Prvi teden / Dan velikih imenovanj

Državni zbor je v torek izvolil tri nove ustavne sodnike – odvetnico Tamaro Kek, profesorico Barbaro Kresal in direktorja Krajinskega parka Strunjan Marka Starmana –, ki bodo nadomestili Rajka Kneza, Klemna Jakliča in Mateja Accetta. A postopek izbire novih sodnikov ni tekel gladko, postavila so se celo nekatera formalnopravna vprašanja, javnost pa je lahko le nemo opazovala in brez informacij spremljala zakulisne igrice. Tako je zato, ker je postopek izbire in imenovanja ustavnih sodnikov neurejen, arbitraren in v marsičem niti ni javen.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je najprej za ustavne sodnike res predlagala prav omenjene tri, ki naj bi imeli zadostno podporo za izvolitev v državnem zboru. Potem je Barbaro Kresal, ki naj ne bi več imela podpore, nadomestila z okrožnim sodnikom Cirilom Keršmancem, ki naj bi jo imel. Potem je tik pred zdajci slednjega, ki naj ne bi več imel podpore, ponovno nadomestila s Kresalovo, češ da ta podporo spet ima. Vsega tega ni z začudenjem opazovala samo javnost, pač pa tudi številni koalicijski poslanke in poslanci.

Deloma težave gotovo povzroča neurejenost postopka izbire ustavnih sodnikov. Vse, kar določata ustava in zakon, je, da predsednik republike državnemu zboru v imenovanje predlaga kandidata, ki ga je našel na podlagi razpisa ali pa mimo njega, poslanci pa ga potem izvolijo z večino 46 glasov. V teh razmerah je postopek bolj ali manj prepuščen »slogu vladanja« posameznega premiera in predsednika republike. Ta lahko brez obrazložitve v državni zbor pošlje kandidata v izvolitev. Lahko k temu doda, da gre za vrhunskega pravnega strokovnjaka na nekem področju. Lahko prireja javne predstavitve favoritov, na katerih kandidata zaslišujejo novinarji, kot je to počel prejšnji predsednik Borut Pahor. Lahko kandidatom svetuje, naj se gredo borit za podporo za izvolitev v poslanske skupine, kot je to storila sedanja predsednica.

Številni kandidati, tisti, ki jih je predsednica državnemu zboru predlagala v izvolitev, in tisti, ki jih ni, so storili točno to – zaprosili so za sprejem v posameznih poslanskih skupinah. Na vrat na nos je tja po prvi menjavi kandidatov tekel sestankovat tudi Keršmanc. V medijih so se pojavile informacije s teh sestankov, da ima kandidat zelo konservativna stališča, nakar je zagotavljal, da jih nima, nato je predsednica zagotavljala, da s tem ni bila seznanjena, hkrati pa umaknila njegovo kandidaturo.

Morda bi bil potreben razmislek o uzakonitvi postopkovnih pravil. Morda bi se namesto sestankovanja s poslanskimi skupinami kandidati lahko predstavili pred pristojnim odborom državnega zbora na javni seji, kjer bi se potem videlo, kaj zanima predstavnike političnih strank in kakšna so pojasnila in stališča posameznega kandidata.

Brez dvoma je prav, če poslanske skupine preverijo nekatera stališča in nazore posameznega kandidata, kolikor ti že ne izhajajo iz njegovega dosedanjega dela. Prav je tudi, da javnost izve, koga državni zbor imenuje na ta odgovorni položaj in zakaj.

Državni zbor je v torek izvolil tudi novega guvernerja Banke Slovenije Primoža Dolenca in novo varuhinjo človekovih pravic Simono Drenik Bavdek. Varuh človekovih pravic je bolj ali manj edina preostala institucija, ki lahko brezpogojno zahteva ustavno presojo ustavno vprašljivih zakonodajnih in drugih oblastnih ukrepov. Teh se je v tem času nabralo kar nekaj, če ne drugega, jih je več v Šutarjevem zakonu. V letu dni, ko je bil položaj varuha nezaseden, urad varuha ni zahteval niti ene ustavne presoje.