V središču / Študentje ali delovna sila?

V restavraciji s hitro prehrano v vsaki izmeni delajo po štirje zaposleni. Eden je za blagajno in sprejema naročila, preostali trije so v kuhinji in naročeno pripravljajo. Pogosto v restavraciji delajo samo tujci, vsi indijskega rodu. Za blagajno stoji mlajši moški, ki edini dela na podlagi dejanske pogodbe o zaposlitvi. Vsi preostali tujci delajo na podlagi študentske napotnice. A tudi moški, ki je zdaj zaposlen, je prej v restavraciji delal kot študent. V Slovenijo je prišel z začasnim dovoljenjem za prebivanje in študentskim vizumom. Takoj, ko je prišel, je začel delati, saj je moral poravnati stroške bivanja in odplačevati dolgove. Ko je v restavraciji delal dobrega pol leta, se je priučil slovenščine in se je lahko preselil iz kuhinje in začel delati tudi za blagajno. Kmalu zatem mu je restavracija ponudila pogodbo in višjo plačo. Pogodbo je takoj sprejel in nehal študirati, vizum pa iz študentskega spremenil v delovnega. To obdobje svojega življenja opisuje takole: »Bilo je zelo težko. Bil sem popolnoma brez denarja, še to, kar sem imel, sem moral poslati staršem ali pa sem porabil za poplačilo dolgov.« Dolgove je imel, ker je moral plačati stroške birokratskih postopkov za pridobitev študentskega vizuma in šolnino v Sloveniji.

A pri nas je vsako leto vedno več tujih študentov, ki so že ob prihodu v slabem finančnem položaju, pogosto imajo dolgove. Zasebnim agencijam, ki so jim pomagale pri vpisu na fakultete v Sloveniji, so dolžni veliko denarja. Zaposlijo se na podlagi študentske napotnice, vendar delajo tudi 40 ur ali več na teden – kot da bi bili redno zaposleni. Zakaj se to dogaja? Zakaj podjetja zaposlijo ravno te tuje študente? Študentsko delo stane pač manj, kot če bi podjetja kandidata redno zaposlila. Gre torej za izigravanje, za vnaprejšnje zavedanje, da bodo kandidata za delo zaposlili kot študenta in s tem stroške dejansko prenesli na državo? Več znakov kaže, da je tako. Na primer tudi to, da podjetje sodelovanje s tujim študentom pogosto prekine, ko mu status poteče ali mu ga ne uspe obnoviti, in najde drugega tujega »študenta«, ki je pripravljen delati 40 ur na teden.

Gre za zlorabo študentskega dela, kot pojasni Tjaša Baraga Naraločnik z ministrstva za delo: »Za zlorabo gre, kadar študent ali dijak opravlja delo v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje na popolnoma enak način, pod enakim režimom in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.« Zaradi možnosti študentskega dela imajo vsi študentje neomejen dostop do trga dela, podjetja pa možnost takšne prekarne zaposlitve izrabljajo.

Vabljenje tujih študentov v Slovenijo se je začelo že pred 15 leti z Nacionalnim programom visokega šolstva za obdobje 2011–2020. V tem programu je bila poudarjena potreba po internacionalizaciji. Glavno orodje za primamljanje tujih študentov je bil »študijski proces v tujem jeziku«. Nekdanji minister za visoko šolstvo dr. Žiga Turk je v oddaji Odmevi leta 2012 pojasnil: »Mi se bomo potrudili število tujih študentov povečati tako, da bomo omejili pravila, ki se tičejo uporabe slovenskega jezika.« Število tujih študentov se je po uvedbi teh ukrepov povečalo. V šolskem letu 2010/11 je bilo neevropskih tujih študentov na slovenskih univerzah 630. Že naslednje šolsko leto jih je bilo 1747. V šolskem letu 2023/24 je v Sloveniji študiralo 7978 neevropskih državljanov. Istega leta so bili na slovenskih univerzah vpisani 1703 državljani EU.

Kot tolikokrat doslej so podjetja »našla« nov način, kako delavce plačati še manj. Ni dovolj, da iz Indije in Bangladeša prihaja poceni delovna sila, zdaj jo uporabljajo še za študentsko delo.

A zdaj je že jasno, da številni tuji študentje sem ne pridejo študirat, čeprav v državo vstopijo s študentskim vizumom. »V slovenskem visokem šolstvu obstaja težava tako imenovanih fiktivnih tujih študentov, katerih primarni namen ni študij. Zaznan je velik osip študentov iz nekaterih držav, slaba prehodnost iz prvega letnika v drugega ter dejstvo, da številni študija ne končajo, temveč iščejo delo ali odhajajo v druge države EU, kar ni namen internacionalizacije visokega šolstva,« pravi Gregor Resman z ministrstva za visoko šolstvo.

