Naslovna tema / Kdo leporeči

Načrt naj bi bil preprost. Direktorica Inštituta 8. marec je v zadnjih tednih začela pritiskati na Anžeta Logarja, naj začne jasno odgovarjati na vprašanja – Ali namerava iti z Janezom Janšo v vladno koalicijo? Zakaj molči, ko ta v javnosti širi neresnice? Kaj meni o njegovih nedavnih napadih na nevladne organizacije in demokratične institucije? V čem se od njega zares razlikuje? –, s tem pa mu pravzaprav poskuša pomagati pridobiti dodatne simpatije med desnimi volivci. In skrbi za to, da SDS Janeza Janše ne bi postala relativna zmagovalka marčnih volitev. »Gre za prozoren murgelski manever, že viden pri ’virantovanju’,« je v torek na družbenih omrežjih zapisal prvak opozicije. »Plačanka levice, zoprnica za desne, ker goji kult smrti, napade Logarja in s tem doseže dvoje: od podpore Logarju odtegne še tiste zadnje leve volivce, razočarane nad [Robertom] Golobom, hkrati pa dela Logarja bolj sprejemljivega na desni. Da bi tam pobral čim več, kajti to je osnovna naloga ’logorovanja’.«

Izpustimo detajl, da ima beseda »logorovanje« tudi dejanski pomen in pomeni pravzaprav taborjenje, česar se Janša nedvomno zaveda. Če bi poskušali do konca razčleniti njegovo analogijo, bi tako morda ugotovili, da se Logar poskuša »utaboriti« na njegovem terenu. A vrnimo se k bistvu. Predsednik SDS ima po svoje seveda prav, ko primerja Anžeta Logarja in Gregorja Viranta. V marsičem sta si podobna. Virant, Janšev bivši minister in dolgo zvest kader, ki je podobno veljal za bolj zmernega in spravljivega od svojega šefa in njegove klike, se je tako kot Logar pred 15 leti poskušal osamosvojiti in je ustanovil lastno stranko, Državljansko listo. Podobno kot okoli Logarja se je tudi okoli Viranta takrat zbral krog neoliberalcev in zagovornikov kapitala, tako imenovanih resetirancev, ki so mu pomagali spisati program, zamaskiran v krilatice o sodelovanju in razvoju (Vitka država! Razvojna kapica!), z dodatkom, da je Logar naklonjen tudi ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka. Podobno kot za Logarja je na začetku tudi za Viranta veljalo, da uživa visoko podporo volivcev in je bil tako rekoč predestiniran za bodočega premiera. In podobno kot za Logarja se je tudi za Viranta ves čas ugibalo, ali ni njegova stranka morebiti zgolj trojanski konj SDS, prepiri med njim in Janezom Janšo pa skrbno zrežirani. Zgodovina je odprta za interpretacijo. A Virant je kasneje vendarle omogočil drugo Janševo vlado, je pa kasneje Janševo koalicijo zapustil.

S figo v žepu

Med Logarjem in Virantom obstajajo pomembne razlike. Čeprav je bil Virant vpet v pomembne strankine strukture – bil je član njenega strokovnega sveta, stranki je pomagal pisati vladni program, pa tudi predsednik Zbora za republiko –, ni bil član stranke. Logar pa je bil, lahko bi zapisali, v vseh pogledih strankarski človek, v njej je praktično dozorel, njegova politična kariera je bila v celoti prepletena z delovanjem v SDS. Pot je začel že v strankini valilnici kadrov, v njenem podmladku, kjer je, tudi v najslabših vremenskih razmerah, v snegu in dežju, najprej delil letake in stal na stojnicah. Nekateri njegovi tedanji kolegi se ga spominjajo kot ambicioznega aktivista z bolj liberalnimi načeli. Leta 2000, ko je v ZDA na račun elektorskih glasov predsedniško zmago slavil George W. Bush, naj bi bil razočaran. Veliko bližje mu je bil namreč Al Gore, takratni kandidat Demokratov. Četudi se ni pustil ujeti v kulturnobojno radikalizacijo, kakršna je postopoma zajela velik del stranke, je vseskozi veljal za zvest, ubogljiv in discipliniran kader, ki ni povzročal preveč težav. Bil je pragmatičen človek. Zlobni jeziki bi rekli, da bi njegov pragmatizem zlahka zamešali za oportunizem.

