Kultura / Melania

Je dokumentarec Melania res tako slab, kot pravijo? Absolutno. Toda če rečeš, da je res tako slab, ga še vedno precenjuješ – v nedeljo, ko sem to pisal, je imel na portalu IMDb oceno le 1,1. Kar pomeni, da je pred nami verjetno najslabši film vseh časov. Filmski kritiki so ga tako rekoč enoglasno razsuli. In raztrgali. In razbili. Ni jasno, kdaj so nazadnje kak film tako povozili in zgazili. In pljunili, če hočete. Plan 9 From Outer Space, najslabši film vseh časov – umakni se! Tu je Melania! No – Melania From Outer Space.

Melania, ki je povzročila množico memov (»Grem gledat Melanio, da bom imel malce miru« … ker ne bo nikjer nikogar, ker bo dvorana prazna ipd.), je tako slaba, da člani filmske ekipe, ki je snemala newyorški del, zvečine sploh niso hoteli biti vpisani v špico. Rekli so: raje ne! Kot je poudarila ameriška komičarka Desi Lydic (The Daily Show): filmarji se navadno tepejo za vpis v špico, tokrat pa so zahtevali, da jih ne vpišejo.

Nekdo – anonimni ocenjevalec na portalu IMDb – je celo zapisal, da bi bilo »bolj zabavno posneti film o ljudeh, ki gledajo film o Melanii«.

Vem, te dni so govorili, da Trump z bombardiranjem Irana grozi zato, da bi preglasil pokole v minnesotskem Minneapolisu. Ne, kje neki – z bombardiranjem Irana je grozil zato, da bi preglasil pokole nad Melanio. Z bombardiranjem Irana je grozil zato, da bi preglasil novice o polomu Melanie, ki ji res ni kazalo dobro, a ji je bilo potem v tolažbo vsaj to, da je v ameriških dvoranah prvi konec tedna pridelala sedem milijonov dolarjev, kar je za nekoncertni dokumentarec še kar spodobno in kar je več, kot so napovedovali. A to je bilo mogoče pričakovati – v Ameriki se je trg za desničarske dokumentarce povečal. Ali sem rasist? je bil predlani najbolj gledan nekoncertni dokumentarec. Je pa res, da je to – glede na ves pomp in trženjski vložek (samo v trženje so vložili 35 milijonov dolarjev, skupno pa jih je film stal 75 milijonov dolarjev) – vendarle premalo. Hej, vse vojne so bile oglasi za Melanio. Vsi Trumpovi manevri v Minnesoti so bili oglasi za Melanio. Vse Trumpove izjave so bile oglasi za Melanio. Vsa ameriška zunanja politika je bila oglas za Melanio. In ne pozabite, da je tudi sama Melania dobila priložnost, da je Ameriko pred premiero uradno pozvala k enotnosti in mirnim protestom – tudi to je bil oglas za Melanio. Kar je bila zloraba oblasti.

Melania je videti tako, kot bi bil videti severnokorejski dokumentarec o Kim Džong Unu – ali pa o njegovi ženi. Nobenih gub, nobenih robov, nobenih dram, nobenih kontroverznosti, nobenih ločenih mnenj, nobenega tveganja, nobenih dvoumnosti – le neskončna glorifikacija. Nič se ne zgodi – kot v filmih Andyja Warhola. Vendar brez samoironije. A če se malce nagnete, si rečete: kdo ve, morda pa je Melania v resnici le skrivna parodija Melanie. Nenehno imate občutek, kot da vsi vpleteni komaj zadržujejo smeh – in kot da so neprestano tik pred tem, da prasnejo v smeh. Kozmični krohot. Praznina vesolja že dolgo ni dobila takšne konkurence. Michaelu Mooru je verjetno neskončno žal, da ni posnel svoje verzije Melanie.

Lutke v izložbi imajo več osebnosti od lutke v izložbi Bele hiše.

Če se vam bo zazdelo, da je Trumpova žena plastična ali stepfordska, boste udarili mimo – Melania izgleda kot stvaritev ne ravno ažurirane umetne inteligence. Kdo jamči, da njen glas, ki se oglaša v offu in ki spominja na glas digitalne asistentke, ni umetnointeligenčna replika njenega glasu, ki bere avdioknjižno verzijo njene avtobiografije, prav tako naslovljene Melania? Doku o njenem »intimnem« življenju dokazuje, da živimo v simulaciji. Tu – od Palm Beacha in Mar-a-Laga do Trumpovega stolpa in Bele hiše – je namreč vse simulacija.

