Naslovna tema / Mahnič misli resno

Začnimo pri Žanu Mahniču, poslancu stranke SDS, nekdanjem državnem sekretarju za nacionalno varnost, politiku, ki je med prvimi uporabil izraz »hibridno vojskovanje«, s katerim se opisujejo različni propagandni postopki od lažnivih novic do globokih ponaredkov, postopki torej, ki so jih izpopolnili na farmah ruskih trolov, pa tudi na različnih platformah, povezanih s SDS. Morda je Mahnič v maniri tipične freudovske projekcije med prvimi opozarjal na nevarnost hibridne vojne ravno zato, ker prihaja iz stranke, ki vseskozi počne isto, namenoma širi neresnične informacije.

Čeprav je poslanec Mahnič pogosto predmet šal in zbadljivk, gre za enega izmed glavnih članov stranke – ne nazadnje se je to pokazalo že v času zadnje Janševe vlade. Je tudi eden izmed politikov stranke, ki so najbližji predsedniku Janezu Janši – bi ga ta drugače postavil za vodjo vladnega sveta za nacionalno varnost? Mahnič je po izobrazbi obramboslovec, leta 2018 je na »rdeči« Fakulteti za družbene vede diplomiral na temo, kako v spremenjenih varnostnih razmerah popolnjevati Slovensko vojsko. Njegov mentor je bil dr. Uroš Svete, direktor urada za informacijsko varnost, ki ga je na ta položaj imenovala zadnja vlada Janeza Janše, na njem pa je še danes. Mahnič je politik mlajše generacije, rodil se je leta 1990, prihaja iz Gorenje vasi v Poljanski dolini. Ko je bil star 18 let, se je vključil v stranko SDS, šest let je bil predsednik njenega podmladka. Do zdaj je bil že trikrat izvoljen v državni zbor in treba mu je priznati, da je uspešen. Na zadnjih volitvah leta 2022 ga je v okraju Škofja Loka II podprlo 34,7 odstotka volivcev, pri čemer je njegova stranka v celotni Sloveniji prepričala samo 23,5 odstotka volivcev. Zase pravi, da ima rad ljudi, igra harmoniko, orgle, rad pozira v lovski uniformi, in če je treba, na veselici v Železnikih zapleše, kot je zapisal sam, tudi »s ciganko«. V mladih letih naj bi bil, kot trdijo očividci, na komemoracijah deklamiral partizanske pesmi, a ta del življenja je očitno pustil za seboj.

Toda resnica je trpkejša: Mahnič je eden izmed najbolj žaljivih in brutalnih poslancev, kar jih je imela sodobna Slovenija. Pred leti je Milanu Kučanu zabrusil, da je »stari prdec, ki postaja senilen«, Gibanje Svoboda je zanj »totalitarna stranka s fašističnimi metodami«, Roberta Goloba imenuje »Duce«, Urško Klakočar Zupančič pa je obtožil, da ima »shizofrenijo«.

Mahnič je morda neobičajen, za marsikoga smešen, a treba ga je jemati resno. Ne spreneveda se, misli, kar govori. Star je dovolj, da bi v novi vladi lahko prevzel ministrstvo za notranje zadeve.

Sporen ni le strupeni jezik, ki ga uporablja, ko govori o političnih nasprotnikih. Na družbenih omrežjih objavlja propagandistične izdelke supremacistov, ki zagovarjajo belo Evropo, v parlament pa je prinesel knjigo slovenskega suverenističnega gibanja Generacija identitete Manifest za domovino, v kateri so zapisane ideje avstrijskega identitarca Martina Sellnerja. Denimo zahteva po reimigraciji, med katero naj bi vse tujce, ki živijo v EU, ne glede na njihov status, preprosto izgnali, po potrebi tudi s silo. Vse te skrajne ideje so Mahniču zelo blizu, kot mu je blizu tudi orožje. Lani je v državnem zboru rekel, naj se državljani legalno oborožijo, naj se včlanijo v strelska društva, SDS pa bo poskrbela, da prekoračeni silobran ne bo več obstajal.

