V središču / Delodajalci gredo v predvolilni boj

Upravni odbor Gospodarske zbornice je sporočil, da je zaradi »izjemne rasti stroškov dela ogroženih 16 tisoč podjetij in 66 tisoč delovnih mest«. Toliko naj bi bilo namreč v Sloveniji zaposlenih delavcev z nizko dodano vrednostjo, so izračunali, katerih prihodnost je ogrožena zaradi socialnih ukrepov vladajoče koalicije – predvsem rasti minimalne plače. Njihova združenja so bila še bolj neposredna. Aleš Bizjak, direktor Združenja kovinske industrije, je sporočil, da so med člani opravili anketo in sodeč po njej kar »58 odstotkov podjetij že razmišlja o delni ali večji selitvi proizvodnje, 79 odstotkov jih napoveduje upad prodaje, 70 odstotkov pa izgubo delovnih mest«. Direktor Združenja lesne in pohištvene industrije Igor Milavec pa navaja, da bodo njihova podjetja zaradi ukrepov vlade prisiljena odpustiti od 10 do 20 odstotkov zaposlenih.

Svojo skodelico so ta teden primaknili tudi v Petrolu. Njihovi nadzorniki so se zbrali kar na izredni seji, kjer so ugotovili, da jim je 16-odstotni dvig minimalne plače porušil finančne načrte, hkrati pa jih država na drugi strani omejuje z reguliranimi maržami. Kaj bodo storili? Ena od možnosti je selitev na Hrvaško. Ali kot so sporočili: nadzorniki Petrola so se »seznanili s pobudo, po kateri bi nekatere centralne razvojne funkcije preselili v stimulativnejše okolje« – na Hrvaško –, kar bi lahko izvedli zelo hitro. Finančni minister Klemen Boštjančič, ki je leta 1996 diplomiral na temo regulacije konkurence na trgu bencinskih servisov v Sloveniji, se ob tem ni mogel zadržati in je za POP TV dejal: »Pohlepne multinacionalke in naftne družbe bodo vedno stremele k temu, da lahko na eni strani same določajo cene in na drugi čim manj plačujejo delavce,« čemur je sledil ogorčeni odziv direktorice Trgovinske zbornice Slovenije Mariče Lah o ignoranci politike, seljenju kvalificiranih delovnih mest na Hrvaško, razočaranih multinacionalkah, napačni vladni politiki in podobno.

Trditve o množičnem bežanju slovenskih podjetij v tujino se ponavljajo iz leta v leto in so bolj namenjene pritisku na politiko kot pa izražanju dejanskega stanja.

Delodajalci so v preteklosti že velikokrat grozili na podoben način, a so se njihove besede vedno izkazale za prazne. Pred leti, ob uvedbi sedanjega sistema določanja minimalne plače, ko je prišlo do podobnega skoka, naj bi na cesti pristalo 80 tisoč presežnih delavcev. Dve leti pozneje pa se je ta plus spremenil v minus: namesto ogromnega števila brezposelnih je toliko delavcev na trgu primanjkovalo. Tudi trditve o množičnem bežanju slovenskih podjetij v tujino se ponavljajo iz leta v leto in so bolj namenjene pritisku na politiko kot pa izražanju dejanskega stanja. Lani jeseni je denimo predsednik državnega sveta Marko Lotrič kritiziral gospodarsko politiko vlade Roberta Goloba. Dejal je, da naj bi zaradi selitev slovenskih podjetij v tujino, predvsem na Hrvaško, po ocenah petih delodajalskih organizacij Slovenija izgubila vsaj 20 tisoč zaposlitev, kar naj bi pomenilo okoli 200 milijonov evrov manj na leto. A se je izkazalo, da je zgodba drugačna.

Po gospodarski krizi leta 2008 se je v Sloveniji močno povečalo število podjetij, ki so svoje zaposlene napotovala na delo v tujino. Slovenska podjetja s področja gradbeništva, prevozništva in tehničnih storitev so delavce pošiljala na delo v Avstrijo in Nemčijo, kjer so imeli precej nižje osebne dohodke od lokalno zaposlenih. Šlo je za razširjeno prakso izigravanja evropske delovne zakonodaje: zaposlene so plačevali s slovenskimi plačami, čeprav so delali v državah, kjer bi morale biti plače višje. Ta podjetja, ki so se dejansko ukvarjala s posredovanjem dela, so imela v Sloveniji zato tudi dvakrat ali trikrat višje dobičke od primerljivih podjetij v isti panogi. Na pritožbo Avstrije je morala Slovenija leta 2023 zakonodajo spremeniti – v neki točki so imeli Avstrijci dovolj tega, da Slovenci dejansko z nelojalno konkurenco izigravajo tržne razmere. Ker pa so na Hrvaškem ostale v veljavi približno enake sporne določbe, kakršne smo prej imeli v Sloveniji, so se takšna posredniška podjetja začela seliti na Hrvaško.

