Kultura / Kako je Bad Bunny sesul Trumpa

David Bowie je 6. junija 1987 – med turnejo Stekleni pajek – nastopil v Berlinu, ki je bil tedaj glavno mesto hladne vojne. Tu se je lomil svet. Tu je brbotala geopolitika, žgala paranoja, drgetala polarizacija. Tu so se dogajali najboljši vohunski trilerji. Tu je bil zid, Berlinski zid, ki je Zahod ločeval od Vzhoda, kapitalizem od komunizma, demokracijo od antidemokracije (in iliberalne demokracije), svobodo od nesvobode.

Kje je stal oder za Bowiejev koncert? Točno – na Trgu republike ob Berlinskem zidu. Na nevralgični točki. V kritični coni zgodovine. Kalkulacija je bila na dlani: hoteli so, da Bowieja slišijo tudi na drugi, vzhodni strani, onstran železne zavese. Vzhodne Nemce so hoteli naelektriti, razdražiti, razvneti, vključiti. Hoteli so jih »okužiti«. Hoteli so jih premakniti. Hoteli so narediti valove, ki bodo razmajali in prebili jezove že itak načetega, razmajanega vzhodnonemškega režima. Nekaj zvočnikov so usmerili tudi proti vzhodni strani.

Na zahodni strani se je zbralo okrog 80 tisoč fenov in fenic, a naglo so se začeli zbirati tudi na vzhodni strani, kjer jih je policija – Volkspolizei – vztrajno razganjala in zastraševala. Niso izginili. Čedalje več jih je bilo. Policija jih je še naprej terorizirala. A so prihajali in prihajali. Nihče ni gledal v tla. Bowie pa je pel in pel in pel – in udrihal in udrihal in udrihal. Ni se ustavil. Let’s Dance!

In ko je z bendom izvajal Heroes, je izgledal kot Georg Wilhelm Friedrich Hegel med promocijo Fenomenologije duha, kot Igor Stravinski na krstni izvedbi Pomladnega obredja, kot Kazimir Malevič na razstavi Črnega kvadrata na belem ozadju, kot Orson Welles na premieri Državljana Kana. Tem bolj, ker je pesem Heroes napisal skoraj deset let prej prav v Berlinu – ob pogledu na par, ki se je poljubljal ob Berlinskem zidu. Refren »Lahko sva junaka« je v angleščini, ki ne pozna dvojine, hitro objel množino, množico – »Lahko smo junaki«. In ko je Bowie ekstatično pel (»Spominjam se, kako sva stala ob zidu in so nad nama letele krogle, a sva se poljubljala, kot da se ne more nič zgoditi«), se je zdelo, kot da odšteva čas preteklosti in živi pet minut v prihodnosti. Nenadoma je bilo vse mogoče. Deloval je prelomno.

Vzhodni Nemci so bili tako navdušeni, tako vzhičeni, da so vzklikali: »Ta zid mora pasti!« Ko je Berlin teden kasneje obiskal ameriški predsednik Ronald Reagan, jih je lahko le citiral: »Gospod Gorbačov, porušite ta zid!« Če vam bo kdo rekel, da je Berlinski zid zrušil Reagan, le zamahnite z roko: Ne, zrušil ga je David Bowie! »To je bil eden izmed mojih najbolj čustvenih nastopov,« je rekel. Ko je stopil na oder, je začutil čustva. In ko je začutil čustva, je spremenil svet.

Prišel je, da bi zrušil zid. Trumpov zid. Trumpov režim. A tako kot Bowieju mu ni bilo treba ničesar storiti – dovolj je bilo, da je prišel. In da je pel.

Bil je renesančen, nevaren, transgresiven, dekadenten, transformativen, distopičen, biseksualen, barvit, hibriden, narcističen, agresiven, fabriciran, eksotičen, postmoderen, neonski, mesijanski, mitomanski, globalen – emancipiran.