Pa vendar je Melania, ki popisuje zadnjih 20 dni pred Trumpovo inavguracijo, po malem tudi igrani film: Melania igra kraljico. Marijo Antoaneto. Seli se iz ene palače v drugo, iz floridske (Mar-a-Lago) v newyorško (Trumpov stolp), ljubi lepe, drage, sijoče reči, ne more prehvaliti »prefinjenosti naših donatorjev«, »spomenikov, ki govorijo o pogumu«, in »služenja Ameriki«, pa tudi svoje »ustvarjalne vizije«, svojega »sloga« in svoje »elegance«, nenehno je obdana z razkošjem, glamurjem, dekorjem ter služabniki in podložniki (dodajte še vse asistentke, modne oblikovalce, notranje oblikovalke, telesne stražarje ipd.), ki so tako vdani, poslušni in servilni, kot bi skušali potrditi, da živijo v kraljevini. To je boljše od demokracije! Melania je oglas za avtokracijo. In »spet veliko Ameriko«.

»Moja ustvarjalna vizija«

Najprej zagledamo njene noge. Ja, film nanjo gleda skozi trumpovske, seksistične oči – Melania, »mati, žena, hči, prijateljica«, ki je pustila, da jo režira padli Brett Ratner (Ful gas), udeleženec Epsteinovih zabav, ki ga je več žensk obtožilo spolnega nasilja (silil jih je v oralni seks ipd.), tako da ga je Hollywood črtal, je objekt. Zato je nenehno in povsod v visokih petah. Nikoli jih ne sezuje. Videti je kot tradwife iz starih ameriških reklam za sesalnike ali hladilnike – tam in tedaj, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v času »velike« Amerike, so ženske sesale, kuhale in gospodinjile v visokih petah. Moža so po vrnitvi iz službe vedno pričakale v visokih petah. In tudi spale so v visokih petah.

Ko se Melania v Mar-a-Lagu vkrcava v limuzino in pelje do letališča, hrumi štikel Gimme Shelter, iz katerega skače verz: »Posilstvo in umor sta le strel stran.« Vprašanje je le, ali Rolling Stonesi vedo, kje nastopa njihov hit. A zakaj tu ne bi nastopal? Mick Jagger, Melania in Trump so se prav lepo zabavali z Jeffreyjem Epsteinom. Ne morejo reči, da nimajo nič skupnega. Melania se na letališču vkrca na Trumpovo letalo, odleti v New York in se odpelje v Trumpov stolp, kamor vstopi skozi zlati portal. Versailles! »Bela in zlata – kot vi,« dahne ena izmed njenih yes-girls. Kar je prilizovanje, kajti njeni najljubši barvi sta, kot slišimo, črna in bela.

Takoj po vrnitvi v Versailles začne analizirati obleko, ki naj bi jo nosila na inavguraciji. Govori o »brezčasnih kosih«, sodeluje pri »vseh detajlih«, našteva, kaj vse je »v Beli hiši redizajnirala v času prvega mandata«, slišimo pa tudi, da načrtuje inavguracijo (»Dan, nabit s pomenom«), da je izbrala barvo kuvert, v katerih bodo pošiljali vabila za inavguracijo, in da bosta dizajn in slog inavguracije del njene »ustvarjalne vizije«. Frazo »moja ustvarjalna vizija« stalno ponavlja. »Ustvarjalna vizija« – to je njena stvar. Frazo »ustvarjalna vizija« ponavlja s takšno vnemo, kot da jo je sama izumila. Kot da jo po tem prepoznamo. Kot da je to del njenega brenda. Vse, kar počne, vse, kar omenja, vse, kar vidimo, je del njene »ustvarjalne vizije«. Melanio je producirala. Tako vsaj piše – »Produced by Melania Trump«. Nič, tudi Melania je produkt njene »ustvarjalne vizije«. »Izgledaš kot filmska zvezda,« ji dahne Trump. Ona pa: »Moja vizija je ustvarjalni vrhunec doživela pet dni pred inavguracijo.« Vidimo, kako najema asistentke, ki bodo udejanjale njeno »ustvarjalno vizijo«. Prek Zooma jo hvali Brigitte Macron, francoska prva dama, s katero »delita vizijo«. Melania ne skriva, da morajo ljudje, ki hočejo, da jih ima rada, deliti njeno »vizijo«.

