Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Pečečnikova bežna pohvala

Saga Slovenskega podjetniškega kluba (SBC) z dramatičnim zapletom Joca Pečečnika je simptomatična podoba političnega stanja države. V imenu koga in česa je v predvolilni dramaturgiji postalo ravnanje predsednika SBC tako groteskno moteče, da se je zatresla poslovno ugledna, toda očitno politično krhka institucija? Za minorno izjavo in ponesrečeno komunikacijo predsednika kluba stoji veliko širši problem politizacije podjetništva in podjetizacije države. Kontekst je političen, zgodba pa banalna – kot vedno v takšnih primerih. Nastala je ob zakonu o delitvi dobička zaposlenim in vseh stranpoteh slovenske ekonomske demokracije. Povezana je s pravkar objavljenim programom SBC z zvenečim naslovom Uspešna Slovenija. Govori o stranpoteh lobističnih podjetniških organizacij in političnih delitvah v državi, o neoliberalnih naracijah in večnih zapletih s socialno državo. Skratka, afera Pečečnik razkriva strukturni problem političnega razmerja med kapitalom in oblastjo.

Toda lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. SBC je ekskluziven poslovni klub, nastal v kriznih razmerah leta 2014. Združeval naj bi najpomembnejše in najvplivnejše podjetnike z razvojno vizijo in etično držo. Trije dosedanji predsedniki, Batagelj, Knez in nazadnje Pečečnik, naj bi bili garant in hkrati zgled učinkovitega lobiranja za podjetniško ugodno poslovno okolje. Od tod dalje je klub ostal relativno zaprta ekskluzivna institucija z okoli 500 člani in nihajočo politično prepoznavnostjo. Po naravi reči so bili v teh desetih letih bolj kritični in aktivni v obdobju levih vlad in konformistični v času Janševe vladavine. To je za podjetniški pedigre uglednih poslovnežev normalna ekonomska opredelitev navkljub izhodiščni politični nevtralnosti SBC. Pečečnik je kot novi predsednik SBC prinesel nov veter pričakovanih nasprotovanj Golobovim liberalnim socialistom.

Program Uspešna Slovenija predstavlja vrh dosedanje strokovne dejavnosti SBC. Ponuja vizijo »razvite, samozavestne, povezane Slovenije«. Pot do svetle prihodnosti krči osem vrednot, pet osrednjih stebrov in 21 priporočil. Gospodarski program Made in Slovenia 2035 (GZS) ima z 88 ukrepi na devetih ključnih področjih podobne cilje glede konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Pri prvem gre bolj za vizijo družbe in države, pri drugem za konkretnejšo razvojno strategijo. SBC vidi v omejevanju podjetništva osrednji problem države, GZS pa išče izhode v gospodarski rasti in konkurenčnosti. Pot do razvojno učinkovitejše države za obe strani zahteva davčno reformo in debirokratizacijo, liberalizacijo in decentralizacijo odločanja. Uspešna Slovenija je bolj politični manifest kot s kazalniki merljiv in izvedljiv program. Politizacija SBC je torej programirana in ne naključna.

Če želimo spodbujati podjetništvo, potrebujemo jasne odgovore glede merljivih ciljev, politik in ukrepov. Hkrati pa ideološko politična zastavitev programa zahteva veliko večjo družbeno vključenost, kar je v nasprotju s poslovnim elitizmom kluba. Družbeni dogovor, nekakšna razsvetljenska družbena pogodba, ki jo ponuja Pečečnik že leta 2023, torej ni realna razvojna alternativa. To enostranskost srečamo tudi pri razumevanju usodnega zakona o udeležbi delavcev pri dobičku. Golobovi so sedanji slab in nedelujoč zakon, tudi v sodelovanju z BSC, tik pred volitvami pripravili na novo. Različne sheme delitve dobička naj bi povečale motivacijo delavcev, produktivnost in konkurenčnost, zaupanje in sodelovanje deležnikov. Sistem temelji na večjih davčnih ugodnostih. Oboje ustreza tudi usmeritvam in interesom BSC. Golobovi so hkrati uspešno ustoličili zakon o delavskem lastništvu, toda vnovič pokopali ureditev sodelovanja delavcev pri upravljanju (ZSDU). Skratka, navdušenost Pečečnika nad vladno širitvijo ekonomske demokracije je vsaj delno upravičena.

Od kod potem tolikšen gnev ob benigni izjavi, da so Golobovi za podjetnike naredili več kot katerakoli vlada doslej? Pohvala zakonu in vladi je za večino poslovne srenje delovala kot legitimizacija obstoječe oblasti, kar je v nasprotju z njihovim splošnim mnenjem in dosedanjimi izjavami vodstva BSC. Pečečnikova bežna pohvala je zlomila njihovo skupno protivladno fronto. In to ravno v obdobju novih stroškovnih pritiskov, »božičnic« in minimalnih plač, pa tudi povečane tržne negotovosti in poslovnih tveganj. Pohvala je v teh razmerah delovala kot nadrealistična politična izdaja. Izjava ni bila toliko napačna kot neprimerna, saj je razkrila pretvarjanja na obeh straneh. Ustvarila je videz, da del podjetnikov sodeluje z oblastjo na račun drugih. Če bi vlado vodil Janša, to ne bi delovalo kot izdaja, odziv bi bil blažji, manj čustven. Povezava kapitala in politične desnice je normalna, do leve politike pa banalna. Odpor do desne vlade zato običajno vodi civilno družbena sfera in ta ji vrača milo za drago. Isto dejanje, dvojni standardi in selektivna presoja.

Afera ne bo premešala političnih kart, čeprav je razkrila ciničnost politične delitve. Pečečnik in upravni odbor sta sprejela osebno odgovornost, politiki imajo tod večne težave. Odstop je utrdil integriteto in kredibilnost SBC, hkrati pa opozoril na »banalnost zla«, rutinirane prakse instrumentalizacije političnih interesov za poslovne namene. Rešitev je nedavno izrekel Jože Colarič, z naskokom najboljši menedžer te države: »Krka je moja edina stranka!«