Uvodnik / Grega Repovž: Lov na volivce

Da bi razumeli gibanja v slovenskem volilnem telesu, je treba pogledati del populacije, ki bi jo lahko poimenovali kar podjetništvo. Kaj je podjetništvo kot kategorija slovenskega prebivalstva? To so lastniki in direktorji slovenskih podjetij, pri čemer ne mislimo primarno na velike delniške družbe in podružnice svetovnih velikanov, ampak na podjetja – od enoosebnih družb do tistih, v katerih je zaposlenih nekaj deset ljudi.

Frustracija podjetniškega sektorja zaradi te vlade je dejanska. Četudi morda ni upravičena, so podjetniki zares jezni. Zakaj? Naj to jezo opišemo na primeru samostojnih podjetnikov. Resnici na ljubo je v tej državi le redko kdo tako prijazno obravnavan pri davkih in pri prispevkih za zdravstveno, socialno in pokojninsko zavarovanje kot prav samostojni podjetniki. In to ne samo za časa delovanja: gre tudi za kategorijo prebivalstva, ki ji – če vplačuje minimalne prispevke celotno zaposlitveno dobo – v okviru solidarnostnega sistema vsi drugi po upokojitvi dejansko doplačujejo pokojnino; samostojni podjetniki so tako poleg socialnega roba edini, ki dobijo v povprečju veliko več, kot vplačajo. Morda se bo čudno slišalo: a tako je prav. To je namreč košček našega družbenega dogovora, da se temu sektorju, ki brez dvoma pomeni bolj tvegan način življenja, pomaga in se mu s tem priznava družbena vloga. Toda dejstvo je, da od nastopa te vlade samostojni podjetniki res plačujejo malo višje davke. Zadnje desetletje so bili namreč zaradi varovanja prekarno zaposlenih vsi samostojni podjetniki obdavčeni tako nizko, da je bil ta status primerljiv z davčnimi oazami. Zato je prišlo do izkoriščanja tega statusa, saj je postal legalni sistem izogibanja plačevanju davkov in prispevkov za bogate. A le redko kateremu samostojnemu podjetniku je mogoče razložiti, da gre pri minimalnem zvišanju davkov in prispevkov preprosto za družbeno pravičnost. Ne, zdi se jim, da se jim je zgodila krivica. In njihov odgovor je preprost: od nastopa te vlade plačujemo višje davke. Imajo prav? Imajo. Pa je to prav, da plačujejo višje davke? Da, pravičneje je do vseh drugih. Vendar to njihovega besa – vsaj pri večini – ne zmanjšuje. Človek je, ko gre za denar, redko zmožen pogledati onstran svojih interesov in uvideti družbeno dimenzijo.

Novinar New York Timesa Bret Stephens je pred tednom dni v komentarju o davoškem srečanju uporabil že malo pozabljen novinarski »pregovor«, ki je nastal v času rojevanja globalizacije: nič dobrega, kar se zgodi v Davosu, ni realno, nič realnega, kar se zgodi v Davosu, pa ni dobro. Zakaj navajamo ta »pregovor«? Ker posredno ponazarja zagato med vlado in podjetniškim sektorjem pri nas. Vse skupaj je enačba brez pozitivnega rezultata. In za to gre: ta vlada je dejansko povečala družbeno pravičnost, pravičneje razporedila denar – da, za denar gre – med družbenimi skupinami, česar si ni drznila storiti še nobena vlada doslej. Pa ne zelo – še vedno si ni na primer upala obdavčiti premoženja in presežnih nepremičnin, ki so postale najpriročnejši način za skrivanje denarja pred davki. A s tem si je ustvarila res veliko množico nasprotnikov – podjetij, njihovih lastnikov, direktorjev, družinskih članov. Ne vseh seveda, veliko pa. V Sloveniji je vseh podjetij skupaj kar 235 tisoč, če upoštevamo tudi samostojne podjetnike. Seveda ni analiz, kolikšen del teh podjetnikov je na prejšnjih volitvah podprl Gibanje Svoboda, Socialdemokrate in Levico, a zagotovo ta delež ni majhen. Toda zdi se, da gre na teh volitvah prav za ta del volivcev – ki ga je sedanja koalicija izgubila oziroma ki ga bo težko spet pridobila. Toda to so – kot kažejo tudi javnomnenjske raziskave – volivci, ki prav tako ne želijo voliti ne Janševe SDS ne Vrtovčeve Nove Slovenije oziroma bodo to storili z zelo težkim srcem (tako kot bodo s težkim srcem ponovno podprli stranke sedanje koalicije). Po drugi strani pa so to volivci, ki se zavedajo, da vsakokratna vlada vpliva na njihovo poslovanje, življenje in premoženjsko stanje.

Nobenega dvoma ni, kdo sta politika, ki bosta poskušala pridobiti te volivce. Prvi je seveda Anže Logar, ki že od ustanovitve svoje iniciative govori predvsem o tem sloju prebivalstva, drugi je Vladimir Prebilič, ki prav tako nagovarja to skupino volivcev. Oba ponujata dejansko ponovitev: Logar ponovitev zadnje Janševe vlade, v kateri pa naj bi bil sam tisti, ki naj bi jamčil večjo normalnost že s tem, ker Janši lahko odreče podporo, Prebilič ponovitev Golobove vlade, pri čemer naj bi bil on tisti, ki naj bi zagotavljal večjo predvidljivost za podjetniški sektor. Pri tem je treba opozoriti, da bliže ko bodo volitve, manj trdo bodo volivci sedanje koalicije iz leta 2022 presojali vladajoče tri stranke, saj bo druga možnost – torej ponovna vlada Janeza Janše – postajala vse realnejša, kar bo tudi obudilo spomine na nori čas, v katerem smo takrat živeli.

Prebilič je bil doslej v javnem prostoru manj viden, ker ni član slovenskega parlamenta in s tem ni dobival priložnosti za javno nastopanje, ki so za slovenske parlamentarne stranke skoraj samodejne. A že zdaj se kaže, da bo v javnem nastopanju med močnejšimi, saj mu dolgoletne profesorske izkušnje dajejo pridih nekakšne nadpolitičnosti – le tega, da je njegov glavni tekmec Logar, kot da še ni doumel. Toda tudi Logar ima v rokah močnega aduta: tistim, ki si želijo neoliberalne vlade, ki bo predvsem zastopala kapital in bogate (kar je bila doslej vsaka vlada SDS), omogoča, da Janšo izvolijo – ne da bi res glasovali za Janšo.