Kultura / Neutrudna raziskovalka zvoka

Če niste ravno izvrsten poznavalec sodobne glasbe, je velika verjetnost, da za Petro Strahovnik, preden je bila razglašena za eno od prejemnic letošnjih nagrad Prešernovega sklada, še niste slišali. Že 15 let namreč živi in ustvarja na Nizozemskem, kjer se je po diplomi na ljubljanski Akademiji za glasbo izpopolnjevala na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Zato je večino kariere zgradila v mednarodnem prostoru. In to kakšne kariere! V zadnjih nekaj letih so njene skladbe zazvenele na najpomembnejših mednarodnih festivalih sodobne glasbe in v izvedbi vrhunskih svetovnih ansamblov in orkestrov. Kljub temu si ves čas prizadeva ohranjati stike z domačim glasbenim prizoriščem in piše glasbo za slovenske ansamble, orkestre in glasbenike. Še raje pa povezuje slovenske ustvarjalne skupine z mednarodnimi ter tako ustvarja mostove med različnimi prostori in poetikami.

Med njenimi dosežki lahko omenimo denimo zmago na ugledni mednarodni skladateljski tribuni Rostrum leta 2019. S skladbo Prana v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in pod taktirko Rosna Milanova je postala prva (in do danes ostaja edina) slovenska glasbenica, dobitnica te nagrade. Dve leti kasneje je prejela nagrado za glasbo Umetniške akademije v Berlinu, eno najuglednejših nemških priznanj za kulturne ustvarjalce.

V petek, 6. februarja, prav na dan izida te številke Mladine, ji bodo podelili še Savinovo plaketo za leto 2025, ki jo za dosežke na različnih področjih kulturne ustvarjalnosti podeljuje njena domača občina Žalec. Večer zatem, 7. februarja, pa bo na odru ljubljanskega Cankarjevega doma na državni proslavi ob kulturnem prazniku prejela najvišje slovensko priznanje za umetniško ustvarjanje, nagrado Prešernovega sklada.

Malo pred zmagoslavno vrnitvijo v domovino smo se z njo pogovarjali prek videoklica, v prostoru za njo pa so se bohotili raznovrstni inštrumenti. To nas seveda ni presenetilo. Podobno, kot poznavalcev ni presenetilo, da gre ena od letošnjih nagrad Prešernovega sklada prav v njene roke. A Petra Strahovnik (rodila se je leta 1986 v Celju) ni posebna le zaradi svojega opusa, temveč tudi zato, ker v središče zvočnih okolij, kot je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisala žirija, »umešča kompleksna estetska, filozofska in družbena vprašanja, ki izhajajo iz raziskovanja duševnega zdravja, družbenih stigem, identitete, odgovornosti in empatije«.

Med drugim je zmagovalka ugledne mednarodne skladateljske tribune Rostrum in prejemnica nagrade za glasbo Umetniške akademije v Berlinu, enega najuglednejših nemških priznanj za kulturne ustvarjalce.

Eno njenih ključnih del je denimo projekt disOrders, nastal v sodelovanju z ansamblom Modelo62, v katerem se je poglobila v vprašanja duševnih in nevroloških stanj, kot so avtizem, depresija in ADHD. Te teme so pogosto tabuizirane, prezrte in marginalizirane. Sama pa si prizadeva, da bi jih občinstvo bolje razumelo in da bi s tem bolje razumelo drugačne in jih sprejelo.

Najprej je leta 2012 nastala skladba Panisteriah, ki jo je navdihnil roman Marka Sosiča Balerina, Balerina o drugačni petnajstletni deklici. Uporabila je tehnike, kot sta govorjeno petje in petje z vdihom, ki so sicer značilne za ljudi z motnjami avtističnega spektra. Projekt je razvijala naprej in tako je leta 2022 nastala še opera BallerinaBallerina.