Mirovni inštitut je v raziskavi Izobraževalne institucije v službi transnacionalnih migracij, katere izsledki so bili objavljeni oktobra lani, razkril razlog za slabo napredovanje tujih študentov v višje letnike. Ugotovitve so bile pričakovane: številni tuji študentje po prihodu v Slovenijo nemudoma začnejo delati. Pogosto delajo prav toliko ur kot redno zaposleni, torej 40 ur na teden ali celo več. Raziskovalci so ugotovili, da tujim študentom, še posebej iz Indije, Pakistana in Bangladeša, s prijavami na tuje univerze pomagajo zasebne agencije. Kandidati jim plačujejo velike vsote, da jim pripravijo prijavo na univerzo in vizum. Morajo pa plačati še letno šolnino univerzi. Ti stroški lahko dosežejo celo deset tisoč evrov. »Ljudje navadno plačajo deset tisoč evrov za vizum in druge stvari. Sem prihajajo reveži, ki te vsote ne morejo plačati. Zato vnaprej plačajo 5000 ali 6000 evrov, preostalo pa krijejo iz prihodkov, ki jih zaslužijo tu,« je razložil intervjuvanec, ki je leta 2015 prišel v Slovenijo kot študent, pozneje pa je dobil zaposlitev in delovno dovoljenje in v Sloveniji živi še danes.

Čeprav za nekatere tuje študente študij ni prednostna naloga, je na študentskem statusu utemeljeno njihovo dovoljenje za začasno prebivanje. Številni zaradi finančnih obremenitev sploh nimajo časa za študij. A če ne napredujejo v višji letnik, ne morejo podaljšati študentskega vizuma, na podlagi katerega delajo in živijo v Sloveniji. S takimi primeri ima pogosto opraviti Zana Fabjan Blažič, članica Ambasade Rog: »Podjetja rada uporabljajo študente, saj gre za najbolj prekarno obliko zaposlitve in jih lahko pokličejo res samo, kadar jih potrebujejo. Za številne študente to postane oblika redne zaposlitve, s tem da so plačani na uro, zato ni težko od njih izsiliti 10 ali 12 ur dela na dan. Zaradi tega ne morejo obiskovati predavanj in na koncu letnika ugotovijo, da niso napredovali in ne morejo podaljšati študentskega vizuma. Ko pa ga želijo spremeniti v delovni vizum, ugotovijo, da tega ne morejo narediti, če delajo z napotnico. Za vlogo za dovoljenje za delo in prebivanje na podlagi dela bi potrebovali pogodbo o zaposlitvi, te pa jim podjetja nočejo dati, saj jim je lažje poiskati novega študenta, ki bo delal prek napotnice.« Podjetja rada uporabljajo študentske delavce, ker so zanje veliko cenejši kot redno zaposleni. Strošek dela delavca s pogodbo o zaposlitvi, ki dobi minimalno plačo, je za podjetje 1760,41 evra. Strošek dela za študenta, ki dela enako število ur in je prav tako plačan v skladu z minimalno postavko, je 1725,77 evra. A podjetje ima z redno zaposlenimi še druge stroške, na primer plačilo v času dopusta, nadomestilo za bolniško odsotnost, regres za letni dopust in zimski regres. Zato je na letni ravni študentska zaposlitev za podjetja toliko ugodnejša. Do študentov podjetja nimajo nobenih obveznosti in lahko brez opozorila prekinejo sodelovanje.

Niso pa vsi indijski študentje v Sloveniji v prekarnem položaju. Pogovarjali smo se s tremi študentkami, ki so prišle sem študirat, ker si bodo tako izboljšale možnost za zaposlitev v Indiji. Opravljajo študentsko delo, vendar tudi dejansko študirajo. Finančno jim pomagajo starši. Možnost študija v Sloveniji jim je predstavila indijska agencija Europe study centre, uredila jim je tudi vizum in prijavo na visokošolski zavod. Za storitve agencije so plačale manj kot 1000 evrov, vendar se zavedajo, da je ta vsota navadno veliko večja. Nižja cena izhaja iz višjega položaja njihovih staršev. Študirajo na Fakulteti za uporabne družbene študije, zasebnem visokošolskem zavodu v Novi Gorici. Zavodu morajo plačati letno šolnino, ki znaša okoli 3000 evrov. Študij opravljajo prek spleta in živijo v Ljubljani, kjer tudi delajo. Fakulteta ima predavanja v živo sicer tudi v Ljubljani, vendar jim spletna predavanja bolj ustrezajo. Stanovanje v Ljubljani najemajo skupaj in plačujejo tržno najemnino. Ureditev nastanitve ponujajo tudi agencije, vendar je v tem primeru najemnina veliko višja. Vse tri se zavedajo, da brez poznanstev ljudi, ki so že prej študirali v Sloveniji, verjetno sploh ne bi vedele, kje iskati stanovanje.

