V središču / Kako je Logar preiskoval bančno luknjo

Eden največjih in hkrati najzahtevnejših projektov v politični karieri Anžeta Logarja je bila parlamentarna preiskovalna komisija za ugotavljanje zlorab v slovenskem bančnem sistemu – bolj znana kot komisija o bančni luknji in vzrokih za finančno krizo v Sloveniji. Komisija je bila ustanovljena leta 2015, Logar pa jo je vodil vse do leta 2018, torej polna tri leta. V tem času sta nastali dve poročili: glavno, približno 400 strani dolgo poročilo o objektivni in subjektivni politični odgovornosti, ter posebno poročilo o zadevi »Farrokh«, ki se je ukvarjalo s pranjem denarja iz Irana prek NLB.

Med člani komisije je bil tudi takratni poslanec SD Janko Veber. »Delo komisije je bilo izjemno zahtevno, vendar sem imel občutek, da smo se dobro organizirali in da so bili vsi člani iskreno zainteresirani za jasne zaključke,« se spominja. »Tudi Logar je bil dober predsednik, ki je delo komisije učinkovito vodil.« A kljub temu se po njegovih besedah na koncu ni mogel izogniti političnim odzivom. Logar je Vebra razočaral v dveh ključnih točkah: pri poskusih zamegljevanja odgovornosti Janeza Janše za finančno krizo in pri razkritju iranskega primera mimo preostalih članov komisije.

Ko je komisija končala delo, je Veber napisal odklonilno ločeno mnenje. V njem je poudaril, da je poročilo »primer zamegljevanja in prevaljanja odgovornosti iz ključnih razlogov za bančno krizo po letu 2008 z namenom, da bi se zakrili največji krivci za pretirano sanacijo bančne krize, in ljudstvu, namesto pravih razlogov, ponudili razlogi, tj. kriminal, ki naj ponudi lahko razumljiv razlog za krizo, predvsem pa preusmeri pozornost.« Po Vebrovi oceni je bila v poročilu posebej zamegljena odgovornost Janeza Janše oziroma – kot je zapisal sam – »izrazito prociklična, ekspanzivna in nespametna gospodarska politika v času vlade Janeza Janše med letoma 2004 in 2008«, ko je Slovenija v nerazumnem valu zadolževanja, največjem v Evropi, porušila nekoč zgledna makroekonomska ravnotežja.

Drugič je v ospredje prišla Logarjeva politična lojalnost pri primeru Irana. »V preiskovalni komisiji smo praviloma odločitve sprejemali skupaj, na podlagi vpogledov v gradiva. Razen pri zadevi Iran, kjer je prek noči in ne da bi se o tem skupaj odločali, prišla Logarjeva odločitev, da se bo o tem primeru pripravilo ločeno poročilo,« se spominja. Leta 2017 je Janez Janša želel iz iranskega pranja denarja prek NLB narediti širšo zgodbo. Iranski državljan je namreč sporne transakcije prek NLB izvajal leta 2010, v času vladavine levega trojčka, pod vodstvom Boruta Pahorja. Za Janšo pa je bil to dokaz, da je slovenska levica del mednarodnega terorizma, odgovorna celo za širjenje jedrskega orožja. Iz njegovih tedanjih izjav je bilo vidno, da je Janša želel s tem v predvolilni tekmi obračunati s političnimi nasprotniki.

Logar je tej interpretaciji zvesto sledil. Komisijo je zlorabil, v zadevi Farrokh je zaslišal le tri priče in v zgolj nekajstranskem poročilu objektivno in subjektivno politično odgovornost za pranje denarja pripisal »celotnemu tedanjemu političnemu vrhu«. Kmalu za tem je SDS začela celo mednarodno kampanjo, namenjeno blatenju Slovenije v tujini: na zahtevo SDS je bilo v Bruslju na temo Slovenije sklicano zasedanje odbora evropskega parlamenta, ki se ukvarja s pranjem denarja, izogibanjem davkov, bančnimi utajami (PANA), kjer je Logar predstavil primer Farrokh. V SDS so poslancem parlamenta EU v pismu sporočili, da naj bi bile pri iranskem pranju denarja skozi Slovenijo izplačane tako visoke provizije, da je z njimi mogoče kupiti sodstvo, medije in volitve … Slovenija naj bi bila skratka ujetnica mednarodnega kriminala največjih razsežnosti.

Parlamentarno preiskavo o tem primeru je nato v Sloveniji prevzel Jani Möderndorfer, tedanji poslanec SMC. Möderndorfer se je primera lotil veliko bolj odgovorno in tudi bolj temeljito. Komisiji je pod njegovim vodstvom v manj kot letu dni uspelo zaslišati kar 44 prič. Tako je nastalo obsežno, 378 strani dolgo poročilo, v katerem so bili predstavljeni mnogoteri vidiki afere. In v tem poročilu poslanci odgovornost za primer niso pripisali bivšemu predsedniku države Danilu Türku ali premieru Borutu Pahorju, ampak poleg NLB še Banki Slovenije, ki je bila pristojna za nadzor.