jih javne zadeve niso zanimale ali ki so kazali prezir do politike. Razlog, zaradi katerega se v moderni nezainteresirane množice združijo v neke vrste vseobsegajočo politično stranko in prevzamejo oblast, pa je po njenem v očitnem dejstvu, da čas producira atomizirano, individualizirano družbo: brezdomnost, nepripadnost, izoliranost ali osamelost – vse to naj bi bil agar, na katerem se rodi totalitarizem, je trdila. Totalitarizem pa je kot samomorilski izhod, ki ga ljudje uberejo iz neznosnega položaja, v katerem je človek izgubil stik s sočlovekom.

V predgovoru k izdaji knjige Izvori totalitarizma je recimo leta 1950 zapisala misel, ki bi bila aktualna še danes: »Naša prihodnost še nikoli ni bila bolj nepredvidljiva, še nikoli nismo bili tako zelo odvisni od političnih sil, ki jim ne moremo zaupati, da se bodo ravnale po merilih zdravega razuma in lastnega interesa – sil, ki se zdijo kakor popolna norost, ko jih presojamo z merili prejšnjih stoletij. Kakor da bi se človeštvo razdelilo na tiste, ki verjamejo, da so ljudje vsemogočni (in mislijo, da je vse mogoče, če le človek ve, kako organizirati množice), in na tiste, za katere je nemoč ljudi postala njihova glavna življenjska izkušnja.«

Za marsikoga je danes neoliberalizem ali kapitalizem sinonim za totalitarizem. Toda kapitalistični odnosi, celo najbolj grobi – kot je absolutno izkoriščanje človeka v recimo delovnem taborišču – niso totalitarizem. V tem odnosu je sicer človek reduciran na stvar, a na stvar, ki je za kapitalista še vedno koristna, totalitarizem pa je na drugi strani sistem, kjer človek postane nepotreben. V koncentracijskih taboriščih recimo delo ni namenjeno ustvarjanju dobička, ampak počasnemu razčlovečenju in ubijanju. Drži pa, da neoliberalizem kot ureditev, v kateri se vse sfere človeškega delovanja podredijo ekonomiji, ustvarja razmere za nastanek totalitarne vladavine. Zakaj?

Arendtova je v svojih delih izhajala iz pogojenosti človeka z delom, ustvarjanjem in delovanjem. Delo so nujne dejavnosti, povezane s človekovim fizičnim preživetjem in njegovo potrošnjo: kar je nujno, ni svobodno, ni plemenito in ni tisto, kar določa človeka. Ta sfera, ki jo preučuje tudi ekonomija, je bolj povezana s trpljenjem in je lastna vsem živim bitjem. Je sicer nujna, a za seboj ne pušča sledi. Naslednje v hierarhiji človekovih dejavnosti – stopničko više – je ustvarjanje. Z ustvarjanjem človek gradi skupni svet. A ustvarjanje še ni povsem lastno človeku, ker z njim ubira bližnjice. Kipar recimo idejo izrazi z uporabo kamna, pesnik na papirju. Oba si do slave pomagata z materialnim svetom.

Povsem na koncu je dejavnost, ki je lastna le človeku. To je javno delovanje, politika, uporaba javne besede, pri čemer lahko vsak človek izraža svojo osebnostno individualnost. To področje skupnosti je politika in je območje svobode. Po Arendtovi so ljudje svobodni v trenutku, ko javno delujejo, ne prej in ne kasneje. Biti svoboden pomeni javno delovati. Eno največjih tveganj moderne pa je prevlada najbolj nečloveške dejavnosti med vsemi omenjenimi, to je dela: največja tragedija modernega človeka je, da mu od vseh dejavnosti ostaja le še delo, ki pa ga je vse manj, piše Arendtova. Prav ta omejitev vseh naših dejavnosti na sfero dela vodi v odtujenost od sveta.

Brezdomnost, nepripadnost, izoliranost ali osamelost – vse to naj bi bil agar, na katerem se rodi totalitarizem. Ta pa je kot samomorilski izhod iz neznosnega položaja, v katerem je človek izgubil stik s sočlovekom.

Morda se tega sicer danes vsi zavedamo: že Marx v Kapitalu konec koncev omenja, da je kmet v srednjem veku delal le nekaj mesecev v letu, industrijski delavci pa 12 ur na dan, a je Arendtova, kot sicer številni drugi, začenši z Maxom Webrom, ki je govoril o razočaranju sveta, opozorila na širše posledice tega procesa. Na videz morda sicer danes delamo manj in imamo več dopusta, a kot svari marsikdo, je danes celo prosti čas z dopustom vred postal oblika dela. Kako pomembno ali razširjeno je zdaj delo, ta najbolj zasebna od vseh človekovih dejavnosti, recimo še očitneje kaže, kako danes razumemo srečo in kako so jo ljudje nekoč davno.