Slovenski sindikalisti, na primer bivša predsednica Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) Lidija Jerkič ali njen naslednik Andrej Zorko, že daljši čas opozarjajo, da delodajalska združenja pri nas sploh niso zainteresirana za socialni dialog, nanj se ne pripravljajo in ga ne jemljejo resno. Delodajalci naj bi v Sloveniji ugotovili, da lahko veliko več naredijo zase, če pritiskajo neposredno na politiko ali če uspejo zamenjati vlado. In nekako v tem smislu je tudi pričakovano, da se bodo gospodarske zbornice vmešale v predvolilno tekmo. Očitno so med temami, občutljivimi v javnosti, primerjave s Hrvaško. V tem tednu je zato tudi odmevala informacija, da naj bi trgovska veriga Lidl upravo, ki jo je imela v Sloveniji, preselila na Hrvaško. A dejansko gre za staro zadevo. Že leta 2024 je direktor Lidla Hrvaška prevzel tudi vlogo generalnega direktorja v Sloveniji. Da, leta 2024.

Res je, da so se mnogi regionalni centri multinacionalk preselili ali se še selijo iz Slovenije v Hrvaško. V A1 so nedavno združili slovensko in hrvaško upravo – in logično je, da bo slovenski A1 vse bolj voden iz Hrvaške, katere trg je za podjetje precej bolj pomemben. Tudi poslovodstvo Mercatorja se je leta 2014 preselilo iz Slovenije v Zagreb. Pravzaprav lahko te premike spremljamo že leta. Pred približno desetimi leti so na Hrvaško iz Slovenije odšla številna računalniška podjetja, kot so SAP, Oracle in Cisco. Francoski L’Oréal je svoj center v Sloveniji zaprl leta 2020. Ker smo slovensko prehransko industrijo prodali, so mnoga nekoč slovenska živilsko-predelovalna podjetja vodena iz Hrvaške. Danes celo Perutnina Ptuj z ukrajinskimi lastniki – čeprav njen sedež ostaja na Ptuju – postopoma seli vodilni kader v Zagreb.

Ali še drugače: primerjave med državami ali mesti širše gledano niso tako enostavne, kot bi bile zgolj z delodajalskega vidika, kjer šteje le razlika med neto in bruto.

Razlogi za to so jasni in na njih nobena vlada ne bo mogla vplivati: predvsem visoke menedžerske plače so na Hrvaškem manj obdavčene in Zagreb lahko nudi boljše letalske povezave. A bistveno je nekaj drugega: v prepletenem in globaliziranem gospodarstvu je manj pomembno, kje sedijo direktorji. Pomembnejše je, kdo pobira dobičke in kje se plačujejo davki. Tukaj pa je slika drugačna. Po zadnjih podatkih Banke Slovenije stanje v Sloveniji ni niti najmanj alarmantno, kot ga hočejo predstaviti delodajalci, prej nasprotno. Leta 2024 so se neposredne tuje naložbe v Slovenijo povečale za 3,6 odstotka oziroma za skoraj milijardo evrov, kar je izjemen dosežek, še posebej ob dejstvu, da so se v EU zaradi globalnih pretresov v povprečju zmanjšale za kar 44 odstotkov. Leto 2024 je bilo po podatkih Banke Slovenije za Slovenijo rekordno. »Vrednost pritokov lastniškega kapitala je bila skoraj enaka tisti iz leta 2022, ko so bili ti pritoki najvišji doslej,« so zapisali. In tudi v letu 2025 so bile tendence podobne: v prvih treh četrtletjih lani se je kumulativna vrednost tujih naložb povečala za 4,4 odstotka.

Hrvaška, ki je za menedžerje davčno veliko privlačnejša, se je odrezala bistveno slabše. Leta 2024 je celo beležila upad novih naložb. Skupna vrednost investicij se je sicer povečala, vendar predvsem zaradi reinvestiranih dobičkov in računovodskih sprememb vrednosti premoženja v turizmu in nepremičninah – torej ne zaradi novega kapitala, temveč zaradi rasti cen obstoječega premoženja. V Sloveniji pa je prevladoval dotok svežega denarja. Vtis, da postaja »Zagreb« vse pomembnejši ali še pomembnejši od »Ljubljane«, je zato deloma varljiv. Iz zadnjega Svetovnega naložbenega poročila agencije UNCTAD izhaja, da ima Slovenija na Hrvaškem v lasti 3,8 milijarde evrov naložb, hrvaška podjetja pa v Sloveniji 1,7 milijarde. Slovenija ima torej »v lasti« več Hrvaške kot ta Slovenije. Hrvaška ima sicer na drugi strani precej več tujih neposrednih investicij – okoli 66 odstotkov BDP –, Slovenija pa okoli 34 odstotkov. A visoka prisotnost tujih multinacionalk ni nujno prednost. Ko se država razproda, rastejo tudi dobički, ki jih multinacionalke črpajo iz države. V Sloveniji se je ta odtok denarja v zadnjih letih ustalil pri slabih dveh milijardah evrov na leto oziroma pri okoli 2,5 odstotka BDP, v veliko bolj globalizirani Hrvaški pa tuja podjetja vsako leto izčrpajo do šest odstotkov njihovega BDP – to je denar, od katerega prebivalci Hrvaške nimajo veliko.

