Knjiga / Sarival Sosič: Izpovedi erotomana

+ + +

Od seksa samo še spomini

Sarival Sosič (1962) je v romanesknem prvencu Starec in jaz popisal odnos mentorja z mlajšim sledilcem, ki se najde šele po trdih lekcijah na instrumentu in spodbujen s stavki o pomembnosti discipline. Opusti nekatere samouničevalne vzorce in se vpiše na akademijo. Ta roman o klavirju za dva je spisan ne le s pristnim afirmativnim odnosom pripovedovalca do vzornika, temveč prepreden s popisi vsakovrstnega izločanja, starčevskega slinjenja in namigovanja na starčevo spolno usmerjenost; z mlajšim se jima ženske enostavno gnusijo, glasba in njuno prijateljstvo je daleč nad drugim.

Naslednji roman, Jaz sam, je bil bolj individuacijski, zgodba o rojstvu subjekta; ob prepirih staršev, tudi zaradi prezaposlenosti, se pripovedovalec izloči in vse skupaj komentira, kako in kaj ob vsem tem čuti sam oziroma kaj sestavlja njegov jaz, izločen in samostojen.

Tretji roman Izpovedi erotomana je spisan v desetih zaključenih poglavjih. Ta uvajajo, v slogu starih pripovednih mojstrov z začetkov razsvetljenstva, ki so napovedali vsebino, v tisku ločeni odstavki, ki popišejo dogajalni prostor, naj gre za podeželsko hišo ali urbane eksterierje, v katerih potem pripovedovalec, profesor umetnostne zgodovine in kustos, piše o svojih z ničimer zamejenih erotičnih dogodivščinah – razen z minevanjem časa, s staranjem, tem najzahrbtnejšim sovražnikom telesnosti in erotike. Piše o vsem, o opazovanju starejših v otroštvu do iniciacijskega sodelovanja na gozdnih orgijah in kasnejšega razvoja veščine, ki jo preizkusi in potrdi kot pornografski igralec. Učitelj, tako je naslov tudi prvega poglavja, igra pri tem pomembno vlogo, deli mu nasvete in s svojimi zvezami in poznanstvi omogoča realizacijo. Skupinsko, v dvoje, troje, ne glede na spol in starost, dokler učitelj ne omaga. Prav beckettovsko neizbežno mu sledi po isti poti pripovedovalec, zapisovanje je zdaj zanj, metuzalema, edini način, da podoživi, da sploh kaj čuti v času, ko ga izdaja telo. Izdaja tako zelo, da proti koncu niti do lokala, v katerem tipka, ne zmore.

Izpovedi erotomana seveda kmalu izgubijo dinamiko in zapadejo v ponavljanje, ki ga potem razgibajo vtisi z ogledovanja slik, navsezadnje gre za pripoved umetnostnega zgodovinarja. Ali pa otroški spomini na izločanje, kakor so pripovedovani zaupnici in ljubici v puščavi, kamor se očitno odpravita – pripovedovat. Užitek v tekstu vse bolj zamenjuje spolne akcije, ki so se medtem v številnih ponovitvah očitno izpele in izčrpale, in na koncu, kar je sploh značilno za moderno prozo, ostanejo porozni in nezanesljivi spomini. Občutek samohvaljenja in zadovoljstvo ob osvojitvah vztrajno in vse bolj prekriva občutek usihanja, propada in starostne dezorientiranosti. V tem Sosič vztraja, kot že v prejšnjih delih, ki so bila spisana bolj asociacijsko in manj besedilno organizirana, na sledi moderne proze.