Natanko tako je izgledal Bad Bunny na odru Super Bowla, velikega, pompoznega finala ameriške nogometne lige (NFL), ki ga prirejajo od leta 1967 – renesančno, nevarno, transgresivno, transformativno, barvito, hibridno, globalno. Prišel je, da bi zrušil zid. Trumpov zid. Trumpov režim. A tako kot Bowieju mu ni bilo treba ničesar storiti – dovolj je bilo, da je prišel. In da je pel. In da je zaplaval s tiste strehe. In da se je sprehajal med imitacijami sladkornega trsa. In da je zaplesal z Lady Gaga. In da se je podružil s Pedrom Pascalom, Cardi B, Jessico Alba, Alix Earle, Young Miko in Rickyjem Martinom. Bil je brezhibno precizen. Minimalist sredi maksimalističnega popkulturnega hurikana. Izgledal je kot vrhunski dosežek človeštva. Ni mu bilo treba vzklikati gesel in parol – ni mu bilo treba kričati sporočil. Že sam po sebi je bil sporočilo in protest – in krik. Že sam kontekst njegovega nastopa je ustvarjal bujne presežke smisla – v dečku, ki mu je med glasbeno točko izročil svojega grammyja, so vsi videli malega Liama Ramosa, ki ga je ob koncu januarja v Minneapolisu aretiral ICE, pa čeravno tisto tam ni bil Liam Ramos. Toda to pove, kaj vse so ljudje projicirali v Bad Bunnyjev performans.

Antitrump

Bad Bunny je Antitrump, nasprotje vsega, kar propagira in promovira Trump. Zanikanje trumplandije. Anti-MAGA. Bad Bunny je Portoričan, nebelec, pa še fluiden – in vse pesmi je odpel v narečni, karibski španščini (»v kateri je toliko preskočenih soglasnikov, špangleščine, neologizmov in žargona, da meji na kreolščino,« kot je v New York Timesu zapisal portoriški profesor antropologije Yarimar Bonilla). Kar je bil za gibanje MAGA šok in škandal in veleizdaja: ne pozabite, Trump je – ne brez rasističnega spina – oznanil, da je v Ameriki uradni jezik zgolj angleščina. Pozabite na španščino, pa čeravno jo v Ameriki govori 55 milijonov ljudi! In seveda, pozabite na španščino, pa čeravno se je Super Bowl – med moštvoma Seattle Seahawks in New England Patriots – odvrtel v državi s španskim imenom (Kalifornija) in mestu s španskim imenom (Santa Clara)!

Bad Bunny je latino, kar pomeni, da sodi med tiste, ki jih Trump razglaša za morilce, posiljevalce in kriminalce, tiste, ki v Ameriko prihajajo »ilegalno« (s »karavanami«, kot »invazija«), tiste, ki se nikoli ne integrirajo, kaj šele asimilirajo, tiste, ki so »nelojalni« Ameriki, tiste, ki »ničesar ne prispevajo«, tiste, ki »kulturno ne sodijo k nam«, tiste, ki jih hoče Trump ločiti z »velikim, čudovitim zidom«, tiste, ki jih Trump in njegovi prikazujejo kot strah in trepet južne meje, tiste, ki jih ICE – Trumpov gestapo – zdaj brutalno in brezobzirno grabi, lomi in deportira. Bad Bunny predstavlja tiste, ki jih hoče Trump na vsak način izključiti in počistiti – tiste, ki »kazijo« in »zastrupljajo« Ameriko. Tiste, ki Ameriki preprečujejo, da bi bila »spet velika«. Bad Bunny je v očeh Trumpovega folka res pošast – podpira skupnost LGBTQ+, včasih nastopa v ženskih oblačilih, fura kvirovsko estetiko, na odru in v videih poljublja plesalke in plesalce, ruši tradicionalne spolne norme, opozarja, da obstaja spekter spolnih identitet (in vendarle v svojem megahitu Tití Me Preguntó pravi: »Me gustan mucho las Gabriela, las Patricia, las Nicole, las Sofía.«). To pa je v nasprotju s Trumpovim izvršnim ukazom, ki je določil, da v Ameriki uradno obstajata le dva spola – razen dveh bioloških spolov ni nobene druge spolne identitete. Trump je odločitev, da bo v odmoru med polčasoma Super Bowla v kalifornijski Santa Clari nastopil Bad Bunny (ne pa kak beli, snažni kantrijaš, recimo George Strait, »utelešenje enotnosti, tradicije in brezčasne ameriške glasbe«), označil za »grozno«, češ da bo »le sejal sovraštvo«. Trumpova administracija je Bad Bunnyja označila za človeka, ki sovraži Ameriko. Kako lahko v odmoru med polčasoma Super Bowla nastopa nekdo, ki tako sovraži Ameriko? Ironija je v tem, da opisu človeka, ki sovraži Ameriko, precej bolj ustreza Trump.