Z vprašanjem, katero glavno mesto je pomembnejše regionalno vozlišče, se sicer ukvarja že več nevladnih organizacij. Univerza Oxford od leta 2024 objavlja indeks »globalnih mest«, preko katerega ocenjuje privlačnost in konkurenčnost urbanih središč po svetu skozi pet kategorij. Ne le prek ekonomskih kazalnikov ali prisotnosti korporativnih sedežev, temveč tudi prek izobraženosti, kriminalitete, pričakovane življenjske dobe, dostopa do kulturnih in rekreativnih dejavnosti ter kakovosti upravljanja. Lestvico so prvič objavili leta 2024 in na njej se je Ljubljana med tisoč svetovnimi mesti uvrstila na odlično 181. mesto, Zagreb pa na 397. Podrobnejši vpogled pokaže, da Ljubljana izstopa predvsem pri kakovosti življenja, kjer dosega 34. mesto, medtem ko je slabše uvrščena pri okolju (404. mesto) in v ekonomski dimenziji (323. mesto). A Zagreb je v tem indeksu nižje uvrščen v vseh petih dimenzijah, posebej izrazito pa pri človeškem kapitalu (590. mesto) in okolju (577. mesto).

Podobno sliko, a z izrazitejšim poudarkom na uporabniški izkušnji mesta, kaže IMD Smart City Index, ki ga pripravlja IMD Business School iz švicarske Lozane. Na tej lestvici je bila Ljubljana leta 2024 uvrščena na 32. mesto z oceno BBB, Zagreb pa na 102. mesto z oceno B. Pri Ljubljani je bil tehnološki steber ocenjen bolje kot infrastrukturni. V primerjavi z letom 2023 je Ljubljana napredovala za kar 15 mest, Zagreb pa za štiri. V izdaji za leto 2025 je Ljubljana napredovala še izraziteje, na 16. mesto, Zagreb pa na 85. mesto. Čeprav sta mesti v enem letu napredovali za podobno število stopenj, ostaja razlika v absolutni uvrstitvi velika, kar kaže na precej različno izhodiščno raven zaznane kakovosti in zrelosti pametnih urbanih storitev.

Delodajalci naj bi v Sloveniji ugotovili, da lahko namesto socialnega dialoga veliko več naredijo zase, če pritiskajo neposredno na politiko ali če uspejo zamenjati vlado.

Znana je tudi britanska klasifikacija najbolj globaliziranih mest (GaWC World Cities), kjer na Univerzi v Leicestru merijo razširjenost storitev, pomembnih za multinacionalke – na primer prisotnost pravnih, marketinških ali finančnih storitev. Po tem merilu je Zagreb uvrščen malce višje kot Ljubljana. Pomembna lestvica, ki kaže na pomembnost urbanih središč, pa je tudi ICCA oziroma mednarodna razvrstitev mest in držav glede na število gostovanj mednarodnih kongresov in strokovnih srečanj. Leta 2024 je bila Ljubljana na tej lestvici uvrščena na kar 39. mesto na svetu in na 23. mesto v Evropi ter je glede na leto prej napredovala za 11 mest. V Sloveniji je bilo namreč leta 2024 zabeleženih kar 81 večjih kongresnih dogodkov, od tega 51 v Ljubljani. Če primerjamo z Zagrebom: tam je bilo leta 2024 le 34 takšnih dogodkov. Zakaj takšna razlika?

Fredi Fontanot, direktor Kongresnega urada Slovenije, pravi, da je Slovenija v zadnjih letih naredila velik preskok. »Res je, da imamo še vedno težave z letalskimi povezavami, vendar privlačnost Slovenije to odtehta. Zelo močni smo pri dogodkih za od 100 do 500 udeležencev in teh dogodkov s področja znanosti, medicine ali digitalnih konferenc je pri nas res veliko. Tudi poslovnih dogodkov je veliko – dejansko nas mednarodna podjetja prepoznavajo kot profesionalno in zanesljivo destinacijo, ki zna privabiti različne profile udeležencev.« Ljubljana, še dodaja Fontanot, se v tem smislu primerja ali tekmuje z mesti, kot je Köbenhavn: »Zagreb za nas ni neposredna konkurenca. Že zaradi povsem logističnega vidika. V Ljubljani imamo vsaj dva velika kongresna centra, Cankarjev dom in Gospodarsko razstavišče, Zagreb pa nima niti ene primerljive kongresne dvorane,« pojasnjuje. Ali še drugače: primerjave med državami ali mesti širše gledano niso tako enostavne, kot bi bile zgolj z delodajalskega vidika, kjer šteje le razlika med neto in bruto.