Intervju / »Če se volitev ne bo udeležilo veliko volivcev, bo vladal Janez Janša«

Na začetku, poleti, se je zdelo vse sanjsko. Ko je evropski poslanec Vladimir Prebilič po nekajmesečnem obotavljanju sporočil, da bo ustanovil stranko in z njo kandidiral na državnozborskih volitvah, so mu rejtingi poskočili. Za hip se je zazdelo, da bi se mu lahko obetal celo premierski položaj, a se je začetno navdušenje poleglo. Prebilič pravi, da tistim napovedim ni nikoli zares verjel in da vseskozi vodi enako igro. Želi popestriti izbiro na levi, njegov cilj je uvrstitev v parlament in sooblikovanje nove levosredinske vlade. Kako do nje, pa bodo pokazale marčevske volitve.

Koliko poslancev bo na volitvah 22. marca dobila vaša stranka Prerod? 

Tega si ne upam napovedati, v politiki je vedno tako, da se stvari zelo hitro spreminjajo. Bi pa želel, da bi imeli toliko poslancev, da bi lahko vplivali na sestavo in delovanje prihodnje vlade.

Če je verjeti javnomnenjskim anketam, se vaša priljubljenost zmanjšuje. Kaj ste naredili narobe, kje vas niso razumeli? 

Res smo imeli nekaj težav. Pomembne so bile tri stvari. Prvič: dolgo sem razmišljal, ali sploh vstopiti v tekmo. Še vedno sem prepričan, da smo na točki, kjer levi politični prostor potrebuje novo energijo, stranko, ki bi levi sredini prinesla kontinuiteto vladanja. To je bil moj vzgib za vstop na državnozborske volitve, je pa res, da je bil ta vzgib slabo razumljen med nekaterimi partnerji. Nekdo me je pospremil s ciničnim komentarjem, da mislim, da mi je odprta avtocesta do oblasti. Pa tega nisem mislil, nisem želel ogrožati kogarkoli, želel sem popestriti ponudbo in opozoriti na pomanjkljivosti aktualne vlade. Moj namen je bil iskren, morda sem bil naiven, še vedno pa sem prepričan, da bo leva opcija v velikih škripcih, če naši stranki ne bo uspela uvrstitev v parlament. Druga napaka je verjetno moja avgustovska izjava.

Tista, da politik, ki je kršil integriteto, ne more biti predsednik vlade? 

Videl sem, da je ta izjava prizadela predsednika vlade Roberta Goloba, izrečena pa je bila, še preden je Komisija za preprečevanje korupcije v zadevi Bobnar odločila tako, kot je. Vztrajam pri izrečenem. Ne govorim ad personam, nikomur nisem želel škoditi, a težko je voditi državo, če imaš nad sabo odločbo o kršenju integritete in če ji kot predsednik vlade oporekaš na sodišču. Tako za talca vzameš celotno državo. Tretja težava so bili rezultati anket, ki so bili za nas bistveno ugodnejši kot sedaj. Zdelo se je, da bi bili lahko celo druga stranka med levosredinsko ponudbo. Sam na te napovedi nisem dal veliko, a znova so bili nekateri užaljeni. Zdaj nam ne kaže več tako dobro, toda bitka ni izgubljena.

Nekje ste dejali, da vam je blizu leva politika, da pa imate hkrati konservativna stališča. Kaj to pomeni? 

Sliši se paradoksalno, a ni. Naj vam razložim: ko si mlad, si navadno svobodomiseln, imaš liberalna načela, ki so mi blizu. Toda ko odraščaš, ko si ustvariš družino, ko dobiš otroke, ko si nabereš nekaj izkušenj, postajaš previdnejši.

Moj namen je bil iskren, morda sem bil naiven, še vedno pa sem prepričan, da bo leva opcija v velikih škripcih, če naši stranki ne bo uspela uvrstitev v parlament.

O tem razmišljanju bi filozof Mladen Dolar dejal, da je njegova predpostavka ideja, da so mladostniške želje utvara in da le realistična modrost vidi stanje stvari, kakršno naj bi bilo, da torej alternative ni. 