Kandidati za slovenski študentski status morajo agencijam za pomoč pri urejanju vizuma in prijave na univerzo plačati do deset tisoč evrov.

Južnoazijskih študentov pa se ne branijo niti javne univerze. Na Univerzi v Mariboru zdaj študira 634 študentov, ki niso državljani Slovenije ali EU. Skoraj dve tretjini teh študentov prihajata iz Indije in Bangladeša. Tujci za študij v Mariboru plačujejo šolnino, ki znaša približno 3000 evrov na leto, odvisno od izbranega študijskega programa. A ti študenti v Maribor ne prihajajo sami. Pri novačenju tujih študentov si univerza pomaga z zasebno agencijo. »Univerza sodeluje v posameznih vpisnih postopkih z agencijo, izbrano po postopku javnega naročanja, z namenom, da se potencialnim kandidatom omogoči boljši dostop do informacij: jasno se jim obrazloži postopek prijave, agencija jim lahko pomaga pri pripravi celotne dokumentacije ter z njimi predhodno individualno preveri tudi njihove pogoje in zmožnosti za dokončanje študija; univerza oziroma fakultete v ta proces niso neposredno vključene, bi pa poudarili, da ni nujno, da kandidati za študij sodelujejo z agencijo. Prav tako z Univerzo v Mariboru ne sodeluje več agencij,« so sporočili z Univerze v Mariboru. Se zavedajo, da marsikdo ne pride študirat, ampak prihaja delat s študentsko napotnico? Kot pojasnjujejo na mariborski univerzi, na zadevo gledajo akademsko. V Indijo potujejo predstavniki univerze, vendar naj bi šlo izključno za vzpostavljanje in krepitev dolgoročnega, strateškega akademskega in raziskovalnega sodelovanja z uglednimi partnerskimi institucijami. Partnerski instituciji sta za zdaj dve: katoliška poslovna fakulteta Rajagiri Business School in poslovna fakulteta ene izmed najuglednejših indijskih univerz, SRM Institute of Science and Technology.

Številni profesorji Univerze v Mariboru hodijo v Indijo promovirat študij na svoji univerzi, pogosto v sodelovanju z zasebnimi agencijami, kot je že omenjena agencija Europe study centre in tudi agencija Studyfly & Global getaways. Tako je 19. oktobra dekanja Fakultete za turizem, dr. Marjetka Rangus, v družbi sodelavca Boštjana Brumna obiskala zvezno državo Kerala v Indiji. Istega dne sta obiskala pisarno agencije Studyfly & Global getaways, kjer sta na večurni prireditvi morebitnim kandidatom predstavila študij v Mariboru. Marjetka Rangus je za agencijo posnela tudi promocijski video, v katerem je med drugim povedala: »Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru vabi študente z vsega sveta, da pridejo v Slovenijo in tu pridobijo izobrazbo na področju turizma. Sodelujemo s številnimi agencijami po vsem svetu, med katerimi sta tudi Studyfly & Global getaways in Europe study centre iz Indije. Ponujamo praktično znanje in vajeništvo kot obvezni del izobraževanja. Študentje pridobijo znanje, sposobnosti in veščine, ki jih potrebujejo, da dobijo službo v panogi kmalu po diplomi.« Dekanja Rangus na novinarska vprašanja o svojem obisku v Indiji ni hotela odgovoriti sama, ampak jih je posredovala službi za odnose z javnostmi Univerze v Mariboru, ta pa je obisk zanikala: »Predstavniki Fakultete za turizem UM v Indijo nikoli niso potovali z agencijo, ki jo omenjate.« Če tega obiska ni organizirala univerza, mar torej profesorji sami sodelujejo z indijskimi agencijami? Kot zanimivost naj omenimo, da je Marjetka Rangus v preteklosti za oddajo Tarča govorila o zanemarjanju študija, ki ga opažajo pri tujih študentih. Takrat je dejala: »S to problematiko se pravzaprav spoprijemamo od samega začetka, odkar smo odprli študijske programe za mednarodne študente, in opažamo, da se določen delež študentov na programe vpiše, pridobi celotno dokumentacijo, izvedejo celoten proces vpisa na univerzo, torej na naše študijske programe, vendar jih potem v predavalnicah pravzaprav nikoli ne vidimo.«

Indijo so v sodelovanju z agencijo Europe study centre obiskali tudi drugi profesorji Univerze v Mariboru; 20. decembra lani so pisarne agencije obiskali dr. Polona Tominc, dr. Jernej Belak in dr. Igor Vrečko. Agencija je celo obljubljala prejetje pisma s ponudbo za študij že na sami prireditvi. Sodelovanje agencije z Univerzo v Mariboru pa očitno traja že več let. Že 14. marca 2024 je njene pisarne v Indiji obiskal dr. Andrej Lisec, profesor na Univerzi v Mariboru. Tudi on je posnel promocijski video za agencijo, ki ga je končal z besedami: »Bil bi zelo hvaležen, če bi za študij izbrali Fakulteto za logistiko Univerze v Mariboru.« Z agencijo Europe study centre sodelujejo še drugi profesorji slovenskih univerz. Četrtega decembra lani sta njene pisarne obiskala dr. Matej Makarovič in mag. Maruša Umbreht Lakić s Fakultete za informacijske študije v Novem mestu.