Le kdo se ne spomni, kako je Trump žalil, blatil in poniževal Bad Bunnyjev Portoriko, ki je že vse tja od leta 1898, ko se je končala špansko-ameriška vojna, ameriški »teritorij«, no, ameriška kolonija (kot nekoč Marshallovi otoki, Mikronezija in Palav). Za začetek, ko je Portoriko leta 2017 opustošil apokaliptični hurikan Maria (uradno 3000 mrtvih, neuradno še precej več), je Trump blokiral finančno humanitarno pomoč (20 milijard dolarjev), s čimer je katastrofo še poglobil, potem pa je obiskal Portoriko in Portoričanom metal zvitke straniščnega papirja. Odvratno! Portoriko je finančno pomoč, ki jo je kongres odobril v času Trumpove administracije, dobil šele v času Bidnove administracije. Dalje, Trump je bil pripravljen Portoriko zamenjati za Grenlandijo, to pa zato, ker je Portoriko »umazan, ljudje pa so revni«. Bolno! In končno, leta 2024 je najel komika, da je na velikem predvolilnem shodu v Madison Square Gardnu Portoriko označil za »plavajoči otok smeti«. Primitivno! Bad Bunny v svojih pesmih pogosto omenja posledice Trumpovega katastrofalnega odziva na naravno katastrofo, ki je razdejala Portoriko – recimo nenehne izpade elektrike pa razseljevanje ljudi, tudi gentrifikacijo, politično korupcijo in neokolonialno turistifikacijo, ki domačine vse bolj marginalizira.

Enaintridesetletni Bad Bunny (rodil se je leta 1994) – pripadnik portoriške »krizne generacije«, ki je rasla z naravnimi katastrofami, gospodarskimi krizami, političnimi škandali, korupcijo, strogim varčevanjem ipd. – je v angleščini rekel le: »God bless America.« Toda takoj zatem je začel naštevati vse ameriške države od Čila, Urugvaja in Kube do Združenih držav Amerike in Kanade, na koncu pa je – z neuradno, ilegalno, prepovedano, revolucionarno portoriško zastavo v roki – dodal še Portoriko. Kot neodvisno, samostojno državo. Njegov performans na največjem svetovnem odru je bil en passant tudi poziv k portoriški neodvisnosti n suverenosti – pred oddaljenimi očmi nemočnega, zmanjšanega, ponižanega Trumpa.

Trumpova protipriseljenska politika ne vžge več. Izgubila je populistično privlačnost. Podpira jo le še tretjina volivcev. Bad Bunny ji je zdaj zadal še smrtni udarec.

Bad Bunny predstavlja vse tisto, pred čimer svari Trump, vse tisto, česar se Trumpova »velika Amerika« najbolj boji, zato ne bi mogel delovati in izgledati bolj politično – bolj ko je »le« pel, večje in eksplozivnejše je bilo minsko polje med vrsticami. Njegov nastop v odmoru med polčasoma – ekstatična parafraza zapletene portoriške resnice – je bil posmeh Trumpovi »drugi republiki«, Trumpovemu »noriškemu kraljestvu«, Trumpovi »spet veliki Ameriki«, Trumpovi viziji rasno čiste etnodržave.

ICE naj izgine!