Sam ne razmišljam na takšen način. Bom konkreten. Osebno imam velike težave s sprejemanjem desnega vrednotnega sistema, zavračam dvom o univerzalnosti človekovih pravic, zavračam ideje o dušenju demokratičnih načel, zavračam tiste, ki posegajo v svobodo medijev, ki omejujejo svobodo združevanja, vse stvari, ki jih propagirajo na skrajni desnici, so odbijajoče. Odbijajoč je tudi zgodovinski revizionizem. Zgodovina ni prostor za politične manipulacije. Podobno zavračam strašenje z migranti, obstoj načrta o veliki zamenjavi, zavračam trditve, da je krščanska Evropa ogrožena. Te razprave mi niso blizu, te razprave so nevarne. Obstajajo pa tudi stvari, na katere leva stran pozablja. Ena izmed njih je razumevanje vloge gospodarstva. Pri nas se rado pozablja na vprašanje, ali je delo vrednota. Nekoč sem ministru za gospodarstvo Matjažu Hanu dejal, da ne razumem, da njegova stranka, ki je izšla iz delavskega gibanja, govori o socialnih transferjih, malo manj pa o pomenu dela. Socialne države ni brez uspešnega gospodarstva. In obratno, želja po uspešnem gospodarstvu ne sme ogrožati temeljev socialne države. Seveda ni vse gospodarstvo žlahtno. Spomnite se afere podjetja Marinblu, minister za delo Luka Mesec je javno protestiral proti izkoriščanju delavcev, a prav bi bilo, da sporni lastniki v Sloveniji ne bi smeli nikoli več odpreti podjetij. Ne pa, tako se je zgodilo, da je lastnik podjetje znova dobil v svoje roke, dejavnost pa se nadaljuje. Kaj bi morala storiti država? Preganjati mora gnila jabolka, hkrati pa ne sme kriminalizirati celotnega gospodarstva.

Očitno ste se v stranki taktično odločili, da boste kritični do vlade. Legitimno, a vendar, se vam zdi, da v Sloveniji živimo slabše kot pred štirimi leti?

Ljudje radi rečejo, saj nam ne gre tako slabo, ampak jaz bi raje dejal, zakaj nam ne gre še bolje. Se pa strinjam s podtonom vašega vprašanja, vlada Roberta Goloba ni vlekla le slabih potez, daleč od tega. A bom na začetku kritičen. Če zanemariva očitke o kršenju integritete, bi si želel, da bi bilo delovanje vlade bolj predvidljivo. Morda je lepo, da nas vlada preseneti z novico o božičnici, ampak ta novica pomeni veliko težavo za tista podjetja, ki božičnice ne morejo izplačati. Zakaj si vlada ni vzela več časa? Zakaj ni te novice sporočila že prej? Zakaj ni iskala kompromisa s predstavniki delodajalskih združenj? Hkrati me moti aroganca, nastopi, češ mi bomo tisti, ki bomo uredili, da boste živeli bolje. Zame je politika nekaj drugega, zame je politika aktivnost, ki poteka v ozadju, ni nastopaštvo, ne sme delovati populistično, morala bi delovati umirjeno, preudarno. Imel sem tudi nekaj stikov s predstavniki vlade, dobil sem občutek, da ne delujejo kot kolektivni organ, pač pa, da med koalicijskimi strankami in ministrstvi poteka rivalstvo, tekmovanje, izogibanje odgovornosti. Spomnite se famozne seje vlade o petih odstotkih BDP za oboroževanje in Nato. Na koncu ni nihče vedel, kako so glasovali.

Saj veste, da gre pri teh petih odstotkih za blef. 

Seveda, že 2,5 odstotka BDP za vojsko je vprašljivih. Želim reči, da je takšno delovanje vlade čudno. Najbolj me motijo konflikti, konflikt z gospodarstvom, konflikt z zdravniki, politika bi morala iskati kompromise, ne da se zapleta v razne boje. Ni pa vse slabo. Uvajanje dolgotrajne oskrbe je sistem, ki ga potrebujemo. Podobno je z gradnjo stanovanj – sam bi se je sicer lotil drugače, treba je razmisliti, zakaj imamo v državi deset tisoč praznih stanovanj, kako jih spraviti na trg – ta vlada se stanovanjskega problema zaveda, sprejela je sistemske in finančne ukrepe, kako ga rešiti. Po drugi strani sem navdušen zaradi priznanja Palestine, v evropskem parlamentu s ponosom povem, da sem iz Slovenije, iz tiste države, ki se je postavila za Palestince.

