Drugačni pogled

Obstaja tiha pogodba, ki jo sklenemo, ko smo vdani prijateljstvu, lojalnosti ali stanovskemu združenju: o njihovih napakah ne govorimo na glas. Ne zato, ker jih ne bi videli, temveč zato, ker bi njihovo razkrivanje pomenilo izdajo. Dokler nas napake ne prizadenejo osebno, molčimo. Ko pa postanemo njihova žrtev, se zvestoba nenadoma spremeni v razočaranje, molk pa v ogorčenje.

Zdi se, da je Evropska unija dolga leta ravnala enako.

EU je pogosto brez resnega notranjega dvoma stala ob strani Združenim državam Amerike. Ne le v času “liberalnih” administracij, temveč tudi takrat, ko je Bela hiša poosebljala vse tisto, čemur naj bi se Evropa vrednostno upirala. Podpora je bila skoraj samoumevna: v zunanjepolitičnih avanturah, v trgovinskih sporazumih, v varnostnih strategijah. Tudi v času Donalda Trumpa, ko so bile žalitve, pritiski in odkrito preziranje Evrope del vsakdanje retorike, je EU večinoma izbirala potrpežljiv molk.

Zakaj? Ker je bila lojalnost lažja kot samostojnost. Ker je bilo udobneje ostati v zavetju transatlantskega zavezništva kot prevzeti odgovornost za lastno politično težo. In ker je – tako kot v vsakem neenakem razmerju – šibkejši partner pogosto tisti, ki se nauči prilagajati in opravičevati.

Toda potem se je nekaj spremenilo. Ne nujno v ravnanju ZDA, temveč v položaju Evrope. Ko so ameriške odločitve začele neposredno ogrožati evropske interese – gospodarske, varnostne, energetske –, se je EU prvič resneje zdrznila. Nenadoma so se pojavile besede, ki jih prej skoraj ni bilo slišati: “strateška avtonomija”, “evropska obramba”, “neodvisna zunanja politika”.

Kot da bi prijateljstvo postalo problem šele takrat, ko je zabolelo.

Tu se razkrije bistvo težave: EU ni dolgo časa podpirala ZDA zato, ker bi se v vsem strinjala z njimi, temveč zato, ker si ni upala misliti drugače. Kritika bi zahtevala samozavest, razmislek in tudi tveganje konflikta. Molk pa je bil varen. Vse do trenutka, ko ni bil več.

Evropa se danes rada predstavlja kot prebujajoča se sila, ki končno razume, da mora stati na lastnih nogah. A to prebujenje ima grenak priokus. Ni sad načelnosti, temveč samoohranitvenega nagona. Ne gre za to, da bi EU nenadoma spoznala napake politike, ki jo je dolgo tiho podpirala, temveč za to, da se je znašla na napačni strani teh napak.

V tem smislu je evropska drža presenetljivo človeška. Tako kot v osebnih odnosih tudi v politiki pogosto ne reagiramo na krivico, dokler ni naša. A prav tu bi morala biti razlika. Unija, ki se rada sklicuje na vrednote, pravo in solidarnost, bi morala biti sposobna kritične distance tudi takrat, ko je cena zanjo neprijetna.

Zakaj se EU ni opirala že prej – iz prepričanja, ne iz strahu.