Trump, ki dela vse, da bi Američane – podobno kot Janša Slovence – zvlekel v kulturno vojno, je tik pred Super Bowlom na svojem družbenem omrežju Truth Social objavil ultimativni rasistični mem: zakonca Obama kot opici. Ameriko je skušal pred Super Bowlom, ki velja za dogodek nacionalne enotnosti (dan, ko se Američani združijo, sedejo skupaj in gledajo tekmo ne glede na vse politične, socialne, kulturne in razredne delitve), čim bolj razdeliti, razklati, polarizirati. Še več, ta mem je bil tako totalno očitno, vreščavo in vulgarno rasističen, kot da hoče Ameriko spraviti na rob državljanske vojne. Ta dementno rasistični mem je dopolnil Trumpovo veliko deportacijo – in morilsko divjanje agentov ICE v Minnesoti. Bad Bunny je anti-ICE. »ICE naj izgine. Nismo divjaki. Nismo živali. Nismo tujci. Smo ljudje in smo Američani,« je dahnil 1. februarja na podelitvi grammyjev, kjer mu je album Debí tirar más fotos prinesel grammyja za album leta. Grammyje za najboljši album leta so doslej vedno prejemali albumi, posneti v angleščini, tokrat ga je prvič prejel album, ki ni bil posnet v angleščini. Kar govori o popularnosti, udarnosti, karizmatičnosti, ubikvitarnosti in premoči Bad Bunnyja, globalnega reggaetonskega megazvezdnika, kulturne, socialne in politične velesile. V njegovem uspehu desnica vidi dokaz, da gre Amerika v napačno smer in da jo mora Trump nujno obrniti v pravo smer.

Bad Bunny – s pravim imenom Benito Antonio Martínez Ocasio – je znanilec antitrumpovskega, antinacionalističnega, antiimperialnega sveta, v katerem jezik ni več ne problem ne ovira, potemtakem sveta, v katerem je španščina tako univerzalna kot angleščina. Pa kaj, če ne znate karibske španščine!? Kot da razumete, kaj poje Taylor Swift!

Bad Bunny je leta 2022 na ameriški turneji rušil rekorde, postal najbolj pretakani izvajalec na Spotifyu ( ja, v zadnjih petih letih je štirikrat prehitel Taylor Swift), lanske turneje – Debí Tirar Más Fotos World Tour – pa sploh ni speljal v Ameriko, ampak je kar 31 koncertov izvedel v rodnem San Juanu, ker, kot je rekel, svojih fenov in fenic ni hotel izpostavljati neizbežni brutalnosti agentov ICE. Ni hotel, da bi jih ICE na ameriških koncertnih prizoriščih nadlegoval in zastraševal. Da bi svoje fene in fenice zaščitil pred Trumpom, jih je pripeljal v San Juan (kamor se je zgrnilo pol milijona fenov in fenic), toda vstopnice za prvih devet koncertov so lahko kupili le domačini, prebivalci Portorika. In ker je bil koncert na Super Bowlu edini koncert, ki ga je Bad Bunny v času turneje izvedel v celinski Ameriki, niti ne preseneča, da je ministrica za domovinsko varnost Kristi Noem zagrozila, da bodo agenti ICE dobesedno »preplavili« Super Bowl.

Trump – zadnji, ki bi lahko Bad Bunnyja in Portoričane poučeval o veri, družini in svobodi – je pritiskal, da bi Super Bowl, ki so ga desničarji preimenovali v »Woke Bowl«, odpovedal Bad Bunnyja, trumpovci – alias »pravi« Američani – pa so celo pripravili peticijo, s katero so skušali preprečiti njegov »antidružinski« nastop, a organizatorji Super Bowla, ki itak iščejo globalnejši in mlajši avditorij, niso popustili: Bad Bunny je pač boljša metafora Amerike kot Trump. Bolj reprezentativen je kot Trump. Ali bolje rečeno: Bad Bunny, ki so ga desničarji razglašali za razširjevalca »protiameriške propagande«, je boljši Američan kot Trump. Trump – patološki razbijalec in razdružitelj Amerike – je zadnji, ki bi lahko terjal, da mora med polčasoma Super Bowla nastopiti nekdo, ki združuje.