Še vedno vztrajate pri trditvi, da ne boste sodelovali v vladi, ki bi jo vodil Robert Golob? 

Kar sem rekel avgusta, sem mislil resno. Odločba Komisije za preprečevanje korupcije velja in ta je ugotovila, da je predsednik vlade kršil pravila integritete. Ne sprejemam relativiziranja, odločitev komisije je dokončna, predsednik vlade ima pravno varstvo, a to ne izključuje dejstva, da je komisija sprejela končno odločitev. Ta odločba premiera bremeni. In morda bo prišla še kakšna.

Je opisana kršitev tolikšna, da terja premierovo glavo? Je tolikšna, da lahko upravičeno trdimo, da ta človek ne more več voditi vlade? Nočem biti vladni apologet, absolutno je šlo za neprimeren odnos med dvema politikoma, a neprimeren odnos ni kaznivo dejanje, neprimeren odnos ni korupcija. 

Če bi držalo, kar trdite, Komisije za preprečevanje korupcije ne potrebujemo več.

Ne vem, kako bomo uspešni pri nagovarjanju, želim si samo, da volivci ne bi ostali doma. Kajti precej jasno je, kaj se bo zgodilo, če se volitev ne bo udeležilo veliko volivcev. Rezultat bo vlada, ki jo bo vodil Janez Janša.

Ne pretiravajte, ne trdim tega, trdim, da gre pri dejanju predsednika vlade za bagatelo. Gotovo se je neprimerno obnašal, gotovo je bil vzvišen in oblastniški, vendar to, kar je storil, ni korupcija. 

Seveda ni, je pa kršitev zakona o integriteti in korupciji. Ne gre samo za nekaj esemesov, gre za pritisk na ministrico za notranje zadeve, kako naj kadruje v policiji. Tudi sam sem bil župan, tudi sam se nisem vedno strinjal s kakšnim uslužbencem, ampak direktorici uprave nisem naročal, naj ga odpusti. Obstajajo pravila, resnično se mi zdi sporno, če politika želi poseči v policijo, ki je neodvisen organ.

Takšne zahteve so neprimerne. Toda ne strinjam se s tezo, da je Komisija za preprečevanje korupcije moralna avtoriteta, da je nad njo le modro nebo. Bodimo malce resni, v vladi sedijo posamezniki, ki imajo na glavi več masla. 

Očitno ne bova prišla skupaj, sam govorim o profesionalizmu, o neodvisnosti. Mislim, da si Slovenija zasluži vlado, ki je ne bo vodil človek, obremenjen s tovrstnimi dejanji.

Je to vaše dokončno mnenje? 

Da. In tako bom mislil tudi 23. marca. Toliko osebne integritete premorem, da tega mnenja ne bom spreminjal.

Vsi delamo napake, vsi smo krvavi pod kožo. Tudi sami ste se, ko ste bili župan Kočevja, v službo v Ljubljano vozili s službenim avtomobilom in kasneje ugotovili, da so vam neupravičeno izplačevali potne stroške. To je bilo narobe. 

Res je. Imel sem občinski službeni avtomobil na boniteto, ki sem jo plačeval, v Ljubljano sem se iz Kočevja vozil dva- do trikrat na teden, fakulteta mi je izplačevala potne stroške. Potem je fakulteta na neki točki preverjala, kaj je s potnimi stroški, saj so obstajali sumi, da imajo nekateri profesorji fiktivne prijave bivališč. Zato sem šel v kadrovsko službo, povprašal, kako je z mano. Ko so preverili, so ugotovili kršitve. Nato sem vrnil vse, kar sem neupravičeno dobil, tega je bilo za okoli 12 tisoč evrov. Da, naredil sem napako, zanjo nisem vedel, a ko se je pokazala, sem vrnil denar. To je oblika integritete. Tudi premier bi lahko dejal, naredil sem napako, bil sem neizkušen, polomil sem ga, zato se ne bom pritoževal, zato ne bom zavlačeval postopka. Vendar tega ni storil, očitno ni imel dobrih svetovalcev.