Za univerze je novačenje tujih študentov pomembno za doseganje ciljev internacionalizacije. Poleg tega tuji študentje univerzi plačujejo šolnino, ki na Univerzi v Mariboru znaša približno 3000 evrov na leto, podobno šolnino zahtevajo na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu. Seveda to ni dobičkonosna dejavnost sama po sebi, kljub temu pa je pomemben vir denarja za delovanje. Po informacijah Mirovnega inštituta naj bi univerze plačevale agencijam za iskanje primernih kandidatov, ki pridejo študirat v Slovenijo. Univerza obiske profesorjev v Indiji pojasnjuje takole: »Za navedbe glede Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru pa vas obveščamo, da predstavniki EPF UM Indije ne obiskujejo z namenom ’cenene promocije’ ali nekritičnega trženja študija, temveč izključno v okviru vzpostavljanja in krepitve dolgoročnega, strateškega akademskega in raziskovalnega sodelovanja z uglednimi partnerskimi institucijami. Fakulteta ne sodeluje v nobenih praksah pri vpisu ali pri izvedbi študijskega programa, ki bi bile v nasprotju z veljavno zakonodajo ali z najvišjimi akademskimi standardi.« Goran Lukić, predsednik društva Delavska svetovalnica, pa je to »prakso« v preteklosti označil za »industrijo majhnih razsežnosti«, saj je univerzam znano, da številni študentje k nam ne pridejo študirat, ampak le delat. Mirovni inštitut je med raziskavo celo odkril študenta, ki ni ustrezal merilom za sprejetje na univerzo, saj ni imel opravljene splošne gimnazije. Kljub temu je lahko prišel študirat v Slovenijo.

Številni profesorji Univerze v Mariboru hodijo v Indijo promovirat študij na svoji univerzi, pogosto v sodelovanju z zasebnimi agencijami, na primer agencijo Europe study centre.

Na ministrstvu za visoko šolstvo so se reševanja težave že lotili. »Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije je ukrepe za preprečevanje fiktivnega vpisa tujih študentov načrtovalo v okviru novega zakona o visokem šolstvu. Visokošolski zavodi bodo morali za študijsko leto 2026/27 s kandidati iz držav z višjim migracijskim tveganjem, ki za prehod zunanjih meja EU potrebujejo vizum, opraviti neposredni intervju, s katerim bodo preverili njihovo primernost glede na vpisne pogoje izbranega študijskega programa. Če zavod utemeljeno sumi, da kandidat ne izkazuje znanja, ki ustreza priloženim dokumentom, lahko prijavo za vpis zavrne.« Tudi ministrstvo za delo napoveduje spremembe in morda celo omejitev študentskega dela, ki jih bo uvedlo kot del strategije za odpravo prekarnosti: »V okviru strategije za odpravo prekarnosti bodo posebej obravnavana tudi tveganja na področju študentskega dela, konkretneje tudi uporaba študentskega dela za nadomeščanje stalnih zaposlenih in s tem v zvezi potreben premislek o omejitvi opravljanja študentskega dela. Trenutno je strategija za odpravo prekarnosti v fazi medresorskega usklajevanja, sledila pa bo še faza usklajevanja med socialnimi partnerji.«

Seveda mladim iz Bangladeša in Indije ne gre očitati, da iščejo različne načine, kako priti v Evropo, niti tega, da so pri tem pripravljeni odigrati vlogo navideznih študentov, da bi tako prišli do dela v Evropi in življenjske priložnosti. A nobenega dvoma ni, da so to nekatera podjetja začela zlorabljati, pri čemer gre za zlorabo mladih v stiski in slovenskega študijskega sistema, dejansko pa vse skupaj poteka na stroške države in davkoplačevalcev. Gre tudi za nelojalno konkurenco, saj imajo podjetja, ki zakonodajo spoštujejo in je ne zlorabljajo, višje stroške. Če pri tem sodelujejo tudi javne ustanove – torej univerze in posamezne fakultete –, kjer seveda vedo, da del tujih študentov nemudoma konča na trgu dela, pa so stvari preprosto nesprejemljive.