Seveda bi lahko zamahnili z roko in dejali, da so te besede politična folklora, mokre sanje neizživetih radikalcev ali kaj podobnega. Lahko bi rekli, da Mahnič provocira, da je pred volitvami volivce zgolj spomnil na migrantsko vprašanje. A šlo bi za podcenjevanje, ker ni samo eden izmed najbolj žaljivih poslancev, politika, ki jo zagovarja, ideje, ki jih širi, so nevarne: preganjanje tujcev, zavračanje raznolikosti, poveličevanje moškosti, nasilje in avtoritarnost. Tako se tudi vede. Skupaj s tedanjim ministrom za notranje zadeve Alešem Hojsom je oktobra 2021 vstopil v prostore operativnega štaba generalne policijske uprave, od koder so nadzirali proteste, ki so potekali v Ljubljani. Med obiskom naj bi se bil obnašal vehementno, osebno naj bi bil (iz povsem drugih razlogov) napadel nekega policista. Tovrstni pritiski in politične izjave so tedaj pripeljali do znanih dogodkov: vodnega topa, solzivca, glob in plinskih nabojev.

V javnih nastopih je morda res neobičajen, za marsikoga smešen, za nekatere je bolj karikatura kot verodostojen politik, a treba ga je jemati resno. Res misli, kar govori. In to bo, če bo SDS marca prevzela oblast, uresničil. Ni izključeno, da bo on tisti, ki bo v četrti Janševi vladi prevzel ministrstvo za notranje zadeve. Zato ga velja jemati še resneje.

Prejšnji teden je med razpravo v parlamentu napovedal, da bodo »ustanovili urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, dvema avtobusoma in pa 20 policijskimi specialci in vsi, ki so v tej državi ilegalno, ki so ilegalno prestopili prag naših meja, bodo morali oditi nazaj v skladu z uredbami«. Besede je izrekel med prepirom o migracijski politiki, v katerem je predsedniku vlade Robertu Golobu očital, da je odprl vrata nezakonitim migrantom in ogrozil varnost državljanov Slovenije. Golob se je branil takole: »Drži, da je prvo leto takoj po prenehanju pandemije število migrantov skokovito naraslo. Drži. Ali smo to skrivali? Nismo. Ali smo začeli na tem delati? Smo. Celo nadzor nad mejo smo ponovno uvedli: nad schengensko mejo proti vzhodu in proti jugu.« Nato je dodal, da se je lani dotok migrantov zmanjšal. »Pa nimamo več ne žice ne panelov. Nihče se ne utaplja v naših rekah. Noben otrok iz Sirije ali Turčije ni primoran pozimi čez naraslo reko in izgubiti življenje, ker življenja štejejo vsa. In smo varni.« Mahniča ni prepričal.

Urad za deportacije

Kakšni so podatki o nelegalnih prehodih meje in kaj pomeni Mahničeva zamisel o specialcih in uradu za deportacije?

Napoved o avtobusu in specialcih ni nastala čez noč, Mahnič podpira Trumpove obljube o izgonu, ne moti ga nasilje, ne moti ga obračunavanje. Nasprotno, v Trumpovem ICE je našel navdih.

Največ migrantov je v Slovenijo prišlo v času vlade Mira Cerarja, jeseni 2015, takrat je bilo zaznanih 360.213 nezakonitih prehodov meje, dejansko število je večje. Velika večina teh ljudi je Slovenijo zapustila. Cerarjeva vlada je nato ob meji postavila žico in panelne ograje, a »tehnične ovire« ljudi niso ustavile. Po podatkih policije je bilo v Sloveniji leta 2020 obravnavanih 14.635 nezakonitih prehodov državne meje, 10.198 leta 2021 in 32.024 leta 2022. Leta 2023 je število nedovoljenih prehodov nesorazmerno zraslo na 60.595, nato se je začelo zmanjševati: leta 2024 jih je bilo 46.217, leta 2025 pa 28.200. Gre za vse nezakonite prehode meje, četudi velika večina migrantov prestopa hrvaško-slovensko mejo.