Katere volivce nagovarja vaša stranka? Če prav razumem, merite na razočarane volivce Gibanja Svoboda, kot na drugi strani Anže Logar meri na nekdanje podpornike stranke SDS, ki po novem zavračajo radikalizem. 

Težko rečem, kaj preračunavajo Logarjevi Demokrati, vem pa, da mi nagovarjamo volivce iz levosredinskega bazena. Desni volilni bazen je pri nas definiran, tukaj bomo težko našli kakšnega podpornika, tudi politike, ki jih zagovarjamo, niso blizu njihovim stališčem. Vemo pa, da Gibanje Svoboda ne bo dobilo toliko volivcev kot na zadnjih volitvah, vemo, da je še vedno velik delež neopredeljenih, vemo, da nekateri čakajo do zadnjega dne. Ne vem, kako uspešni bomo pri nagovarjanju, želim si samo, da volivci ne ostanejo doma. Kajti precej jasno je, kaj se bo zgodilo, če se volitev ne bo udeležilo veliko volivcev. Rezultat bo vlada, ki jo bo vodil Janez Janša.

Kako razumete pojem janšizem? Ali drugače, kako si razlagate to, da ima Janez Janša v Sloveniji okoli 300 tisoč podpornikov. To je velikansko število. 

Res zelo veliko ljudi podpira Janševo politiko, žalostno, to je kakšna petina volilnega telesa. Janezu Janši je v desetletjih uspelo oblikovati volilno bazo, ki je zelo zvesta, z njo komunicira, hrani jo s tistim, kar želi slišati, ti ljudje so na neki način verniki stranke SDS in njenega vodje. Janši bodo oprostili vse, solzivec, vodni top, represijo, koruptivnost. Seveda je Janša izkušen politik, operativec, a njegove politike so zelo sporne, sporno je tudi njegovo razumevaje oblasti. Do sedaj smo to videli že trikrat in v četrto se lahko pokaže v še bolj grobi obliki. Spraševali ste me, kako razumem janšizem. To je način vodenja in razumevanja politike. To je tudi zgodovinski revizionizem. Janša ga niti ne skriva več, trdi, da je bil oboroženi upor zoper okupatorja zabloda, trdi, da je šlo le za komunistično revolucijo. To je popoln nesmisel. Takšna relativizacija je nevarna, kot je nevarno tudi prepričanje, da so tisti, ki ti nasprotujejo, sovražniki. Če si naš, potem si dober, če nisi, si odveč. In še nekaj, absolutno nedopustno je, da obračunava s temeljnimi vrednotami demokracije. Zanj svoboda govora ni svoboda govora, zanj je svoboda govora to, kar misli on.

Vaš Prerod po volitvah ne bo podprl vlade, ki bi jo vodil Janez Janša? 

Definitivno ne. O tem sploh ne bo razprave. Nikoli. Ne morem pa se strinjati s tezo, da imamo v Sloveniji le dve izbiri. V evropskem parlamentu smo lanskega oktobra glasovali o nezaupnici Ursuli von den Leyen, sam sem podprl njeno razrešitev, pa četudi je moj poslanski kolega trdil, da bi ta razrešitev pomenila »konec sveta«. Ne bi, prav tako ne bo konec sveta, če bo novo vlado vodil kdo, ki ne bo niti Janez Janša niti Robert Golob.

Anžetu Logarju sem večkrat dejal, da se je v Gazi zgodil genocid, on pa vztraja, da gre za samoobrambo napadenega Izraela. Kakšna samoobramba? Pobijanje otrok je načrtovan zločin.

OK, kdo je ta tretji človek? 

Ne vem, a v politiki je vse mogoče. V Svobodi imajo veliko sposobnih ljudi, imajo tudi kakšno gospo. Trditev, da ni prave izbire, je lažna.