A nihče nima pojma, kakšna je »njena vizija«. Kamera se plazi za njo, ko hodi od točke A do točke B.

Poleg tega nenehno »vizionarsko« in povsem brezizrazno zre v daljavo – navadno s sončnimi očali, ki le še dodatno poudarijo njeno »ustvarjalno vizijo«. Sončnih očal si ne sname niti v notranjih prostorih. Saj veste, jebeni žarometi! Povsod! Melania – »najbolj fotografirana ženska na svetu« – živi pod žarometi. Vsaj tak je podton.

A čudno, prečudno: če ima »ustvarjalno vizijo«, kako to, da so se potem novinarji televizijskega kanala Fox News z njo pogovarjali, kot da je otrok? Na protrumpovskem kanalu Fox News je imela pred premiero trumo intervjujev, praktično vsak novinar jo je intervjuval, vsak segment je vključeval intervju z njo, vsaka oddaja jo je gostila – vsi pa so ji postavljali enostavna, brezvezna in neresna vprašanja. Enostavna, brezvezna in neresna vprašanja? Ne, postavljali so ji infantilna, otročja vprašanja! Infantilna, otročja vprašanja? Ne, v resnici je bilo še huje – z njo so se pogovarjali kot z otrokom! »Kateri del filma vam je najljubši?« Ali pa: »Kateri je vaš najljubši del dneva?« Prav trudili so se, da ji ne bi postavili pretežkih vprašanj.

Lutke v izložbi imajo več osebnosti od lutke v izložbi Bele hiše.

Ker jo film prikazuje kot borko za ljudi, ki potrebujejo pomoč, gosti Izraelko, ki ji je Hamas ugrabil brata – celo molila bo, da ne bo trpel. A ne gosti nobenega izmed številnih Palestincev, ki so jim Izraelci pobili celotne družine. Ubogi otroci iz Los Angelesa, ki jim je vse zgorelo! Otroci, ki so zgoreli v Gazi, je ne ganejo. Toliko empatije pa nima.

Doku Melania, ki ne opazi nobenega protislovja, je eno veliko protislovje: Trumpov represivni stroj brutalno izganja priseljence in pobija tiste, ki proti temu protestirajo, pred nami pa so sami priseljenci in priseljenke – Melania je priseljenka (pravijo, da se je priselila ilegalno in da bi jo morali izgnati), njen modni oblikovalec Hervé Pierre je priseljenec, njena notranja oblikovalka je priseljenka, ljudje, ki v Beli hiši služijo zakoncema Trump, so sami nebelci, no, priseljenci, v odjavni špici je množica Latinskoameričanov, priseljencev. A Melania je resničnostni šov, ki ne opazi resničnosti – doku, ki ne opazi Trumpove velike čistke. To je doku, ki ne opazi dejstev – doku, ki lebdi v postresničnem svetu. Doku o ženski, ki je izgubila stik z realnostjo. Kar je smešno, celo komično, a smešno in komično je povsem nehote. In nenamerno.

Recimo: Melania svarilno razlaga, da ameriški otroci preživijo osem ur pred zaslonom, a pozabi, da nacijo pred zaslone zganja prav njen mož. Melania, v kateri za hip ali dva nastopijo številni Trumpovi donatorji (Jeff Bezos, Miriam Adelson, Elon Musk, Mark Zuckerberg ipd.), res ne opazi realnosti: Melania razlaga, da so otroci izpostavljeni cyberbullyingu, a pozabi, da je ameriški cyberbully št. 1 prav njen mož.

V nekem trenutku jo pokaže, kako se pelje na pogreb nekdanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, obenem pa se v offu – ob štiklu Amazing Grace, ki ga na soundtracku poje Aretha Franklin – spominja svoje pokojne matere (o Carterju ne črhne niti besede!), ki je rada zahajala v stolnico, v kateri duhovnik – medtem ko se Arethi na soundtracku od višine najbolj vrti – blagoslavlja samo Melanio, ki kmalu zatem obišče tudi vojaško pokopališče Arlington. Ne brez razloga – Melania se očitno zaveda, da se izredno lepo poda pogrebom. Izredno dobro izgleda v komemorativnih okoljih – na pogrebih, na pokopališčih, na morbidni inavguraciji svojega moža. Nič čudnega, da o Carterju ne črhne niti besede. Potrebuje le njegov pogreb – ker na pogrebih izgleda »fascinantno«.