Seveda je res, da je v zadnjih letih v Slovenijo prišlo več ljudi kot v času Janševe vlade, a začasno povečanje števila ni posledica vladne »politike odprtih vrat«, temveč tega, da se je med epidemijo migracijski tok upočasnil. Število prehodov meje pa se je v zadnjem času začelo zmanjševati zaradi različnih ukrepov EU, zaradi krepitve evropskih skupnih enot za nadzor migrantov Frontex, sporazumov s tretjimi državami, pa tudi opuščanja balkanske poti. Politika slovenske vlade ima na vse to le malo vpliva.

Zanimiva je še neka druga statistika. Med letoma 2024 in 2025 se je prepolovilo število namer za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, število oseb, vrnjenih tujim varnostnim organom, pa je ostalo tako rekoč enako. Leta 2024 je Slovenija »deportirala« 144 oseb, leta 2025 pa 123. Veliko pove tudi podatek, koliko ljudi je policija obravnavala zaradi nedovoljenega bivanja, koliko je torej tistih, ki bi jih Mahnič rad izgnal. Takšnih obravnav je bilo leta 2022 še 4462, lani pa 1921. Praviloma gre za državljane Albanije, Severne Makedonije, Srbije, Kosova, Bosne in Hercegovine.

Slovenija sicer ni država, ki bi bila velikodušna pri podeljevanju statusa mednarodne zaščite. Lani je ta status priznala le 39 osebam, v zadnjih petih letih pa je bilo pozitivnih odločitev v povprečju približno dva odstotka. To je logično, večina pravnih postopkov je zaradi različnih razlogov ustavljena ali zavržena. Kaj pomeni ta podatek, dobro ponazori tale primerjava: po podatkih ministrstva za notranje zadeve je bilo od leta 2022 do konca leta 2025 priznanih 12.799 statusov »začasne zaščite« – gre za ljudi, ki so prišli iz Ukrajine. Po podatkih vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov je država od leta 2018 do 2025 za izvajanje pravic in postopkov mednarodne zaščite porabila 53,5 milijona evrov, gre za stroške nastanitve, materialne in zdravstvene oskrbe ter žepnine. Za »začasno razseljene osebe« pa je v zadnjih treh letih porabila 122,7 milijona evrov.

»Vlada je lani pripravila zakonodajo za novi pakt o migracijah in azilu EU, ki predvideva, da v Sloveniji skoraj nihče več ne bo mogel zaprositi za azil,« pravi Miha Blažič iz organizacije Ambasada Rog. »Res je sicer, da je ta vlada beguncem, ki so že v Sloveniji, omogočila, da prej vstopijo na trg dela, da lažje pridobijo dovoljenje za prebivanje, a tukaj se integracijska politika konča. V Logatcu trenutno prebiva nekaj družin, ki so pred deportacijo, četudi otroci obiskujejo šolo, četudi starši delajo. V vseh teh pravnih postopkih prej ali slej prevlada logika ministrstva za notranje zadeve, ki želi odstraniti čim več ljudi.«

Slovenija tako letos ne bo sprejela niti enega migranta iz bolj obremenjenih članic EU, raje bo v solidarnostni sklad EU prispevala 1,8 milijona evrov. Prihod teh ljudi, tako pravi generalni direktor direktorata za migracije Matej Torkar, bi pomenil »dodatno obremenitev postopkov za mednarodno zaščito in obstoječih namestitvenih kapacitet«. V zadnjih desetih letih naj bi bilo v Slovenijo prek različnih mehanizmov »evropskih solidarnostnih premestitev« prišlo okoli 330 ljudi, nekaj več kot 30 na leto, kar je skoraj enako nič.

Res je, da je Golobova vlada beguncem, ki so že v Sloveniji, omogočila, da prej vstopijo na trg dela, da lažje pridobijo dovoljenje za prebivanje, a tukaj se integracijska politika konča.