DisOrders je bil pravzaprav štiriletni raziskovalni proces, ki je vključeval kompozicijo kot performans, poglobljeno ukvarjanje s temami ter neposredno povezovanje in sodelovanje z ljudmi, ki v teh stanjih živijo. Takšen način dela ni izjema, temveč ena ključnih značilnosti njenega ustvarjalnega procesa. Dolgotrajna in poglobljena raziskovalnost ter interdisciplinarnost sta zanjo nujni pogoj, še zlasti, kadar se loteva zahtevnih, večplastnih in občutljivih tem, pri katerih so nujni strokovni vpogledi in izkušnje iz prve roke.

Takšen je bil denimo projekt Balkan Affairs iz leta 2023, pri katerem je bila kot ena izmed sedmih skladateljic in skladateljev iz držav nekdanje Jugoslavije povabljena k razmisleku o vojni, povojni stvarnosti in kolektivnem spominu prostora, ki ga še danes zaznamujejo nepredelane travme in nasilje. Sama se je osredotočila na medvojne žrtve. Za skladbo SCREAdoM je brala pričevanja z Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu. Ustavila se je pri pričevanju žrtve številka 87, ki je govorila o posilstvu med vojno. Tega pričevanja ni mogla zgolj povzeti, bilo je preveč neposredno, surovo in resnično. Zato je v skladbi uporabila kar izvirno besedilo pričevanja. V glasbi pa, kot pravi, »poskušala ujeti neki raztegnjeni, zamrznjeni krik, občutek groze, ki ga človek sploh ne more v celoti dojeti. Prelom, brutalni vdor nasilja v posameznikov intimni prostor.«

Kasneje je dobila priložnost, da projekt razširi in napiše epilog. Tako je nastala skladba UnScream (2025), ki črpa iz krute, nepojmljive resničnosti današnjega časa. Povod zanjo so bile podobe stradajočih otrok iz Gaze, Sudana in z drugih vojnih območij. »Vemo, da je hrane na svetu dovolj, lakota je torej posledica človeških odločitev – vojn, nasilja, interesov vladajočih. Trpljenje vsakega posameznika je grozljivo, a položaj otrok je še posebej boleč, saj so popolnoma nemočni in ne morejo razumeti, zakaj se jim to dogaja,« pravi Petra Strahovnik. Zato je k projektu povabila otroke, mladostnike in študente iz Evrope, da so svoje glasove »posodili« tistim, ki jih svet ne sliši. Nastal je zvočni mozaik krikov, ki deluje kot kolektivni klic in etično stališče: glasba kot darovanje glasu tistim, ki so utišani; kot odpiranje prostora za empatijo. »Glasba ne more rešiti sveta, lahko pa sproži občutke, razmislek, premik v posamezniku. To se mi zdi pomembno,« pravi.

Mama ji je pripovedovala, da je že, ko je bila dojenčica, zelo pozorno poslušala, zaznavala in se odzivala na zvoke iz okolice. Sicer pa prihaja iz družine, katere večina članov se je tako ali drugače ukvarjala z glasbo. Zato si je tudi sama zelo zgodaj zaželela v glasbeno šolo – in pri petih letih začela obiskovati tisto v Žalcu. Ko se spominja teh prvih korakov, poudari, da je glasbeno izobraževanje v Sloveniji izjemno kakovostno in hkrati dostopno, kar je, mednarodno gledano, precej posebna prednost. Tako se je sama sprva usedla za klavir, a so jo kaj kmalu začeli zanimati še drugi zvoki. Zato je poprijela še za violino, violo, tolkala in orgle, se preizkusila v orkestru … Prav vse jo je zanimalo. »Že takrat sem začutila, da me ne zanima le en inštrument, pač pa zvok sam – zvočna polja, barve, teksture … To me je ves čas gnalo naprej,« pravi.