To je naravno okolje njene »mistike«, njene »skrivnostne«, »zadržane«, »diskretne« in »distancirane« drže. Sončna očala to pastelno »mistiko« le še poudarijo, saj ustvarijo vtis, da ve nekaj več. A potem, žal, spregovori. Včasih dahne: »Izkoristimo trenutke z najbližjimi, dokler so še tu.« Včasih pa: »Cenite svojo družino in ljubljene.« Ali: »Začutila sem težo zgodovine.« Tudi: »Spoštujem pomen Bele hiše.« In celo: »Svoboda ni zastonj.« Ne da to kaj spremeni – med njo in filmom ni nobene kemije. Bolj ko ji režiser laska, slabši je film.

Še dobro, da so podnapisi – vsaj vemo, kaj govori. Pa saj je vseeno – itak nima kaj povedati. Film bi bil lahko tudi nem. A enako mučna je forma njenega izražanja, saj stalno govori v istem tonu – z monotono robatim naglasom, s katerim sproti nevtralizira vse, kar izreče, tako da za čustva ne ostane kaj dosti. Oglas za tampone ima večji čustveni razpon.

Melania, ki izgleda tako, kot bi jo režiral Trump (res mislite, da je imel črtani Ratner kako besedo?), je oglas, PR , propaganda, a slaba, neumna propaganda, tako negledljiva, da ne bo prišla v ljudska srca.

»Zdaj bom spet prva dama!«

Toda Melania ni le oglas (in modna revija), ampak tudi podkupnina. Film podkupnina. Ker je namreč Jeff Bezos – okej, Amazon – za pravice za snemanje filma plačal 40 milijonov dolarjev, Melania pa naj bi bila dobila 28 milijonov, mnogi sumijo, da je Bezos tako Trumpu izplačal podkupnino – Trump ga bo v zameno pustil pri miru, ne bo mu težil z antitrustovskimi tožbami, ne bo skušal razbiti Amazona. Nekaj takega naj bi bila storila tudi televizijska mreža ABC: Trump jo je tožil, ker je voditelj George Stephanopoulos vztrajno ponavljal, da je bil Trump obsojen zaradi posilstva (v resnici je bil obsojen zaradi spolnega napada in klevetanja tožnice, svoje žrtve, kolumnistke E. Jean Carroll), mreža ABC pa se je z njim potem zunajsodno pogodila za 15 milijonov, čeravno se ji ne bi bilo treba, saj bi tožbo verjetno dobila. Toda Trump je bil tedaj, ko se je mreža ABC z njim pogodila, že ponovno izvoljen, jasno pa je bilo tudi, da bo zdaj še hujši, srditejši in maščevalnejši kot v prvem mandatu, zato je bila zunajsodna poravnava oziroma podkupnina najbolj »smiselna«. Hej, plačajmo, pa bomo imeli mir! Zato je tudi vseeno, kakšna je Melania. In zato je vseeno, kaj je v njej – in če ni v njej ničesar, tudi prav.

Melania, slavnostno dopolnilo Epsteinovih dosjejev (tri milijone jih je prišlo v javnost ravno na dan premiere!), je doku, pri katerem čakamo, da se začne, pa se ne. Slovenije ne vidimo, le Viktor Knavs izreče nekaj slovenskih besed. Melania nobene. Le na hitro omeni, da je iz Slovenije šla v Milano in Pariz, ker je vedno imela »visoke standarde uspeha«. In to je vse. Kot da je v Ameriko prišla pred 200 leti, pa se ničesar več ne spomni. Še huje – govori kot svoja lastna prednica, ki je v Ameriko prišla pred davnimi časi. Ženska brez preteklosti. »Zdaj bom spet prva dama,« oznani, kot da je to karierna poteza, za katero se ženska sama odloči. Tako kot se odloči za poklic novinarke, učiteljice ali teniške igralke.