Kot veste, Janša že leta prireja alternativne proslave – državne proslave bojkotira, obenem pa ob dnevu državnosti prireja svoje proslave. No, trumpovci ga pridno posnemajo. Skrajnodesničarska organizacija Turning Point USA, ki jo je ustanovil Charlie Kirk in ki jo zdaj, po njegovi smrti, vodi njegova »vesela« vdova Erika, je namreč priredila All-American Halftime Show (Vseameriški šov v odmoru med polčasoma), virtualen alternativni koncert, ki so ga v času, ko je na Super Bowlu nastopal Bad Bunny, predvajali na skrajnodesničarskih – »patriotskih«, »vseameriških« – platformah. Glejte Super Bowl, toda v odmoru med polčasoma ne glejte protiameriškega in neameriškega Bad Bunnyja, temveč Kid Rocka! Okej, napovedali so sicer tudi tri kantrijaše, Leeja Bricea, Gabby Barrett in Brantleyja Gilberta (ki ima na hrbtu vtetoviran drugi amandma ameriške ustave in dve pištoli), toda zvezda tega alternativnega šova (te molitve!), ki naj bi slavil »vero, družino in svobodo« (Bad Bunny je očitno v očeh desnice protiverski, protidružinski, totalitaren) in »vzneseno, patriotsko zabavo«, je bil Kid Rock, Trumpov veliki fen, ki pa je zares problematičen, saj se naravnost perverzno čudovito poda Epsteinovim dosjejem: v štiklu – trumpovsko naslovljenem Cool, Daddy Cool – namreč razlaga, da ljubi »mladoletnice« in da je to nekaj »obveznega«.

Ko so napovedovali, da bodo vsi nastopajoči peli v angleščini, je bilo tako, kot bi rekli: Vsi nastopajoči bodo belci! In res, ko so v odmoru med polčasoma Super Bowla nastopali tujci, recimo Phil Collins, Enrique Iglesias, U2, Shania Twain, Paul McCartney, Rolling Stones in Coldplay, ni bilo nobenega cirkusa, ker so bili to sami belci – Bad Bunny pa je nebelec. Od tod cirkus. Tudi Beyoncé, Dr. Dre in Kendrick Lamar, ki so v zadnjih letih nastopili v odmoru med polčasoma Super Bowla, so nebelci, toda peli so v angleščini. Bad Bunny pa ne. Ni se hotel pokoriti. Kako si drzne? Od tod cirkus.

All-American Halftime Show, s katerim je skušala desnica uravnotežiti Super Bowl (desničarji bi tudi pri nas resnico vedno radi uravnotežili z lažjo), je le dopolnil Trumpovo rasistično memifikacijo zakoncev Obama.

Zelo poučno pa je tole: desnica hoče ljudi zvleči v kulturni boj, mobilizirati jih skuša z rasizmom, etnonacionalizmom in zastraševanjem (naša identiteta je ogrožena!), a ne more tekmovati z Bad Bunnyjem, kaj šele s tem, kar ta predstavlja. Ni mu bilo treba zapeti Born in the USA, še manj Sweet Home Alabama. Ni desnica ustavila in demolirala Bad Bunnyja, ampak se je zgodilo ravno nasprotno: Bad Bunny je s svojim nastopom zamajal in demoliral Trumpa. Tako kot je David Bowie s svojim nastopom zamajal vzhodnonemški režim, ki je julija 1988, leto po njegovem nastopu, naredil še to napako, da je v Vzhodni Berlin pripeljal Brucea Springsteena, misleč, da bo Vzhodnim Nemcem s svojim proletarskim rockom vrnil vero v proletarsko revolucijo, a je vzkliknil, da bi bilo treba ta zid vendarle podreti.