Mahničeve trditve, da vlada z migrantsko politiko podpira islamizacijo EU in da namenoma uvaža volivce levih političnih strank, torej absolutno ne držijo.

Najprej tujci, potem domačini

Kljub statistiki, kljub manipulacijam Žana Mahniča pa je res, da Slovenija nima izdelane politike do migrantov. Vlada se z njimi ne ukvarja, potiska jih na stranski tir, pri čemer konflikti, ti so realni, naraščajo predvsem v središču Ljubljane. Neodzivnost in brezbrižnost sta gorivo za širjenje nestrpnosti. Kot da vlada ne bi vedela, da na desnici komaj čakajo, da v imenu navideznega domoljubja, v resnici pa gre za spodbujanje sovraštva, zlorabijo stisko in brezizhodnost skupine ljudi, ki so obtičali v Sloveniji.

A kaj je sploh urad za deportacije in kaj naj bi ta počel? V Sloveniji obstaja široka institucionalna infrastruktura, ki se ukvarja s tujci. Obstaja postojnski Center za tujce, katerega del je specializirana policijska enota za vračanje tujcev. Imamo urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov, ki med drugim vodi Azilni dom. Upravne enote izdajajo dovoljenja za bivanje in delo, vlada pa je sprejela posebno strategijo vključevanja tujcev, ki niso državljani EU. Z drugimi besedami: urad(e) za deportacijo že imamo, a delujejo drugače, kot si je to zamislil Mahnič.

Vrnimo se k njegovi napovedi. Želi si, da bi policijski specialci ljudi strpali na avtobus in jih poslali čez mejo. Želi si, da bi specialci to počeli javno, na ulicah. Želi, da bi ustavljali ljudi, pregledovali dokumente in jih po potrebi odstranili. To bi delali po arbitrarnih merilih, sumljivi bi bili tisti, ki so videti drugače, ki imajo drugačno barvo polti, legitimirali bi posameznike, za katere se že od daleč zdi, da niso slovenskega rodu. Mahnič si vsega tega ni izmislil, vse to počne Trumpov ICE. Tudi v ZDA ustavljajo ljudi na cesti, vdirajo v stanovanja, ljudi vlačijo iz avtomobilov, iz postelj, spalnic. Agenti ICE so zamaskirani, oboroženi, delujejo, kot da nikoli niso slišali za človekove pravice, kot da jim je vseeno za ustavne svoboščine, pravijo jim Trumpov gestapo. Kdor se upira, postane terorist, pa četudi je to ameriški državljan, četudi je star pet let ali le 18 mesecev. Naloga agentov naj bi bila odstranjevanje tujcev, sumljivih posameznikov, kriminalcev, preprodajalcev mamil, morilcev, težava pa je v tem, da je bilo med tistimi, ki jih je ICE zadržal v prvem letu Trumpove vlade, manj kot 14 odstotkov obtoženih ali obsojenih za nasilna kazniva dejanja, 40 odstotkov pa jih ni bilo vpisanih v kazensko evidenco. A to je kolateralna škoda, zadržani ljudje izginejo, pred tedni so jih iz Minnesote zvezane in prestrašene pošiljali v Louisiano pa naprej v Teksas. Niti vedeli niso, kaj jih čaka.

Patrick Schiltz, glavni okrožni sodnik v Minnesoti, je 26. januarja v odločbi sodišča zapisal, da je to, kar počne ICE, nad zakonom. ICE se preprosto ni menil za številne sodne pozive in druge uredbe, povezane s pravicami pridržanih. Na pozive sodišč sploh ni odgovoril. »ICE je verjetno januarja 2026 kršil več sodnih odredb kot nekatere zvezne agencije v celotnem času svojega obstoja,« je zapisal Schiltz. Ni se motil, agenti ICE in njihovi kolegi iz enot obmejne policije so v Minneapolisu ubili Renée Good in Alexa Prettija, preiskave ubojev pa so uvedli na zvezni ravni ali pa so lokalnim oblastem omejili dostop do prizorišča in ključnih dokazov. Obveljala je logika, da cilj posvečuje sredstva, če je cilj očistiti ulice, je vseeno, ali pri tem pade kakšna nedolžna žrtev.

