Podelitev Prešernovih nagrad / »V Sloveniji smo še vedno otoček svobode«

V Cankarjevem domu je na predvečer slovenskega kulturnega praznika potekala proslava s podelitvijo najvišjih nagrad za umetniške dosežke. Slavnostna govornica, predsednica upravnega odbora (UO) Prešernovega sklada Zdenka Badovinac je poudarila, da je civilna družba temelj javne sfere in zdrave družbe, njen del pa so tudi umetniki, ki čutijo odgovornost do javnega prostora.

Kot je predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada še dodala na nocojšnji proslavi, se umetnost letošnjih nagrajenk in nagrajencev Prešernovega sklada zavzema prav za javni prostor, skrb in solidarnost in aktivno dediščino.

Militarizem dobiva vse večjo vidnost

Prešernova nagrajenca, koreografinja in plesalka Mateja Bučar ter industrijski oblikovalec Saša Janez Mächtig sta svoji ustvarjalni polji, sodobni ples in industrijsko oblikovanje, povezala s potrebami ljudi, povezala z življenjem ter vsak na svoj način in v svojem času znotraj hiperreguliranih urbanih sistemov odprla prostor uporabnikom, je povedala Badovinac.

Opozorila je tudi, da v Evropi in ZDA militarizem dobiva vse večjo vidnost, kaj podobnega pa se lahko zgodi čez noč tudi v Sloveniji. "Zato je treba tistim, ki hočejo vzeti glas civilni družbi in sodobni umetnosti, reči: stop", je pozvala.

"V Evropi se krči prostor svobode govora in ustvarjanja. V Sloveniji smo še vedno otoček svobode. In to tudi v veliki meri po zaslugi naše civilne družbe, ki je ena najbolj progresivnih v Evropi," je še povedala, kar je občinstvo v dvorani nagradilo z aplavzom.

"V Evropi se krči prostor svobode govora in ustvarjanja. V Sloveniji smo še vedno otoček svobode. In to tudi v veliki meri po zaslugi naše civilne družbe, ki je ena najbolj progresivnih v Evropi."

Po celotnem svetu pa nas po njenih besedah bolj kot kar koli povezuje razgradnja človečnosti, nemoč in krivda ob neustavljivih genocidnih vojnah ter strah in tesnoba ob apokaliptičnih napovedih o usodi planeta. "A morebiti je prav v tem temnem novem univerzalizmu vendarle priložnost. Posthumanizem namreč raste iz ruševin starega sveta," je še dodala in opozorila, da je v današnjem svetu pod vprašanjem vladavina prava.

Badovinac je tudi spomnila na stoletnico smrti pesnika Srečka Kosovela in pisateljice Zofke Kveder. Aktualnost Kosovelove poezije v današnjem času, v kateri je ta med drugim pisal o brutalnosti fašističnega nasilja in mehanizaciji človeka, je po besedah Badovinac osupljiva, Kveder pa je označila za borko za enakopravnost in pravice žensk, za njihovo neodvisno ustvarjalnost in lastni zaslužek. In letošnji Prešernovi nagrajenci, med kateri je skupno šest umetnic in prvič prevladujejo nagrajenke, so po njenih besedah dediči Franceta Prešerna, ki nadaljujejo pot svobode, miru, bratstva in sestrstva.

Prejemnik Prešernove nagrade ima dovolj

Nagrajence dveh Prešernovih nagrad za življenjsko delo in šestih nagrad Prešernovega sklada so na proslavi predstavili z video portreti, iz rok Badovinac pa so na odru prejeli nagrade.

Mächtig se je v krajšem govoru ob prejemu nagrade odzval tudi na današnji "nemirni svet geopolitike, ki ga, kot je povedal, "celo mi, ki smo preživljali drugo svetovno vojno, nismo pričakovali", in dodal, da tudi ne sprejemajo današnjih krivic in zločinov proti človeštvu. "Dovolj je," je bil odločen in tudi pozval k humanizaciji, ki jo po njegovem potrebujemo bolj kot kadarkoli.

"Dovolj je."

Prešernova proslava  je letos pokazala, kako raznoliko je lahko umetniško ustvarjanje.

Umetniški del Prešernove proslave

Živadinov je skupaj s soavtorjema Dunjo Zupančič in Aljošo Živadinovim Zupančičem v umetniški del postavil Prešernov Krst pri Savici, vendar z vidika protagonistke Bogomile in njenega pogleda na svet. Njeno spreobrnitev in prekrstitev v krščansko vero so uprizorili s pesniškim in vizualnim jezikom dveh umetnikov iz različnih časov in svetov: nemškega sakralnega pesnika Hrabana Mavra iz 9. stoletja in tržaškega pionirja računalniške umetnosti iz 20. stoletja Edvarda Zajca.