Slovenski Bad Bunny

Ko hočeš utišati in ustaviti norca, ki histerično vrešči in se agresivno zaletava vate, le spustiš, znižaš, poglobiš glas, da tako poosebi avtoriteto in samonadzor, obenem pa deluje tudi kot poziv – Hej, daj mir! Nehaj že kričati! Molči! In Bad Bunny ima spuščen, znižan, poglobljen glas. Trump mu nič ne more. Bad Bunny mu je zaprl usta. Osmešil ga je. Zmanjšal. Ponižal.

Bad Bunnyjev vokal je s tem razgalil vse slabosti in frustracije desnice ter pokazal, da je kulturna vojna – mašina za polariziranje ljudstva in produkcijo ogorčenja – še kako ranljiva in da jo je mogoče zlahka obrniti proti desnici, tako da ji eksplodira v obraz. Kajti na Super Bowlu se je zgodilo natanko to: kulturna vojna je Trumpu eksplodirala v obraz. Njegova protipriseljenska politika ne vžge več. Izgubila je populistično privlačnost. Podpira jo le še tretjina volivcev. Bad Bunny ji je zdaj zadal še smrtni udarec. In latinskoameriški volivci, ki množično zapuščajo Trumpa, ga bodo zdaj še množičneje zapuščali.

Bad Bunny je strup za Trumpa. Že njegov vzdevek – Bad Bunny – zveni tako, kot bi bil ukrojen posebej za Trumpa. Kot v vicu: Kdo je sesul Trumpa? Bad Bunny!!! In sesul – in premagal – ga je na njegovem terenu, na Super Bowlu, presečišču Amerike, s čimer je odprl novo polje in novo fronto radikalne politične imaginacije. Umetnost to lahko stori. In Bad Bunny je velik umetnik. Njegov nastop je bil njegov »I have a dream«.

Trump, ki Bad Bunnyja ne bo dešifriral, pa če bo vladal še tisoč let, je napovedal vojno, ki je ni mogel dobiti in ki je dokončno potrdila, da desnica nima več nobenega nadzora nad ultimativnim spektaklom ameriške ideologije, ameriškega patriotizma, ameriškega ekscesa in ameriškosti, nad ultimativno reprezentacijo Amerike, nad prireditvijo, ki jo vsi gledajo zato, ker jo vsi gledajo, nad ultimativno definicijo Amerike – Super Bowlom. Super Bowl – najbolj gledana prireditev na televiziji, prireditev, o kateri med Američani obstaja absolutni konsenz (algoritmi so tu nemočni), prireditev, ki jo Američani požrejo od začetka do konca (celo vse oglase pogledajo od začetka do konca, med oglasi ne preklapljajo), prireditev, ki jih združi (in depolarizira), prireditev, ki je ukrojena za totalno zabavanje nacije, prireditev, ki svoj ultimativni holivudski vrhunec doživi prav v odmoru med polčasoma – je enciklopedični povzetek ameriškega mainstreama.

Toda desnica nad njim nima več nadzora. Ne obvlada ga. Ne more mu slediti. Izgubila je stik z njim. Če hoče leva stran zlomiti Trumpa in zmagati (recimo jeseni na kongresnih volitvah), mora prevzeti nadzor nad Super Bowlom.

Ali če to prevedemo v lepo slovenščino: če hoče levica v Sloveniji zmagati, mora prevzeti nadzor nad pripovedjo o Triglavu, domoljubju in harmoniki. Triglav, domoljubje in harmoniko mora izpuliti desnici. Množično kulturo si mora prisvojiti – v vsej njeni spektakularnosti, fantazijskosti in iluzornosti. Zakaj bi fantazirali le o seksu? Zakaj ne bi tudi o politiki? Če hočeš naprej, moraš imeti iluzije. Čim več iluzij. Čim več duha. Čim več strasti. Tako nikoli ne deluješ dolgočasno.

Ni težko.

Glejte Bad Bunnyja. Ve, da ni dovolj, da imaš prav – treba je zmagati.

Vprašanje je le, kdo je slovenski Bad Bunny.