Logar vztraja, da se je zmeraj razlikoval od trde linije v SDS. A tega ni nikoli zares dokazal. Morda je imel kdaj figo v žepu. Le da je bila ta pregloboko, da bi jo kdo opazil

Poslušnost se mu je namreč zmeraj obrestovala. In bil je predvsem poslušen. Tudi nekateri njegovi kasnejši sodelavci v vladnih službah ga opisujejo kot človeka, ki je zgolj izpolnjeval naloge – kot nekakšnega aparatčika, ki je zmeraj sledil strankarski liniji. To je počel, ko je vodil vladni urad za komuniciranje v času prve Janševe vlade in je tujim dopisnikom delil gradivo, kako naj bi bilo z medijsko svobodo vse v najlepšem redu. V času, ko je vlada s stranko SDS na čelu zatirala kritične medije in ustanavljala svoje brezplačnike. To je počel kot poslanec v sedmem sklicu državnega zbora, ko je vodil preiskovalno komisijo za ugotavljanje odgovornih za zlorabe v slovenskem bančnem sistemu. In poskušal afero »Irangate« predstaviti kot afero tisočletja, v katero naj bi bil vpleten ves slovenski (levi) politični vrh. In to je počel nazadnje kot zunanji minister v tretji Janševi vladi, ko je Slovenijo približeval višegrajski skupini držav, torej državam, ki so znane po poseganju v sodno vejo oblasti ter preganjanju medijev, na čelu z Madžarsko Viktorja Orbána. Ko se je bratil z izraelsko vlado Benjamina Netanjahuja in se domnevno sestal z izraelskimi obveščevalnimi strukturami. Ko je v Bruselj poslal dopis s kritiko slovenskega pravosodja. Ko je s spretnim veleposlaniškim kadrovanjem zagotovil mandate nekaterim svojim najožjim sodelavcem. In, ne nazadnje, ko je kot član vlade mirno spremljal, kako je ta teptala vladavino prava v državi in človekove pravice.

Logar danes namreč vztraja, da naj bi se zmeraj razlikoval od trde strankarske linije. Da se tudi v marsičem ni strinjal s prejšnjo vlado. Govori, kot bi bil nekakšen notranji disident. A tega ni nikoli zares dokazal. Tudi zaupni viri pravijo, da naj bi se sem pa tja oglasil na sejah vlade, a je že ob dovolj ostrem pogledu hitro utihnil. Kot bi rekel socialni psiholog in politični analitik dr. Vlado Miheljak, morda je imel res kdaj figo v žepu. Le da je bila ta pregloboko, da bi jo kdo opazil. Aktivist Jaša Jenull, prvi obraz petkovih protestov zoper prejšnjo vlado in predstavnik Glasu ljudstva, njegovemu leporečenju zato ne verjame. »Gre za človeka, ki je bil 25 let v SDS in je sodeloval v vseh njenih projektih, tudi v času prejšnje vlade kot minister, bil je tudi solastnik strankinega medijskega aparata Nova24TV. Niti enkrat ni zares nasprotoval politikam te stranke – nato pa se je pred predsedniškimi volitvami samooklical za neodvisnega kandidata, četudi je kandidiral z vso logistično in siceršnjo podporo svoje zdaj že nekdanje stranke ter razglasitev rezultata volitev pričakal v družbi Janeza Janše.« Verjeti Logarju na besedo – to je, pravi Jenull, kot bi se za neodvisnega oklical kateri drug od najvidnejših in najzvestejših politikov SDS, denimo Aleš Hojs, bivši šef Nova24TV in notranji minister, ki je v času prejšnje vlade grobo obračunaval s protestniki. »Če bi nato ustanovil še stranko, bi vsak razumel, da to pač ni nikakršen ’novi obraz’ ali nepopisan list papirja. Enako je z Logarjem.«