»Za Grke je bil človek, ki se je umaknil iz javnega življenja, idiōtēs – nekdo, ki je zanemaril svojo človeškost. Sreča (εὐδαιμονία) je bila mogoča le v javnosti, v svobodnem delovanju med enakimi,« je zapisala Arendtova. Danes srečo razumemo povsem drugače: povezujemo jo z zasebnim zadovoljstvom, notranjim mirom, užitkom ali udobjem. Ne iščemo je več v javnosti ali javnem delovanju, ampak v družinskem življenju in potrošništvu. Za marsikoga je družinsko zadovoljstvo postalo najpomembnejše. Toda prav ta premik ima po Arendtovi resne posledice. Ko se ekonomski interesi razširijo v vse sfere življenja, začne izginjati skupni svet. V stari Grčiji je polis pomenil skupni javni prostor svobode in razprave, oikos pa zasebni prostor gospodinjstva in nujnosti, iz katerega izhaja tudi beseda ekonomija. Danes se vloga države in politike pogosto meri skoraj izključno z ekonomskimi cilji – kot da bi bila politika le še upravljanje preživetja. Prav iz te izkušnje je Arendtova izpeljala eno svojih temeljnih misli: da obstaja pravica, ki je pred vsemi drugimi – pravica biti del skupnosti, v kateri se lahko posameznik pokaže, govori in deluje kot svoboden človek.

Vsak od nas ima v skladu s tem pravico biti del politične skupnosti, to je skupnosti, ki jo sestavljajo svobodni posamezniki. Da človek ostane »normalen«, mora poleg zasebnosti imeti tudi dostop do prave skupnosti, to je skupnosti pluralnih posameznikov, ki delujejo v razmerah svobode in enakosti. Ekonomizacija družbe, širitev kapitalskih odnosov pa ta krhki odnos uničuje in prispeva k razčlovečenju. Takšen neoliberalizem pospešuje razkroj zasebnega in javnega prostora, proizvaja zmedene, atomizirane, izgubljene, osamljene, brezdomne, otopele, pasivne in nemočne ljudi – ki so lahka tarča propagande. Za takšne izgubljene ljudi je totalitarizem samomorilski izhod.

Nekateri od svarilnih znakov, na katere je opozorila Arendtova pred več kot 70 leti, so očitni: tradicionalne politične stranke po vsej Evropi izgubljajo podporo. Nadomeščajo jih skrajno desna gibanja jeznih posameznikov, ki jih vodijo zaprta in samopotrjujoča se prepričanja. Razrast indiferentnosti in cinizma je ravno tako očiten. V ZDA so gibanja, ki temeljijo tudi na teorijah zarote, kot je Trumpovo gibanje MAGA, že del same oblasti. Skupni javni prostor danes nadomeščajo družbena omrežja, ki so v zasebne in celo intimne odnose vnesla ekonomsko logiko. »Prijatelje« nam izbira računalniški program, nanje ne naletimo naključno. S tem ko družbena omrežja s svojimi algoritmi uporabnike zapirajo v informacijske balončke, izginja skupno doživljanje. Verjetnost, da bomo v tem prostoru virtualne javnosti naleteli na človeško pluralnost kot pogoj za gradnjo identitete, je minimalna. Potem pridemo do umetne inteligence, ki je kot nadomestek za človeški pogovor antipod nepredvidljivosti in spontanosti.

S tem ko družbena omrežja s svojimi algoritmi uporabnike zapirajo v informacijske balončke, izginja skupno doživljanje. Verjetnost, da bomo v tem prostoru virtualne javnosti naleteli na človeško pluralnost kot pogoj za gradnjo identitete, je minimalna.

Arendtova nam sicer ni pustila knjižice napotkov, kako se ubraniti totalitarizma, in morda je res že dovolj, da razumemo, kaj je hotela sporočiti. A če bi morali takšno knjižico napisati, bi bil na prvem mestu gotovo poziv k mišljenju: torej, ne prepusti presoje drugim, tudi če je cena za to neprijetna. Na drugem mestu bi sledil poziv k ohranjanju skupnega sveta, to pomeni, da je treba ohranjati in krepiti javne razprave, medije in kulturo dialoga. Nato bi verjetno sledil poziv k aktivnemu državljanstvu: vsak ima pravico do sodelovanja v javnih razpravah, vsak ima pravico govora. To vključuje tudi poziv k branjenju pluralnosti: vsak poskus izključevanja drugih je nevaren. In končno je verjetno Arendtova – v knjigah, kot je Ljudje v mračnih časih – želela vsakogar pozvati k pogumu za javno delovanje: izkušnja nemoči, ki jo imajo izolirani posamezniki v moderni množični družbi, je nevarna utvara. Celo v najbolj zatiralskih režimih so bili vedno posamezniki, ki so s svojo pokončnostjo zanetili žarek upanja. Pravzaprav je bil na začetku vseh velikih sprememb vedno posameznik.