Kot je po proslavi za STA ocenila umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, srednji vek ni bil "kar tako za lase privlečen", saj je bil to čas, ko se je krst lahko zgodil, hkrati je bil čas, ko so tudi pri nas nastajala besedila, kot so Brižinski spomeniki. "In zato je ta čas Hrabana Mavra zelo pretehtano izbran glede na svojo historično vrednost," je ocenila.

Hraban je po njenih besedah v enciklopediji De Universo natančno analiziral matematične in naravoslovne danosti sveta, v katerem živi, iz tega pa je nadaljeval v verižne pesmi Hvalnica svetemu Križu, v katerih je "kot metafizični intelektualec lahko spregovoril o presežnih vrednostih in o tistih skritih pomenih besede, ki ni samo krščanska, ampak je beseda človeka v tem vesolju", kar je "treba brati mogoče v nekaj več plasteh".

Prešeren je dal glas ženski

Živadinov je to povezal s podobnim metafizičnim raziskovanjem sedanjosti in znakovnega sporočanja z Zajcem, pri čemer je, kot je opozorila Golob, treba razumeti, da gre za dve različni dikciji. Vse skupaj pa je postavil pod znamenje Bogomile, s čimer je dal glas ženski, ki ga v srednjem veku ni imela.

"Prešeren ji je ta glas dal in danes nas je Živadinov še enkrat spomnil na to. Mislim, da je ta vsebinska plat nekaj, o čemer bomo razmišljali in bo pustila globoko sled za naslednja dogajanja in tudi zavedanje naše kulturne in intelektualne preteklosti," je po proslavi komentirala Golob.

"Prešeren ji je ta glas dal in danes nas je Živadinov še enkrat spomnil na to. Mislim, da je ta vsebinska plat nekaj, o čemer bomo razmišljali in bo pustila globoko sled za naslednja dogajanja in tudi zavedanje naše kulturne in intelektualne preteklosti."

Tudi pesnik Boris A. Novak je v umetniškem delu proslave prepoznal sijajen, inovativen in obenem luciden povzetek celotne zgodovine evropske civilizacije in v tem kontekstu tudi specifike slovenske kulture. Živadinov je z združitvijo teologa in pesnika Hrabana in Prešerna, "ki se je, kot radi pozabljamo, izredno rad igral z besedami in raziskoval nove pomenske možnosti zvena", pokazal vso spoštovanje do zgodovine in koncepta te državne proslave. Z Zajcem pa je obenem dramatiziral še trenutek, v katerem živimo.

V ženski, Bogomili, ki s svojo molitvijo reši Črtomira, v središču umetniškega dela je Boris A. Novak videl dejstvo, da so bile umetnice dolgo časa zatirane s strani moških in da je skrajni čas, da se prizna njihova veljava. V tem smislu je proslavo dojel kot "družbeno in umetniško dolžnost", ki daje pomembno sporočilo in je hkrati poklon ženskam.

V glavnini nagrajene umetnice

Na letošnji podelitvi Prešernovih nagrad so bile v glavnini nagrajene umetnice. Nagrado Prešernovega sklada za pomembne dosežke zadnjih treh let so prejele skladateljica Petra Strahovnik, vizualna umetnica Jasmina Cibic, pesnica Ana Pepelnik, scenaristka in režiserka Petra Seliškar ter dramska igralka Tina Vrbnjak, Prešernovo nagrado za življenjsko delo pa plesalka in koreografinja Mateja Bučar. Nagrajena sta bila še arhitekt in industrijski oblikovalec Sašo J. Mächtig z veliko nagrado za življenjsko delo ter režiser in direktor fotografije Gregor Božič z malo skladovo nagrado.

Tudi bivši ministrici za kulturo in avtorici dokumentarnih filmov Majdi Širca je bilo všeč, da je bila "ta harmonija porušena", saj statistika nagrade govori v prid umetnikom. Ti premiki, ki so jo spodbudila tudi razna gibanja in zahteve, kot je kvota v politiki, pa se ji ne zdijo tako nepomembni, kot morda delujejo na prvi pogled. Kot primer je omenila film, kjer so ustvarjalke težko prišle do celovečernega ali dokumentarnega filma. "Dobivale so tiste kratke možnosti, ki niso tako ekspanzivne." S tem, ko so dobile priložnost, pa so v film vnesle neko senzibilnost, ki jo ekipe moških avtorjev nimajo ali niso imele, je izpostavila.

Vendar pa so obiskovalce proslave bolj kot spol in uravnoteženost pritegnili sami umetniki in njihovo delo. Večina je namreč pohvalila letošnji izbor nagrajencev. Plesalka Leja Jurišič je denimo izrazila še poseben ponos, da je bila za življenjsko delo nagrajena Mateja Bučar za ples kot eno mlajših umetnosti. Za nagrajenca Božiča, denimo, pa je bila proslava predvsem druženje umetnikov, ki se ne poznajo in se niti nikoli ne srečajo.