Pred časom ste si bili zelo blizu z Anžetom Logarjem. Kaj sta načrtovala? 

Vam bom povedal vse o tej fantomski »radler koaliciji«. Gospod Logar se je pripeljal k meni, poklical me je po telefonu in se povabil na obisk. Nato sva se pogovarjala, on pa je naredil selfi in najino sliko objavil na družbenih omrežjih. Že takrat sem mu rekel, da to ni dobro, jaz ne delam na tak način. Med nama je res veliko vsebinskih razlik. Bil je zunanji minister in njegove trditve glede Gaze so nesprejemljive. Že večkrat sem mu rekel, da se je v Gazi zgodil genocid, on pa vztraja, da gre za samoobrambo napadenega Izraela. Kakšna samoobramba? Pobijanje otrok nikakor ne more biti samoobramba. To je načrtovan zločin. Druga stvar je njegova naklonjenost ZDA. Zame je amerikanizem, takšen, kot ga poznamo danes, oblika brutalnega neokolonializma, ki ga absolutno zavračam. On te stvari razume drugače. Tretja razlika med nama je pri vprašanju vloge odpornosti in obrambe. Gospod Logar zagovarja tezo, da se lahko Slovenija dokazuje z vojaško močjo, jaz pa mislim, da je takšno razmišljanje napačno. Vojaška moč je le eden od delov skupne moči, ki jo ima na razpolago država. Poznamo še politično, ekonomsko, diplomatsko, socialno, kulturno in še kakšno moč, denimo moč vrednot in ugleda, ki ga ima država v mednarodni skupnosti. Tudi vojaška moč sama po sebi ne pomeni nič, če ljudje ne verjamejo državi, če se ne počutijo del skupnosti, ki jo morajo ubraniti. Moč so tudi delujoče demokratične institucije, moč so demokratične vrednote, moč je zaupanje.

V času, v katerem živimo, se je treba opredeljevati. Si za multilateralizem ali nisi, podpiraš suvereniste ali Evropsko unijo? Bi pomagal Ukrajini ali ne, se je v Gazi zgodil genocid ali se ni? Logar ni znan po jasnih stališčih. 

To moti tudi mene. Vemo, kako je vladala prejšnja vlada, vemo, kaj je delala s protestniki, kako je obračunavala s kritiki, kako je razumela svobodo govora, odnos do medijev, do Slovenske tiskovne agencije. Kakšen odnos je imela do nevladnih organizacij, ki so steber demokratičnih procesov v družbi … In kaj je ves ta čas delal gospod Logar? Še danes ni zmožen povedati, da je bilo kaj narobe. Lahko le nadaljujem. Je povedal kaj smiselnega o pobudi My Voice, My Choice? Jaz sem jo podprl, celo z razstavo v evropskem parlamentu, on raje molči. Splav je temeljna človekova pravica, o tem se ne bi smeli več pogovarjati. Morda Logar predstavlja zmernejši del desnice, a je še vedno desni politik, ki je odraščal v stranki SDS. Tega ne more skriti.

Ponekod sta kompatibilna. Logar je bil kritičen do zvišanja minimalne plače, kritičen je bil do obvezne božičnice. Podobno razmišljate tudi vi. 

V mislih imate tistega škrata.

Video je bil res neposrečen. 

Obvezni božičnici ne nasprotujem, a že ob njeni napovedi sem se zavedal dveh stvari. Prvič, to zamisel bo težko izpeljati, imel sem prav, veliko podjetij, pa tudi javnih zavodov in nevladnih organizacij je imelo zaradi božičnice težave, in drugič, ne razumem, zakaj je ta zamisel prišla tako iznenada, nekaj mesecev pred volitvami. Zakaj se vlada ni pogovarjala? Je preračunala, koliko denarja bo božičnica zaradi izplačil odnesla javnemu sektorju? Podobne pomisleke imam glede minimalne plače. Seveda je prav, da se je zvišala, a nihče ne govori o resničnem problemu – o tem, da v Sloveniji preveč ljudi prejema minimalno plačo in da še veliko več ljudi prejema le nekaj več od tega. Znova sem pri aroganci, težava je dialog med vlado in gospodarstvom, kot da se akterji ne bi poslušali. Tako tudi na gospodarski strani vseskozi trmasto trdijo, da bi bilo treba razbremeniti plače, a pozabljajo, da bi morali kaj narediti za večjo produktivnost celotnega gospodarstva. In da gospodarstvo lahko deluje le, ko dobro funkcionira tudi socialna država.