Mahnič javno trdi, da ne podpira Trumpove politike, da ne podpira potez ICE. To ne drži; ponosno se je udeležil prve Trumpove inavguracije leta 2017, še ponosneje druge. Leta 2025 so ga v Washington povabili »prijatelji iz republikanske stranke«, kar je po njegovih besedah dokaz, »da je SDS tista, ki je tudi v Ameriki med republikansko stranko prepoznana kot edina stranka v Sloveniji, ki je podpirala Donalda Trumpa«. Njegova napoved o avtobusu in specialcih ni nastala čez noč, očitno podpira Trumpove obljube o izgonu, ne moti ga nasilje, ne moti ga obračunavanje. Nasprotno, v Trumpovem ICE je našel navdih. In ni edini, več evropskih držav, Slovenije med njimi ni, sta pa Italija Melonijeve in Tuskova Poljska, je lani Evropskemu sodišču za človekove pravice v odprtem pismu očitalo, da omejuje možnosti za izgon tujih državljanov.

Propaganda deluje

Dr. Dragan Petrovec, dolgoletni sodelavec Inštituta za kriminologijo, zelo dobro pozna policijske postopke, še bolje pa razloge, zakaj bi morala biti moč policije omejena in strogo regulirana. Pravi, da je vselej dobro pogledati, kaj se skriva za predlogom politikov, čeprav je tveganje, da zato včasih dobro zamisel obremenimo s podatkom o spornem predlagatelju. »A v tem primeru tudi zamisel ni dobra. Krasi jo predlagateljeva očaranost nad Trumpom in njegovimi izumi. Zlahka si je predstavljati urad, ki bi deloval podobno, kot je proti lastnim državljanom deloval vladni urad za komuniciranje pod vodstvom Uroša Urbanije.« Nato Petrovec nadaljuje: »Mislim, da gre v izhodišču res za migrante in tujce, ki so najlažji plen, prek njih pa za obvladovanje celotnega prostora s sanjami o ’večinski koaliciji razuma’, ki bi omogočala sprejetje kakršnekoli zakonodaje, v skrajnem primeru z ukinitvijo ustavnega sodišča ali njegovim preoblikovanjem po svoji meri. Taka militantna drža državljanom vliva nemalo strahu. Če nas torej opozarjajo, da je svet zelo blizu jedrski katastrofi, je vsaj za slovenske razmere nujno opozorilo, da 22. marca grozi politična katastrofa, če se njene nevarnosti ne zave večina državljanov.«

Naj vas napovedi o deportacijah tujcev, ki grozijo mladim ženskam in napadajo poštene državljane, ne zavedejo. Ne gre le za tujce, za ljudi, ki so v Slovenijo vstopili nelegalno, gre za vsakega izmed nas.

Natančno to se dogaja v ZDA. Agencije ICE ni ustanovil Donald Trump, nastala je leta 2003, v času predsednika Georgea Busha, v času ameriške vojne proti terorizmu. In obstaja že ves ta čas. Pa ste pred letom 2024 kdaj slišali za ICE? Večina ne. In na prvi pogled – to, kar agenti počnejo danes, so počeli tudi prej, tudi v času demokratskih predsednikov. Toda proces je bil drugačen, agenti na ulicah niso ustavljali ljudi, niso prečesavali sosesk, vdirali v stanovanja, metali solzivca in podobno, delovali so bolj tarčno, izpeljali so kakšno racijo, a takšne eskalacije javnega nasilja ni bilo. Hkrati je jasno, zakaj je danes drugače. Orožje, zakrinkani agenti, nasilje, vse to je v funkciji prikaza moči in strašenja. Ne strašenja ljudi brez dokumentov, ne strašenja tujcev, pač pa strašenja meščanov Minneapolisa in drugih demokratskih mest, ki so si upala upreti politiki Donalda Trumpa.

