Žive meje / N'toko: Razbremenitev

Napoved, da se minimalna plača zvišuje na 1000 evrov, je pri meni zbudila nenavadno grenke občutke. Najprej zato, ker kljub polni zaposlenosti in rekordnim dobičkom podjetij sindikati niso zmogli (in večinoma niti niso poskušali) izpogajati zneska, ki bi dejansko potegnil vse delavce iz pasti revščine – doseženo ni bilo kaj dosti več kot zakonsko obvezna uskladitev minimalne plače s spornimi izračuni minimalnih življenjskih stroškov. Kljub ugodnim gospodarskim in političnim razmeram si torej marsikateri delavec s polnim delovnim časom še vedno ne bo mogel ustvariti dostojnega življenja. A še bolj grenak občutek zbuja diskurz, ki se je širil med javno razpravo. Prevladujoča kritika zvišanja minimalne plače ni bila, da je ta prenizka, ampak da je previsoka! Nebuloze gospodarskih združenj, ki že leta kričijo, da se plače ne smejo zviševati drugače kot z rezanjem davkov in prispevkov, pa očitno postajajo splošno sprejeta ljudska modrost.

Kapitalisti niso neumni. Razumejo, da s tisoč evri ni mogoče preživeti meseca. Zato so svoj boj proti dostojnim plačam zapakirali v čisto drugačno sporočilo: »Če vlada ne bi tako močno obremenjevala vaših plač z davki, bi že zdavnaj imeli več kot 1000 evrov!« Vidite, resničen krivec za revščino delavcev niso podjetja, ki se z vsemi štirimi upirajo kakršnikoli povišici – kriva je država, ki vam preveč jemlje. Žal se takšna interpretacija prijema tudi med delavci, saj se marsikomu ob pogledu na plačilno listo zdi, da je delodajalec dejansko plačal veliko več, nato pa je pogoltna država odščipnila tretjino tega zneska. Populistična floskula, da je treba »razbremeniti plače«, se je tako začela kazati kot zdravorazumska danost, z nenehnim ponavljanjem pa se je spremenila tudi v politični konsenz – o tem nam ne govorijo več le desničarji, ampak tudi ministra Han in Boštjančič.

Pri širjenju tega prepričanja nam marsikaj zamolčijo. Praviloma pozabijo omeniti, da delavec z minimalno plačo, ki uveljavlja splošne olajšave, dejansko plačuje zgolj simbolno dohodnino. Njegovo plačo v resnici »bremeni« le delež, ki ga vplačuje za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, obvezno dodatno zavarovanje ter dolgotrajno oskrbo. Četudi bi se lahko pogovarjali o pravičnejši razdelitvi teh bremen (ni na primer pravično, da direktor plačuje manjše dodatno zdravstveno zavarovanje kot čistilka), je hkrati jasno, da so ta zavarovanja izrazito v prid nižje plačanemu delavcu! – tistemu, ki si ne bo mogel privoščiti iz žepa plačati 20 tisoč evrov za operacijo ali 1000 evrov na mesec za babičino oskrbo. Na dolgi rok bo prav ta delavec iz skupne blagajne zagotovo več dobil, kot je vanjo vplačal. Kaj ti bo za 100 evrov višja neto plača, če boš moral potem od nje vsak mesec odvesti 500 evrov več za zdravila, vrtec in dom? Skupno financirani sistemi so bili ustvarjeni prav zato, da si jih lahko privoščimo tudi manj premožni prebivalci.

Seveda se lahko strinjamo, da država ne pobira davkov najbolj smotrno in bi lahko sredstva za vzdrževanje javnih sistemov našla tudi drugod kot pri plačah – na primer z višjo obdavčitvijo kapitala, nepremičninskega premoženja, kriptovalut ipd. V tem bazenu rent in špekulativnih sredstev, ki v nasprotju z delom ne ustvarjajo nobene nove vrednosti, so nedvomno velike rezerve, saj je Slovenija na teh področjih tako rekoč davčna oaza. Toda vsakič, ko se na mizi pojavi predlog za obdavčitev kapitala, naša delodajalska združenja skočijo v zrak in enoglasno zagrozijo, da bodo podjetja zapustila državo. Še večji revolt se zgodi, ko se omeni davek na nepremičnine. Zelo jasno je torej, da premožnejši sloji ne nameravajo financirati skupne blagajne iz svojega premoženja. Od kod naj bi torej prišel denar za pokojnine ali zdravstvo? Ko gospodarstveniki govorijo o »razbremenitvi plač«, dejansko govorijo le o slabitvi javnih sistemov, ki jih najbolj potrebujemo prav delavci. Edini, ki je v tej enačbi zares razbremenjen, so podjetja.

Toda v Sloveniji leta 2026 očitno prevladuje prepričanje, da direktorji komaj čakajo, da nam zvišajo plače, in bi to že zdavnaj storili, ko jih država ne bi tako bremenila. Bodimo no resni – če vas zanima, kakšne plače bi nam privoščila večina šefov brez zakonskega usklajevanja minimalca, si lahko ogledate kolektivne pogodbe v gradbeništvu, komunali, gostinstvu in še kje: večina plač je letos komaj prilezla nad 600 evrov! Slovensko gospodarstvo pač ne vlaga v razvoj produktov in v tehnologijo, ampak jaha na presežnem izkoriščanju delovne sile. Zato delavec v Sloveniji enako delo opravlja za pol nižjo plačo, kot bi ga v Avstriji, kjer so davki sicer precej višji. To pa podjetjem ne preprečuje, da bi do skrajnosti navijala cene izdelkov in tako iz delavcev vsako leto iztiskala še več denarja – rast inflacije na primer ni bila prav nič manjša niti v letih, ko je slovenski minimalec tako rekoč stal na mestu.

Davčna »razbremenitev« plač zato ne bi prinesla ničesar drugega kot enkratno zvišanje neto plače na račun slabšega financiranja zdravstvene, pokojninske in socialne blagajne, temu pa bi hitro spet sledilo pešanje kupne moči delavstva. V odsotnosti resnega sindikalnega boja je minimalna plača žal edini mehanizem, ki ga imamo, da mezde dolgoročno vsaj za silo dohitevajo inflacijo. To, da smo ob letošnjem usklajevanju namesto enoglasnih zahtev po resnejšem zvišanju slišali toliko negodovanja, bi nam moralo biti v opozorilo: očitno je, da zna hrup zaradi plač zagnati le delodajalska stran. Ta neutrudno širi svoje teorije in propagando ter pridobiva na svojo stran splošno prebivalstvo. Na strani organiziranega dela pa smo vse preveč tiho, se ne ozaveščamo in ne organiziramo, ampak raje ponižno čakamo na usmiljenje vsakokratnega ministra za delo.