Naslovna tema / V imenu očeta
Politična stranka kot verski sistem, namenjen bogatenju vodilnih funkcionarjev in njihovih sorodnikov
Janez Janša gre na državnozborske volitve leta 2008 s hčerko Niko Janša in sinom Žanom. Nika je čez nekaj let na nenavadnem razpisu dobila službo v državnih Plinovodih, Žan pa je že kmalu postal eden najuspešnejših poslovnežev ... v omrežju podjetij stranke SDS.
© Stanko Gruden, STA
Stranka SDS je že leta natančno razvejen sistem povezanih organizacij, ki presega klasično politično delovanje in deluje kot nekakšna država v državi. Stranka je okoli sebe zgradila zaprt sistem, ki v marsičem spominja na organizirano skupnost z lastnimi pravili in verskimi rituali: poleg izstopajočega velikega vodje ima svoje shode in piknike, mrežo nevladnih organizacij, lastne založbe in knjige, tednik ter televizijo s šestnajstimi lokalnimi spletnimi portali. V ta krog spadajo tudi strelska in veteranska društva, gradbena in informacijska podjetja, mladinske in študentske organizacije ter seniorska združenja. Vzpostavila je celo lastne visokošolske ustanove, zgodovinske inštitute za preučevanje komunističnih zločinov in muzej osamosvojitve. Po potrebi zna mobilizirati tudi na videz spontano civilnodružbeno nezadovoljstvo in organizirati proteste. Znotraj tega zaprtega komunikacijskega in organizacijskega kroga pripadniki delujejo v izraziti distanci do širše družbe. Ker živijo v svojem balončku, razkritja in afere na njihovo politično lojalnost praviloma nimajo vidnega učinka.