»Vemo, da je hrane na svetu dovolj, lakota je torej posledica človeških odločitev – vojn, nasilja, interesov vladajočih.«

Ta radovednost jo je vodila tudi onkraj okvirov klasičnega pouka. Vedno bolj jo je zanimalo, kako zvok nastaja, kako se preobraža in kako učinkuje na telo in čustva poslušalca. Tudi sama je kmalu začela ustvarjati kratke skladbice, intuitivne poskuse, s katerimi je raziskovala, kaj vse glasba sploh je in kaj ji omogoča, da se izrazi. Pri tem se je hitro postavilo ključno vprašanje, ki jo spremlja še danes: kako ta široki notranji, abstraktni zvok prenesti v stvarnost. Kako nekaj, kar obstaja le kot občutek, slika ali napetost v telesu, dejansko materializirati v zvočnem prostoru. Prav ta uganka je postala eno njenih osrednjih ustvarjalnih izhodišč. Ta izziv je tisto, kar jo vedno znova vleče k skladanju. Radovednost je njeno temeljno gonilo: odprtost za svet, za teme, ki se ji pogosto »ponudijo same od sebe«.

Zgodaj je začutila tudi željo po študiju v tujini. Na Akademiji za glasbo, kjer je diplomirala pri Urošu Rojku, se je ta zamisel še bolj izkristalizirala. Zavedela se je majhnosti slovenskega prostora in zdelo se ji je pomembno, da stopi iz znanega okolja, se izpostavi drugačnim pogledom in preveri svoje razumevanje umetnosti v širšem, mednarodnem kontekstu. Sprva jo je vleklo v Nemčijo, predvsem v Berlin ali Karlsruhe, kamor so poprej že odhajale generacije slovenskih skladateljev. A njena pot se je nepričakovano zasukala, ko je spoznala nizozemskega skladatelja in pedagoga Martijna Paddinga, vodjo oddelka za kompozicijo na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Prav to srečanje jo je usmerilo na Nizozemsko – in odločitev se je zanjo izkazala za prelomno.

Tam jo je najbolj pritegnila neverjetna raznolikost študijskega okolja. Na oddelku za kompozicijo je študiralo 40 študentov iz 40 različnih držav, kar je ustvarjalo izjemno živ in nepredvidljiv prostor izmenjave. Nikoli ni vedela, kaj jo čaka: pri urah kompozicije se je razpravljanje o tehničnih vprašanjih hitro prevesilo v filozofske razprave o estetiki, na koncertih pa je bilo mogoče slišati vse živo. Takšno okolje je bilo zanjo izjemno navdihujoče. Profesorji niso nastopali kot avtoritete, temveč kot sogovorniki – skoraj kolegi, ki so spodbujali radovednost, tveganje in iskanje lastnega izraza.

Radikalno, neustrašno raziskovanje zvoka jo je popeljalo marsikam. Lani je bilo njeno delo Attack uvrščeno na Festival MATA v New Yorku, enega najpomembnejših svetovnih festivalov sodobne glasbe, ki ga je s skladateljicama in glasbenicama Liso Bielawo in Eleonor Sandresky ustanovil sloviti ameriški skladatelj Philip Glass, eden od utemeljiteljev glasbenega minimalizma, ki je širšemu občinstvu bržkone znan tudi kot avtor izjemne glasbe za številne filme. In hkrati po tem, da je te dni iz protesta proti vnovičnemu predsedniškemu mandatu Donalda Trumpa odpovedal svetovno premiero svoje nove simfonije v Trump-Kennedyjevem centru v Washingtonu.

Kaj pa je raziskovala v delu Attack, ki ga je na festivalu MATA izvedel priznani ameriški FLUX Quartet? Kot pravi, somatski zapis, epigenetiko. Kaj to pomeni? »Kako se vse, kar doživimo, pa tudi to, kar podedujemo, vtisne v telo. Zanima me, kako se telo odziva na zunanje dražljaje, na nevarnost, pritisk, stres, in kako se to kaže v telesnih odzivih. Material v tej skladbi je zelo neposreden, zelo ’in your face’. Hkrati pa se s časom razkrivajo mikro odtenki. Veliko se ukvarjam z mikrotonalnostjo – s tistimi drobnimi premiki v zvoku, ki jih na prvi posluh morda sploh ne zaznaš.«