Zveni znano? Res je. Nesorazmerni omejitveni ukrepi, ki smo jim bili v Sloveniji priča med epidemijo, niso bili namenjeni zgolj omejevanju širjenja virusa, globe, nasilje in solzivec so bili namenjeni utišanju kritikov Janševe vlade. Je kakšna razlika med tema dvema nasiljema? Enak namen ima Mahničev urad za deportacije, ne gre za migrante, ne gre za tujce, gre za državljane Republike Slovenije. Nasilje države se vedno začne pri marginalnih, nemočnih skupinah, nato postane nekaj normalnega in se prej ali slej prelije drugam.

Demoniziranje je prvi pogoj za razrast nasilja, najprej nasilja nad tujci in potem, kot nas uči zgodovina in postopki ICE v Minneapolisu, nasilja nad domačini.

»Zastraševanje ’naših’ oziroma ’notranjih sovražnikov’ poteka ves čas, to je le radikalizacija in zaostrovanje napada na domnevno ekstremno levico. Vsi tovrstni ’ukrepi’ so nazadnje zadeli ’lastne’ državljane. Vendar tem strankam ne gre za lastne državljane, ampak za to, da se jih čim več glajhšalta – poenoti z njihovimi radikalnimi načrti. Napoved, da bodo ustanovili ta urad, je preskus odziva v javnosti,« razmišlja dr. Vlasta Jalušič, redna profesorica in ustanoviteljica Mirovnega inštituta. »Sama ne dvomim, da bi ta urad ustanovili in da bi spominjal na Trumpov ICE. V polpretekli zgodovini smo imeli pri nas že institucijo, ki se je imenovala Center za odstranjevanje tujcev, deportiranje nezaželenih tujcev iz EU pa tako ali tako poteka ves čas. Kot je dejal Hegel, iz zgodovine se ne da ničesar naučiti, razen tega, da se iz zgodovine ne da ničesar naučiti. Bojim se sicer, da lahko ta Mahničeva propaganda o migrantski nevarnosti doseže velik uspeh. Težava je v tem, da si želi pozornosti, rezultat pa je moralno zgražanje na eni strani in podpora na drugi. A kakorkoli – njegova pozicija se širi kot nalezljiva bolezen.«

Demoniziranje migrantov, ki je sistemska politika radikalnih ali manj radikalnih strank evropske desnice, deluje na dveh ravneh. Najprej onemogoči kakršnokoli smiselno razpravo, saj večina ljudi v migrantih vidi predvsem nevarnost. In ko se ta strah razširi, se desnica pojavi kot odrešitelj. Govori o krščanskem izročilu, sanja o očiščenju naroda, o pravih in nepravih ljudeh. Migranti, tako kot (nekoč) Židi, postanejo izvor zla, grešni kozli. Demoniziranje je prvi pogoj za razrast nasilja, najprej nasilja nad tujci in potem, kot nas uči zgodovina in postopki ICE v Minneapolisu, nasilja nad domačini. Recept je preprost: najprej razširiš strah, potem ponudiš poenostavljeno rešitev in na koncu uporabiš nasilje. To, da imamo tudi v Sloveniji policijo, ki neupravičeno in nezakonito uporablja nasilne postopke, je lepo pokazal čas prejšnje Janševe vlade.

Trump se ne bo ustavil, vse, kar se dogaja po Ameriki, je preizkus zlorabe moči, pojavljajo se že ugibanja, da bodo na jesenskih kongresnih volitvah na voliščih stali agenti ICE, ki naj bi nadzorovali, da bodo volitve res poštene. Ustavili se ne bodo niti Janez Janša niti Žan Mahnič niti SDS. Napoved ustanovitve urada za deportacije je le eden od korakov na poti do Janševe države razuma. In še ena podobnost je s Trumpom: vse, kar počne, je napovedal že pred volitvami. Tako kot Mahnič oziroma SDS.