Dva leva / Vlado Miheljak: Pod Madurovim brkom

»Življenje je kot brki. Lahko so čudoviti ali grozni. Ampak vedno žgečkajo.«  

Pri politikih vseh spolov in idejnih usmeritev je videz vedno problem. Večina se poskuša pomladiti, polepšati. Nekdanjega nemškega kanclerja Schröderja so novinarji osirali, da si sive cone las prekriva z barvanjem. A jim je zagrozil s tožbo zaradi klevetanja. Verjetno je imel zgolj barvni preliv. Nekateri (npr. Lukašenko, vse bolj tudi Netanjahu) si vlečejo preostanek las od enega ušesa prek pleše k drugemu. Kar se obnese. Dokler ne zapiha veter ali ne pade dež. A če hoče večina biti mlajša, lepša, vitalnejša, imajo nekateri nasprotne težave. Denimo španski socialist Felipe Gonzáles, ki je kar 13 let vodil levo vlado. Pred prvo kandidaturo leta 1982 je bil takrat štiridesetletni kandidat videti preveč nezrelo. Kot kak rosni mladenič, ki je bil zlasti mamam in hčeram všeč, a ga tudi one niso videle kot serioznega politika. Zato so mu pred pomembnejšimi nastopi spretne maskerke postarale obraz. No, tudi pri nas je podobno. Anže Logar si je nadel očala. Ni jasno, ali zato, da bi bolje videl ali da bi bil bolj viden. Vsekakor pa bi naj očala izražala serioznost, ki bi ga ločila od robustnega predsednika njegove prejšnje stranke, ki brez dioptrije strelja v tarče po dolgem in počez. No, podobne probleme kot svoj čas Gonzáles ima naš Luka Mesec, ki je kljub kakšnemu sivemu lasu v pramenih še bolj mladostnega, sproščenega videza. Kot da bi v politiko zabredel iz kakšnega fantovskega benda, à la Backstreet Boys ali Joker Out. Je pa sedaj, pred volitvami vseh volitev, preizkusil formulo, ki so jo mnogi popljuvali, podpisani pa sem silno navdušen. Pustil si je rasti brke. Če so sprva delovali precej neobetavno, je sedaj Mesec postal prava ikona. Nič več nežna nedolžnost, ki si prisluži materinski ali najstniški objem, ampak surova moč. In bolj ko so mu brki poganjali, bolj je postajal podoben venezuelskemu predsedniku Maduru. A ta asociacija ni kar tako. Maduro (to me je podučil moj soborec Franco) po špansko pomeni zrel. Hombre Luka, hombre maduro! In če bi bila ta asociacija še pred nekaj tedni breme, je sedaj drugače. Trump je namreč sicer problematičnemu Maduru s terorističnim napadom in sporno ugrabitvijo povrnil legitimiteto.

Ampak O. K. Onkraj zajebancije ali celo agitacijskih motivov menim, da je Luka Mesec, po upokojenem Kučanu, najbolj talentiran slovenski politik. V novi generaciji vsekakor brez konkurence. To je pokazal že v prejšnjih kampanjah, ko je lastnoročno potegnil neobetavno stranko v parlament. In Levica je tokrat prvič prevzela odgovornost in svoje zahtevne resorje zapeljala v prave projekte, ki so vsaj do neke mere in bolj kot pod katerokoli drugo vlado doslej uresničeni ali vsaj na obetavni poti uresničitve. A zdi se, da doslej svojih dosežkov ni najbolj uspešno promovirala. Po eni strani je krivda v medijih (izstopa POP TV), ki v patološki potrebi po uravnoteženju, predvsem pa v kupovanju odpustkov za morebitno kritiziranje Janševih izpadov, etiketirajo Levico kot ekstremni pol slovenske strankarske scene. Kaj točno naj bi to bilo, ne povedo, ker ne vedo. Levica ima prej obratne zagate. Z vstopom v koalicijo, ki je po naravi kompromis, se je morala odreči nekaterim programskim načelom. A zares problem je, da Levica včasih nastopa premalo kategorično, preveč razumevajoče tudi pri vsebinah, za katere se v koalicijski pogodbi ni zavezala in jih sicer ne podpira. Preveč ležerno je, denimo, sprejela nori dvig vojaškega proračuna in Šutarjev zakon.

Ne glede na vse ostalo pa je dvig minimalne plače pred volitvami krucialni preizkus za Levico in Luko Mesca. Delodajalci in parlamentarna desnica besno kričijo, da bo dvig na tisočaka pokopal slovensko nacionalno ekonomijo. Če torej drži, da dvig za 204 evre bruto ogroža to državo, je z njo nekaj hudo narobe. In še bolj z menedžerji, ki za dobro plačo in nagrade delajo gospodarstvo konkurenčno na predpostavki pavperiziranih množic zaposlenih. Seveda zveni populistično, a vseeno je nujno izreči: menedžerji oziroma delodajalci, ki tulijo, da bo državo vzel hudič, naj preizkusijo, kako bi sami s tem jurjem ali manj pregurali mesec. Če ne pridejo skozi, bi jim bilo treba odvzeti mandat za vodenje podsistemov nacionalne ekonomije. Desničarska mantra, češ da je treba razbremeniti plače, pa bodo te avtomatsko višje, pa je sploh invalidna. V tanki državi, z malo davčnih obremenitev, bi večina državljanov tanko piskala. Poslabšala bi se kakovost javnih servisov (zdravstvo, šolstvo ...), pa tudi socialnih korektivov za najranljivejše. Ker pa je socialna država vpisana v ustavo (2. člen) kot vrednota in zaveza, k sreči to ni tako. Zato naj Luka Mesec s hudimi brki, ali brez njih, brez omahovanja vztraja v borbi proti beraštvu kot temelju stabilne nacionalne ekonomije.

Navsezadnje, manj kot 1000 evrov zaslužka na mesec ni plača, ampak umetnost. Umetnost preživetja.