Bi podprli zakon, ki bi razveljavil obvezno božičnico? 

Ne, prav je, da je obvezna. Naj ostane, kot je.

Zame je plačevanje davkov domoljubno dejanje, ki omogoča delovanje javnega zdravstva, šolstva, izplačevanje socialnih transferjev, pokojnin in štipendij – v Sloveniji pa se je, žal, razvila kultura, v kateri je izogibanje davkom vrlina.

Omenili ste spor med vlado in gospodarstvom. Treba je biti natančen. Gre za spor med vlado in predstavniki delodajalskih organizacij. 

Odgovornost za ta spor je na obeh straneh. In če sem govoril o aroganci vlade, sem prav tako kritičen do delodajalcev. Nedavno sem bil na srečanju v ljubljanskem Hotelu Lev, ki ga je organiziral Gospodarski krog. Česa takšnega še nisem videl, ljudje so skoraj kričali drug na drugega, nekateri so odkrito in grobo napadali ministra za delo in ministra za finance Klemna Boštjančiča, kar je za vodenje dialoga nedopustno. Nisem pripadnik neoliberalnega kapitalizma, tuja mi je ideja, da imajo lastniki podjetij v lasti jahte, hkrati pa ožemajo delavce. Trditev, da se bo bogastvo od najbogatejših prelilo k manj bogatim, je zavajanje. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti na vzorne delodajalce, ki pošteno nagrajujejo svoje delavce in razumejo, da uspeh gradijo z njimi. A tam nisem slišal pogovora, tam ni bilo dialoga, vzpostavil se je res nerazumen sovražen odnos med enimi in drugimi.

Saj veste, kje je glavna težava. Delodajalske organizacije moti stranka Levica, moti jih njena politična moč. Poslušajte, kaj govori predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak. 

Tudi sam sem govoril z njim, jasno sem mu povedal, da so zahteve po razvojni kapici, ki naj bi davčno razbremenila najbogatejše, napačne. Vprašal sem ga, ali se mu ne zdi narobe zagovarjati ideje, da bi bil kot eden izmed najbolje plačanih menedžerjev v državi enako obdavčen kot inženirji. Če jim gre res za delavske plače, se lahko pogovarjamo, lahko iščemo finančne rezerve, ampak ne podpiram tistih, ki si želijo z davčnimi odpustki iz milijona evrov ustvariti dva.

O pomenu razbremenitve dela politiki govorijo že desetletje. Kje bi država našla denar, ki bi ga izgubila zaradi nižje obdavčitve? Z obdavčitvijo premoženja? 

Morda, a najprej bi se morala zamašiti luknja na področju korupcije. Najprej je treba pospraviti hišo, preveriti javna naročila, razmisliti, kako omejiti anekse … Slovenija po različnih ocenah zaradi korupcije na leto izgubi okoli 3,5 milijarde evrov. Poznamo več oblik korupcije, ena je vsakodnevna, takšna, zaradi katere nastaja materialna škoda, ko ljudje obrtnikom plačujejo na roko. Druga oblika izogibanja realnemu plačevanju davkov pa je tako imenovano davčno optimiziranje. Zame je plačevanje davkov domoljubno dejanje, ki omogoča delovanje javnega zdravstva, šolstva, izplačevanje socialnih transferjev, pokojnin in štipendij … V Sloveniji pa se je, žal, razvila kultura, v kateri je izogibanje davkom vrlina. Res pa je, da se bo ljudem zdelo plačevanje davkov bolj smiselno, če bodo bolj zaupali državi. Kaj torej storiti s korupcijo? Sistemsko je treba razmišljati na več ravneh, vzpostaviti bi morali sistem protikorupcijskih pooblaščencev, ki bi sproti nadziral javne razpise. Vzpostaviti bi morali poseben organ – mi ga imenujemo NUKOK (Nacionalni urad za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala) – kjer bi delovali tožilci, policisti in finančni forenziki. Hkrati bi morala biti korupcija zakonsko opredeljena kot hudo kaznivo dejanje. Korupcijska dejanja so vedno naklepna, oškodujejo celotno družbo, saj javni denar ponikne neznano kam, gre na neki način za krajo vsem nam. Šele potem se lahko pogovarjamo o dodatnih virih denarja za proračun.

