Lottie / Didžejka, ki je svoj medij našla v vinilu

Festival Butik 2024 v Tolminu. Smo sredi prehoda med dvema petardama. Plošči sta sinhronizirani, eden od komadov postopoma prihaja v miks, napetost se dviga, vsi čakajo na prenos energije, ko na enem od gramofonov preskoči igla. Še preden se miks sprevrže v zvočni karambol, Lottie s samozavestjo veteranke plošči ponovno rokohitrsko beatmatcha – sinhronizira tempo in ritem – in piči dalje. Gre le za enega od izstopajočih trenutkov iz prelomnega nastopa novomeške didžejke, zbirateljice plošč in študentke grafičnega oblikovanja Loti Kavšek (1999), ki si ga je na platformi The MUDD Show doslej ogledalo več kot 35 tisoč ljudi. Neko dekle je nastop opisalo kot izlet v vzporedno dimenzijo. Nepresenetljivo, saj je Lottiejina selekcija izrazito psihedelična. Zvok gradi na omamnih, večinoma temnejših odtenkih progresivnega trancea in housa iz 90. let. »Všeč mi je poglobitveni učinek te glasbe. Kot bi gledali sliko Marka Rothka.«

Nad elektroniko se je navdušila že kot gimnazijka, še preden je poplava internetnih vsebin med pandemijo radikalno spremenila razumevanje sodobne klubske kulture med njenimi vrstniki. Za preskok iskrice je bila ključna starejša sestra, ki je doživela zlato dobo slovenskega rejva in je mladi Lottie predala lokalno izročilo. »Kot otrok nisem imela hobija, ki bi me notranje zadovoljeval, potem pa je kliknilo,« pravi. V najstniških letih je redno obiskovala klubske dogodke v Ljubljani, predvsem klub K4, ena bolj formativnih izkušenj pa je bil obisk Ambasade Gavioli za njen osemnajsti rojstni dan. »Nastia mi je takrat odprla glavo. Naježim se, ko pomislim na to mojo edino izkušnjo Ambasade.«

Po selitvi v prestolnico leta 2018 je postala obsedena. Bolj kot globalne legende so nanjo vplivali lokalni didžeji, kot je Idrijčan Eliaz, ki jo je tudi povabil na snemanje njenega prvega spletnega miksa za njegovo platformo Sw:idr. V tem obdobju je redno hodila na dogodke in se učila miksati na gramofone. Po nekaj barskih nastopih in improviziranih setih na afterjih so prišla prva vabila za ambientalne in ogrevalne klubske sete, s katerimi se je prvotno uveljavila. »Warm up se mi še vedno zdi najpomembnejši del noči. Ampak posledično sem bila dolgo zataknjena v tej vlogi, ker sem znala zgraditi atmosfero,« priznava. Lani je v Kanalu ob Soči na dogodku od:vod odvrtela svoj prvi zaključni set. »Zaradi tega nastopa me še zdaj občasno nagovarjajo neznanci. Res cenim tak feedback, da lahko sploh vem, da na nekoga vplivam.« Je pristašica »pripovedovalskega didžejanja« z dodelano dramaturgijo, svojo vlogo pa vidi v tem, da z dobro glasbo poskrbi za dobro noč. »Nisem performerka, da bi me morali gledati. Želela bi si, da so vklopljena predvsem ušesa.«

Zadnja leta redno nastopa v tujini, od Dunaja, Zagreba in Trsta do Münchna, Amsterdama, Londona in Dublina, kjer spoznava lokalne specifike, nabira izkušnje in izkoristi vsako priložnost za obisk ploščarn. Na zadnjem izletu sta iz Londona s fantom prinesla kar 100 plošč. »Spravila sva jih v torbe, nahrbtnike in nase. Kot hrčka.« Domača je tudi na spletni platformi Discogs, kjer rada zapravlja ure v iskanju pozabljenih biserov. Njena hitro rastoča zbirka obsega od maminega jugo rocka, hip hopa, downtempa, jazza in ambienta do različnih oblik housa, trancea in techna. Plošče obožuje zaradi njihove snovnosti in občutka fizičnega nadzora, zato je ne iztirijo niti tehnične težave. Na »spodrsljaje« gleda z naklonjenostjo. »Napake so zakon, ker sprožijo interakcijo s plesiščem.«

V njenem etosu je nekaj starošolskega. Bolj kot izpostavljanje na družbenih omrežjih jo privlačita zgodovina klubske in rejv kulture ter politični naboj elektronske glasbe. Zanjo je didžej le eden od členov v verigi nočnega življenja, od varnostnikov in blagajničarjev do tonskih mojstric in čistilk. »Potrebnih je veliko ljudi, da se v klubu počutimo varne in pozabimo na ves svet. Sama sem na klubski sceni našla svoj varni prostor,« pravi. A ne gre le za hedonizem, saj je Lottie tudi ena bolj družbeno angažiranih predstavnic mlajše generacije didžejev, ki je sicer razmeroma apolitična. »Kritično razmišljanje je nujno za preživetje. Ne nazadnje je chicaška klubska scena zrasla iz marginaliziranih skupnosti in njihovega političnega delovanja. Ključno je, da se te vrednote prenašajo na mlajše generacije. Ni vse samo zabava.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Jaka Teršek (1997) bo z nami do 13. marca.