Anže Logar prav tako nikoli ni zares prerezal popkovine. Na ključnih mestih v stranki so še zmeraj kadri SDS, ki so pomagali stranko ustanoviti. In obenem velja spomniti, da si je Logar ravno s satelitom svoje bivše stranke na zadnjih volitvah, s stranko Konkretno, ki jo je v orbito ponesel nekdanji gospodarski minister Zdravko Počivalšek, danes predsednik odbora za gospodarski razvoj in tehnologijo v SDS, zagotovil potrebno financiranje za volilno kampanjo. Ker je bivša stranka v okviru zavezništva Povežimo Slovenijo, ki je na volitvah prejelo 3,41 odstotka glasov, postala upravičena do javnega denarja, se je na njenem računu začel kopičiti denar. Glede na javne evidence je bilo tako konec leta 2024, pol leta prej, preden se je stranka pripojila Demokratom, na računu stranke že več kot 70 tisoč evrov. V podobnem tempu, je takrat izračunal novinar Mladine Borut Mekina, bi se do marčnih volitev na strankin račun steklo 186 tisoč evrov. Kar pa je znesek, ki bi že zadostoval za solidno volilno kampanjo.

Petelinji ples

A vrnimo se k Virantu in njegovi Državljanski listi. Velja se namreč spomniti, kako je dozorela zamisel, da se »fantje«, kot si je pravil Virantov krog, sploh odpravijo na volitve. Javnomnenjske ankete so Viranta slikale kot možnega premiera. Mladoekonomistom z Janezom Šušteršičem na čelu pa se ni več dalo statirati v Janševi senci. Zato so se odpravili na volitve. Podobno se je Logar znašel na točki preloma, ko je po predsedniških volitvah napovedal, da se je Slovenija znašla »na začetku nečesa velikega«. Možnosti sta bili samo dve: ali bo prevzel krmilo stranke, v kateri se primata že 30 let oklepa en človek, ali pa bo ustanovil novo. Tehtnica se je kaj hitro prevesila na stran tiste druge.

Virantova stranka nikoli ni bila alternativa Janševi. Kot takšna se je vzpostavila šele v času predvolilnih spopadov, ko si Janša preprosto ni mogel pomagati in je z vsemi mogočimi sredstvi napadal Viranta. Že oktobra 2011, ko je Virant napovedal, da ustanavlja stranko, se je na spletni strani SDS pojavil zapis z očitki na Virantov račun, da je zlorabil stranko. »Ravnanje Gregorja Viranta, ki je ob uporabi znanja in infrastrukture SDS zahrbtno snoval svojo listo, je nedostojno,« so takrat zapisali v stranki. Ker je do tega prišlo v podobnem času kot napoved, da se bo volitev udeležil tudi Zoran Janković, pa so špekulirali še, »da gre za ambicijo zaledja tranzicijske levice po obračunu s SDS. Češ, Janković bo mobiliziral in združil levico, Gregor Virant pa vnesel dovolj zmede med volivce SDS, da ta ne bo mogla sestaviti dovolj trdne vlade za naslednji mandat.« Načrt naj bi bil torej preprost – tako preprost, kot je danes v primeru Logarjevih Demokratov.

Razlika je zgolj v tem, da je bil Janša v svojih napadih na Viranta neizprosen. Ko se je odločil za svoj strankarski projekt, je pri Janši v nemilost najprej padel njegov tast Miha Brejc, sicer prvi evropski poslanec SDS. Bil je nemudoma izobčen iz stranke, Janša z njim ni več hotel niti komunicirati. Strankino glasilo Demokracija in Reporter, takrat še močno pod vplivom SDS, sta začela Viranta napadati z vseh koncev. Anonimke so letele vsevprek. Ker je ob ustanavljanju stranke omenil, da je naklonjen družinskemu zakoniku, ki bi izenačil pravice istospolnih parov z raznospolnimi, se je moral zagovarjati, da ni član domnevno vplivnega »gejevskega lobija«. Podporo pa mu je zbila predvsem »po naključju« spet pogreta zgodba o nadomestilih in honorarjih, da je Virant leta 2009 kot bivši minister 12 mesecev prejemal nadomestilo, v tem času pa na račun svetovanj, predavanj in pisanja člankov prejemal tudi honorarje.