Eden od vaših ciljev je vzpostavitev ploščate vlade. Kaj to pomeni? Število uslužbencev slovenske ožje državne uprave, ministrstev, uradov je primerljivo s povprečjem držav OECD. 

Rad bi oblikoval horizontalno vlado. Naj pojasnim, kako sem to izpeljal na občinski ravni. Na občini smo imeli pet temeljnih oddelkov, neki projekt je svojo pot začel v enem izmed njih, nato je prešel v drugega, tretjega, vse skupaj se je vleklo. Nato sem uvedel spremembo v smislu sodelovanja oziroma prečnega povezovanja med oddelki, stvari so potekale sočasno. Pri vladi je podobno. Preveč stvari poteka segmentirano, prepočasi, vlada bi morala delovati kot tim, kot nogometna reprezentanca, kjer bi si vsi podajali žogo, namesto da eno ministrstvo čaka na odločitev drugega, potem se to pošilja sem in tja in spet nazaj. Projekte bi moralo reševati več ministrstev hkrati. Prav tako moramo čim hitreje vzpostaviti regije, odločanje moramo prenesti na nižje strukture, bližje ljudem. Videli smo že, ko je kak visoki funkcionar denimo otvoril bankomat. Lepo, bankomat je za ljudi pomemben, a oprostite, to ni stvar nekoga na funkciji. Minister se mora ukvarjati s strateškimi vprašanji. In če smo že pri bankomatih, država mora preprečiti zapiranje bankomatov, pošt, bencinskih servisov, avtobusnih prog, bank in druge infrastrukture. Ne moremo govoriti o decentralizaciji Slovenije, ne moremo govoriti o regionalizaciji, če ne znamo poskrbeti za tako osnovne stvari.

Gospod Prebilič, živimo v vzporednih svetovih, vsak verjame svojemu preroku, ne strinjamo se niti o osnovnih dejstvih. Kako znova izumiti skupnost? Kajti če izgine zavedanje skupnega, izgine zavedanje o pomenu države in njene družbene pogodbe. 

Največja težava tega trenutka je zaupanje. Ljudje ne zaupajo državi, ne zaupajo političnim strankam, politikom, medijem, šoli, ne zaupajo niti znanosti, skoraj nobenemu sistemu več. Tega ni mogoče spremeniti čez noč, del zaupanja pa bi lahko povrnili višja raven profesionalizma v politiki, povečanje znanja, krepitev osebnostne integritete. Ne more biti dober vsak politik, ki ga je na oblast prinesla igra naključij in številk. In ne gre samo za politike, bolj aktivni morajo biti tudi državljani.

Se strinjam, a živimo v času, ko zmaguje brezsramna in groba moč. Ne pa razum in dogovor. 

To se res vedno bolj dogaja, in to povsod, ne samo v ZDA, kjer je to najbolj očitno. Zadnjič je na enem izmed soočenj predsednik stranke Resni.ca Zoran Stevanović govoril o Evropi narodov. Za glavo sem se držal. Če vas zanima, kaj pomeni Evropa narodov, vzemite v roke zemljevid evropskih držav iz 19. stoletja, pa boste videli, kako je bila videti Evropa – majhnih držav na tem zemljevidu sploh ni bilo. Ko se bomo enkrat odpovedali vrednotam mednarodnega prava, bodo prva žrtev natančno mali narodi, kot je naš. Kaj pa če se Italija spomni, da je nekoč zasedala tretjino slovenskega ozemlja? Kaj pa če bi želela biti Madžarska spet tako velika, kot je bila nekoč? Kaj pa če bi se Avstrijci spomnili, da je bil Maribor pred dobrimi 100 leti tudi nemški. Italija je nedavno na morju vzpostavila izključno gospodarsko cono in nam s tem odvzela dostop do mednarodnih voda. Kaj je storilo naše ministrstvo za zunanje zadeve? Je protestiralo?

