Uvodnik / Grega Repovž: Licemerstvo na pohodu

Naj za uvod postavimo stvari v pravi vrstni red. Najprej je bila epidemija. Evropska unija in same evropske države pa so, da gospodarstvo in življenje ne bi obstala, z denarjem vzdrževale gospodarsko rast. A to je imelo stranski učinek: povzročilo je inflacijo, ker je bilo v obtoku (pre)več denarja, če zelo poenostavimo. To se je vedelo vnaprej, toda inflacija je bila nižja cena od zloma. Nato se je zgodil napad Rusije na Ukrajino, kar je zamajalo unijo kot celoto, še zlasti trg energentov.

Do sredine leta 2025 je večini držav uspelo inflacijo umiriti, tudi Sloveniji. Zakaj vse to pišemo? Ker je sedanja slovenska vlada – tako kot tudi večina evropskih vlad – ukrepala zoper ta gibanja z različnimi intervencijami. Vlada že ves čas trdo stiska prodajalce elektrike, da je cena te v Sloveniji med nižjimi v Evropi. Tega sicer nihče ne opazi. Enako velja za trošarine za pogonska goriva: ves čas so nizke, da se blaži pritisk na gospodarstvo. Res vemo, da je gorivo v Sloveniji med najcenejšimi v Evropi? Ne? Celina je zaradi teh pretresov ves čas na robu recesije. Slovenska vlada in evropska komisija to blažita z velikimi javnimi investicijami (ki jih izvajajo zasebna podjetja) in sredstvi za gospodarstvo, za podjetja. Še nikoli v zgodovini niso imela slovenska podjetja na razpolago toliko denarja, še nikoli ni bilo toliko razvojnih sredstev tudi razdeljenih. Tega skoraj nikjer ne boste slišali. Da je Slovenija za podjetja dejansko spodbudno okolje, kažejo tudi tuje naložbe: še nikoli jih ni bilo toliko.

Tega ne pišemo, da bi hvalili vlado, ampak da bi povedali nekaj drugega: da so tako rekoč vsi v zadnjih dveh letih dobili posredno ali neposredno pomoč države, zlasti podjetja, le ena skupina je morala do zadnjega čakati, da bo izpolnjen pogoj za uskladitev – to so ljudje z minimalno plačo. Vlada ni sprejela nobenega interventnega zakona, ni spremenila pogojev, tako kot pri podjetjih, ampak je počakala do zadnjega trenutka, ko je to morala storiti. In minimalne plače ni zvišala do maksimalnega zneska.

So ljudje, ki imajo v tej državi najnižje dohodke, v tem času protestirali? Niso. Dejansko so stali ob strani svojim podjetjem. So objavljali litanije o cepcu ministru Mescu in bedaku premieru Golobu, ker njihova plača še ni usklajena? Ne, čakali so. In na vrsto so prišli zadnji – pa čeprav so najbolj trdo občutili te rastoče stroške in inflacijo.

A kje smo danes? Kdo se pritožuje in jadikuje? Da, poslušati moramo posamezne, a glasne podjetnike in njihove lobiste, ki tarnajo, da se jim je zgodila domnevna krivica. Saj ne trdimo – za nekatera podjetja je brez dvoma to težko, sploh, če imajo veliko nekvalificiranih delavcev. A za čuda se ta podjetja in njihovi direktorji (pa tudi zaposleni) javno ne oglašajo. Zaradi minimalne plače in socialnih korekcij pa se drzne oglašati predsednik uprave Petrola, ene najbolj dobičkonosnih družb v državi. Drzne se oglašati podjetnik iz Maribora, ki je že zdavnaj prilagodil cene svojih storitev in izdelkov inflaciji in razmeram na trgu – pri čemer polovico prihodkov ustvari s posli z državo. Pa Blaž Brodnjak iz Nove Ljubljanske banke, ki ima vsako leto rekordne dobičke. Najbogatejši sloj v državi, iz dejavnosti, ki ji je država najbolj pomagala, se najbolj pritožuje nad plačami v Sloveniji. Se ti ljudje sploh slišijo?

Ponovimo, nad čim se pritožujejo. Da se bodo najslabše plačanim ljudem v tej državi plače uskladile čisto zadnje. Za vsemi drugimi. Za čisto vsemi podražitvami. Za čisto vsemi zvišanji cen javnih in zasebnih storitev in proizvodov. To ne more biti slovenska podjetniška elita. In še nekaj jih moti: da bodo zdaj tudi drugi delavci zahtevali, naj se jim plače uskladijo.

Kako smo prišli do tega? Mar ni to temeljna pravica zaposlenih? Ti ljudje res ne slišijo, kaj govorijo? Mar ne živimo v kapitalizmu? Mar plače ne nastajajo na istem trgu? Ves čas govorijo o zakonitostih trga, a ko te zakonitosti nastopijo na trgu dela, je nekaj narobe? Imamo mar mi neki drug, postsocialistični kapitalizem? Kako smo lahko še vedno v tem predkapitalističnem razmišljanju – saj vendar v tem »novem kapitalizmu« živimo skoraj tako dolgo, kot smo pred tem živeli v socializmu? Mar ne vedo, da so sindikati del kapitalizma?

Konec decembra lani je v nekem javnem nastopu predsednica uprave multinacionalke Pepsi, očarljiva Indra Nooyi, v smehu opisala, kako je dejansko videti kariera poslovne ženske. Takole je hudomušno pripovedovala: »Biološka in karierna ura sta pri ženski v popolnem konfliktu. Ko je čas za otroke, je čas tudi za kariero in vzpon po karierni lestvici. Ko se vzpenjaš po karierni lestvici, pa so tvoji otroci ravno najstniki in te še posebej potrebujejo. V tem času tudi tvoj mož spet postane najstnik in te prav tako spet potrebuje [ob tem stavku je celotna dvorana bušnila v smeh, op. p.]. In potem te že potrebujejo starši in se ob službi posvečaš še njim.« Zakaj navajam Indro Nooyi? Ker tega ni povedala prav nič cmeravo, ampak z dostojanstvom močne in ponosne ženske, pa čeprav je vse, kar je povedala, res.