Melania ne kaže čustev, a najhuje je, ko jih pokaže. »Nihče ni prestal tega, kar je prestal Donald v zadnjih nekaj letih. Ljudje so ga poskušali umoriti in zapreti, obrekovali so ga – in glejte ga. Zelo sem ponosna nanj.« Joj, prav res, nihče ni v zadnjih letih toliko pretrpel – obsodili so ga zaradi spolnega napada, podžigal je puč, razkrili so, da jo je leto po poroki varal s porno zvezdo Stormy Daniels, izbruhnili so Epsteinovi dosjeji.

Jasno, tega v filmu ne slišite. Kajti film je nič ne vpraša. Melania ni le dolgo izmikanje vprašanjem, ampak je film, ki ga nič ne zanima. Nima apetita. Priden in poslušen je – kot Triumf volje. Ne le da je film nič ne vpraša – nihče je nič ne vpraša. Razen: kateri je vaš najljubši izvajalec? Oh, seveda, spolni nadlegovalec – Michael Jackson. Billy Jean. In že v avtu poje z njim. No, mrmra z njim. »Pazi, koga ljubiš.« Prav res.

Melania ni le dolgo izmikanje vprašanjem, ampak je film, ki ga nič ne zanima. Nima apetita. Priden in poslušen je – kot Triumf volje.

Soundtrack je moral biti zelo drag, saj z njega donijo Rolling Stones, Michael Jackson, Aretha Franklin, Sylvie Vartan (La Maritza), Tears for Fears (Everybody Wants to Rule the World), Giorgio Moroder (Chase), James Brown (It’s A Man’s Man’s Man’s World), Elvis Presley (An American Trilogy), Village People (Y.M.C.A.), The Crystals (Then He Kissed Me) in Boney M. (Sunny). Kar je morda res pretiravanje – sama Melania bi lahko več pela. Gotovo ima tudi ta talent. Tudi vsi tisti štikli so gotovo del njene »ustvarjalne vizije«.

Toda vse te hite so nujno potrebovali – da bi dali težo in globino praznini, ki jih obdaja.

Kako je lahko film o ženski, ki živi v porniču zgodovine, tako dolgočasen in tako enoličen in tako obupno repetitiven in tako breztežen? In tako monoton – kot njen glas. Tako monoton in tako zlikan, da imate občutek, da ga sploh niso posneli v barvah. Tako slab, da ga gledaš do konca, ker ne moreš verjeti, da je res tako slab – in tako nepotreben. To je le dolg non sequitur – nobenih uvidov, nobenih razkritij, nobenih dilem, nobenih vprašanj, nobene dvoumnosti, nobene intrigantnosti, nobene refleksije, nobenega konteksta, nobenega duha, nobenih presenečenj. Tudi nobene realnosti. Tu ni nobenega življenja. Tu nihče ne živi. Kot da oglašujejo parfum za trupla.

Film hodi po prstih. Ničesar si ne upa. O vsem molči – namesto njega pojejo Michael Jackson, Rolling Stones, James Brown, Elvis. Glejte, kakšno razkošje! Razkošje, bogastvo, glamur prodaja kot globino, praznino kot sofisticiranost.

Melania – pralnica filma, pralnica slik, pralnica besed – je glorifikacija praznosti, plehkosti, votlosti, niča, kiča. Grozljivka – horror vacui. Popolni nihilizem: glejte, kaj si lahko privoščimo! Lahko posnamemo film o ničemer! In ta nič lahko potem estetiziramo in prikazujemo v slow-motionu! Kot da je nekaj strašno pomembnega, globokega, zgodovinskega, navdihujočega, vizionarskega.

Za Melanio velja to, kar je ameriška pisateljica Gertrude Stein nekoč rekla za Oakland: There’s no there there.

Revija Vanity Fair je zapisala takole: če bi posneli parodijo Melanie, bi izgledala natanko tako kot Melania. Treba bi bilo dodati: če bi posneli marksistični film o Melanii, bi izgledal natanko tako kot Melania. Bogastvo ni namreč še nikoli izgledalo tako bedno, tako obsceno, tako dekadentno in tako dolgočasno. Melania je brezdušna, brezčutna in brezsramna kot Trump, ki tako svetu ne grozi več le z vojnami in carinami, ampak tudi z Melanio – dokujem o svoji ženi.

Film:
Melania
Režija: Brett Ratner
Kje: Cineplexx v Ljubljani, Celju, Kranju, Novem mestu, Kopru in Murski Soboti