Smo pa zato na Grenlandijo poslali dva častnika. 

Vse skupaj je izgledalo kot žalostna nabirka vojakov, države so se med seboj spraševale, koliko vojakov bodo poslale na izlet, enega, dva, morda tri ali celo štiri. Kot da bi vsi namenoma pozabili, da imamo v EU že vzpostavljen sistem EUBG, torej bojno skupino vojakov, pravzaprav dve, v velikosti po 1500 mož, ki bi jo lahko takoj poslali na Grenlandijo. To sem tudi sam, kot evropski poslanec, predlagal predsednici komisije in predsedniku sveta. Vse skupaj me spominja na dogajanje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, EU želi iskati kompromise, EU popušča, na drugi strani pa je človek, ki ima ozemeljske apetite. Kdor misli, da si je Donald Trump v Davosu premislil, da se je ustavil, se moti.

Vse skupaj me spominja na dogajanje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, EU želi iskati kompromise, EU popušča, na drugi strani pa je človek, ki ima ozemeljske apetite. Kdor misli, da si je Donald Trump v Davosu premislil, da se je ustavil, se moti.

Kdo se bo prej zlomil, sistem mednarodnega prava ali vladavina Donalda Trumpa? 

Trumpa bo prej ko slej ujela lastna zgodovina, velike težave že ima v ZDA, v demokratskih državah se vsakodnevno rojeva veliko uporov. ZDA so zelo polarizirane, ne pozabimo, da imajo Američani v lasti skoraj 300 milijonov kosov različnega orožja. Ne napovedujem, a ena od možnosti je notranji konflikt. In veste, česa se še bojim? Tudi Trumpu bo nekoč prenehal mandat in za njim prihajajo še slabši, kot je on. Pomislite samo, kakšne stvari zagovarja podpredsednik ZDA J. D. Vance in kaj vse je govoril na lanski münchenski varnostni konferenci. Njihov cilj je šibka EU, želijo razbiti vse, kar je ostalo od transatlantskega zavezništva. A zavezniki si zaslužimo spoštovanje, ne pa prezir. Ko se ruši eno zavezništvo, je čas za sklepanje novih. Imamo Kanadčane, Mehičane, države Mercosur, tukaj so še Indija, Japonska, Južna Koreja, med nami so res velike razlike, a prav je, da se pogovarjamo. Samo zavezništva so tista, ki bodo EU vrnila na svetovni geopolitični zemljevid. Toda za to potrebujemo močne in modre evropske voditelje, teh pa nimamo, teh nimamo niti v Sloveniji. Naj omenim le kot primer, četudi je to neko drugo, prav tako pomembno področje – moder politik bi moral ljudem jasno povedati, kaj se dogaja s podnebjem, zakaj bomo morali spremeniti življenjske navade in kaj se bo zgodilo, če jih ne bomo. To so težke stvari, lažje je biti populist in govoriti o zelenem terorizmu. Lažje je manipulirati in zavajati. Lažje je biti všečen, lažje je lagati. A vprašanje podnebnih sprememb potrebuje jasne odgovore. Podobno je z odnosom do Donalda Trumpa.

Kaj boste storili, če na volitvah ne boste uspešni? 

Na državnozborskih volitvah se lahko zgodi dvoje. Lahko smo uspešni in oblikujemo vlado ali pa postanemo opozicijski poslanci. V tem primeru mi bo v trenutku potrditve mandata v slovenskem državnem zboru prenehal mandat evropskega poslanca, v Bruselj pa bo najverjetneje odšla sopredsednica stranke Vesna Urška Zgojznik. Če pa ne bom izvoljen, bom še naprej opravljal delo evropskega poslanca. A tega si ne želim. Na državnozborskih volitvah stranka Prerod kandidira zato, da bo uspešna.