Pred dobrima dvema tednoma je na znamenitem festivalu Ultraschall Berlin mednarodno premiero doživelo njeno delo 1945–. Izvedel ga je eden vodilnih nemških simfoničnih orkestrov Rundfunk-Sinfonieorchester Berlin pod vodstvom dirigenta Brada Lubmana, izvorno pa je nastalo ob praznovanju 80-letnice Društva slovenskih skladateljev. »Ko sem dobila povabilo za delo ob tej obletnici, nisem mogla mimo letnice 1945. To ni le leto ustanovitve društva, temveč tudi leto konca vojne, povojne travme in vsega, kar se iz tega preliva še danes. Slovenska razdvojenost se že desetletja prenaša iz generacije v generacijo.« V osrčju dela tako leži odmev; kot sled preteklih dogodkov, ran in podedovanih travm.

Skladateljica svoje potopitvene zvočne krajine često ustvarja s kombinacijo obojih, tradicionalnih orkestrskih inštrumentov in tistih nekonvencionalnih oziroma nekoliko prilagojenih, denimo z magneti na strunah ter stiroporom na klavirju in harfi. »Abstraktni zvoki, ki jih slišim v sebi, pogosto ne obstajajo v klasični realnosti, zato jih skušam poiskati z raziskovanjem in eksperimentiranjem,« razmišlja. »Že približno 20 let uporabljam magnete na strunah – na klavirju, kitari, godalih – gre za tako imenovane preparirane inštrumente, pa tudi za nove tehnike igranja. Že zelo zgodaj sem na primer v eni izmed študentskih skladb uporabila klarinet, ki je igral v vodo, kar je ustvarilo povsem novo zvočno teksturo. Takšni zvoki so zame material, iz katerega potem gradim glasbeno delo. Ne gre le za učinek, temveč za raziskovanje zvočnega potenciala.«

Pri tem ima ključno vlogo zelo natančno poslušanje notranjega glasu. Skladanje razume kot proces nenehnega približevanja in oddaljevanja, nekakšen »zoom in« in »zoom out«, v katerem se pogled izmenično osredotoča na celoto in na mikroskopske podrobnosti. Glasbena dela po njenem potrebujejo čas, da se razkrijejo v vsej svoji kompleksnosti – da detajli dozorijo, se med seboj povežejo in šele nato dobijo končno, zapisano obliko.

»Sporočati moramo, da umetnost ni elitistična, da je za vsakogar in da se lahko vsak z njo poveže po svoje.«

Kako pa je živeti in ustvarjati na Nizozemskem v primerjavi s Slovenijo? Petra Strahovnik poudarja predvsem več sistemske podpore umetnosti: na voljo je več skladov in sredstev za različne projekte, nacionalnih in zasebnih, precej razvito je tudi zbiranje sredstev prek spletnih platform. Kljub temu je tudi Nizozemska razmeroma majhna država, zato se ji zdi nujno delovati še v drugih glasbenih središčih, kot so Nemčija, Francija, Velika Britanija in ZDA.

Nizozemska sicer izstopa po raznolikosti žanrov in močni alternativni sceni (Eindhoven je recimo eno večjih središč metalske glasbe), angažiranem občinstvu ter številnih iniciativah za otroke in mladostnike, ki jih že zgodaj uvajajo v sodobno glasbo, in tako se »ušesa lahko odpirajo za nekaj drugačnega. Gre za proces poslušanja, ne zgolj poučevanja. Zato se mi zdi ključno, da bi tudi pri nas več vlagali v tovrstne iniciative in odprtost mladih.« Poudarja, da mora umetnost priti bližje poslušalcu. »Ne moremo pričakovati, da bo vsak sam od sebe šel v filharmonijo. Sporočati moramo, da umetnost ni elitistična, da je za vsakogar in da se lahko vsak z njo poveže po svoje.«