Že dan po volitvah je lahko vse drugače, takrat je mogoče hitro zakopati sekire, četudi so bile te gumijaste, da bi prišli na oblast in si delili dele pogače

V primerjavi s konstantnimi napadi, ki jih je bil Virant deležen že vse od začetka, Janša z Logarjem ravna bolj previdno, tako rekoč v rokavicah. Kot pravi Vlado Miheljak, njun petelinji ples nekako spominja na navihano nagajanje med Luko Dončićem in Austinom Reavesom v NBA. To je prej frcanje po žogi kot prava vojna. »Postaja jasno, da ne Janša ne Logar v tej bitki ne želita uporabljati težke artilerije, čeprav te po 25 letih skupne poti ne bi smelo primanjkovati. A za zdaj deluje, kot da bodo bitke potekale na ravni tega, da nihče na bojišču ne bo ostal usodno poškodovan,« podobno razmišlja sociolog in politični analitik dr. Samo Uhan. »Logar se v ničemer ni odrekel Janši, navidezno odrekanje vidimo kvečjemu pri Janši. S čimer pa ta Logarju pravzaprav dela uslugo, saj ga s tem vzpostavlja kot kredibilnega v očeh volivcev, kot nekaj ’originalnega’, kar ni ne leva sredina ne SDS. Vprašanje pa, do kdaj lahko to traja. Logar Janši koristi, samo dokler ne posega pretirano v njegov volilni bazen. Ko se bo to zgodilo, pa bi se lahko zvrstili tudi hujši udarci.«

Zgodovinski nauki

Prihodnost sicer ostaja nedorečena. A vendar, če gre vleči nauke iz preteklosti, je Virantova stranka nato na volitvah leta 2011 osvojila zgolj osem poslanskih mest in s tem postala jeziček na tehtnici, komu bo uspelo sestaviti vlado, relativni zmagovalec volitev Zoran Janković in njegova Pozitivna Slovenija ali Janševa SDS. In ne glede na to, ali je v ozadju tega ves čas stal dogovor ali ne, se je Virant v koalicijskih pogajanjih izkazal za Janševega skritega aduta. Četudi je bil Janković pripravljen privoliti tako rekoč v vse njegove pogoje in mu je ponujal vse, česar si je želel, čeprav naj bi bil dogovor o sklenitvi koalicije tako rekoč že pripravljen – je Virant na koncu od pogajanj odstopil in pomagal omogočiti drugo Janševo vlado. Sklepanje koalicije z Jankovićem naj bi bilo preprosto nemogoče.

Z Janšo je šel v koalicijo navkljub lastnim opozorilom med volilno kampanjo, da je politika Janeza Janše pogosto cinična in celo radikalna. Opozorilom, ki so bila dosti glasnejša kot karkoli, kar danes prihaja iz Logarjevih ust. »Po volitvah smo se kot sredinska stranka znašli v zelo nehvaležni vlogi,« je potožil v intervjuju za Večer po volitvah. »Morali smo biti del ene ali druge koalicije, sicer bi bile spet predčasne volitve. Usoda je hotela, da smo bili stranka, ki je odločala, ali bo koalicija levosredinska ali desnosredinska.« Nazadnje je, zavoljo ljubega miru, pač naneslo, da je bila desnosredinska. Sam bi si sicer želel bolj sredinske koalicije. Sanjal je o široki koaliciji, o povezovanju, o sebi kot »mostograditelju«. A ni šlo drugače. Zato je bilo treba sprejeti odločitev – v dobro Slovenije.

Zakaj je to morebiti pomemben nauk? Zadnje meritve, ki jih je za Mladino opravila agencija Ninamedia, kažejo, da bi Logarjevi Demokrati, če bi bile volitve to nedeljo, lahko osvojili osem poslanskih mest. Osem poslanskih mest, ki bi bila ključna za sestavo desne koalicije Janševe SDS, Demokratov Anžeta Logarja ter skupne liste Nove Slovenije s SLS in stranko Fokus. In četudi Logar ponekod ponavlja, da bi po volitvah najraje videl široko koalicijo – da se bodo potrudili, ampak res potrudili, da bi se to zgodilo, in da so, kot je v Delovem podkastu Moč politike pred kratkim dejal predsednik sveta stranke Tadej Ostrc, Demokrati »varen prehod za pešce« med enim in drugim bregom –, si je po volitvah zelo mogoče predstavljati podobno leporečenje iz Logarjevih ust. Že dan po volitvah je namreč lahko vse drugače, takrat je mogoče hitro zakopati sekire, četudi so bile te gumijaste, da bi prišli na oblast in si delili dele pogače. Pardon – da bi delovali tvorno. In v dobro Slovenije, seveda.