V središču / Zakaj mediji iz takšnih poslovnežev ustvarjajo heroje?

V minulem tednu so bili mediji polni pritoževanja gospodarstvenikov in slikanja katastrofičnih scenarijev, kako so slovenska podjetja tik pred tem, da bodisi propadejo ali se preselijo na Hrvaško – »davčni primež« naj bi bil v Sloveniji preprosto nemogoč, izplačilo božičnice in zdaj še dvig minimalne plače pa naj bi podjetja prisilila v masovna odpuščanja. Zveni znano? Vse to smo že slišali. Večkrat. Med tistimi, ki so spet strašili, da bo prišlo do vesoljnega potopa, je bil tudi Marko Podgornik Verdev, generalni direktor in solastnik mariborskega podjetja Mikro+Polo, sicer enega največjih dobaviteljev laboratorijske in diagnostične opreme pri nas. »Ne morem več. Resno,« je potožil na družbenih omrežjih. »To, kar se dogaja, je zbilo sodu dno.« Njegov zapis je kmalu postal viralen in mediji so ga hiteli nekritično povzemati ter postavljati za zgled podjetništva. Ob tem pa spregledali oziroma pozabili omeniti tudi njegovo malček manj zgledno preteklost.

A začnimo na začetku. Kaplja čez rob naj bi bil zakonski predlog Levice, da bi morali dela proste dni, ki padejo na konec tedna, prenesti na naslednji delovni dan. Ob tem je Podgornik Verdev na Facebooku zapisal, da je podjetniško okolje »postalo popolnoma nepredvidljivo« in da resno razmišlja, da bi podjetje preselil v drugo državo, na Hrvaško. Kjer je ena od ugodnosti za podjetnike seveda predvsem ta, da lahko zaposlenim plačujejo nižje prispevke, najbolje plačani pa plačujejo dosti nižjo stopnjo dohodnine kot v Sloveniji. »Na bruhanje mi gre, ko gledam, kako idiot [Luka] Mesec pametuje in se obnaša, kot da razume gospodarstvo.«

V minulem letu so v podjetju Mikro+Polo po besedah poslovneža ustvarili približno milijon evrov dobička pred davki, strošek plač je znašal okoli 4,5 milijona evrov. Leto prej so glede na letno poročilo, objavljeno na Ajpesu, na primer ustvarili milijon čistega dobička ob prihodkih v višini 28,8 milijona evrov. Pri čemer morda velja dodati, da se imajo v podjetju za svoj poslovni uspeh zahvaliti predvsem poslovanju z državo oziroma državnimi institucijami. Na ta račun je podjetje po podatkih Erarja v letu 2024 prejelo skoraj 14 milijonov evrov, torej približno polovico prihodkov. Zaradi 16-odstotnega dviga minimalne plače Podgornik Verdev zdaj računa, da se bo masa plač povečala za približno pol milijona evrov in predviden dobiček razpolovila. Pa ne zato, ker bi bilo med 150 zaposlenimi toliko ljudi, ki bi prejemali minimalno plačo (tak naj bi bil samo eden, zagotavlja), pač pa zaradi pritiska, da bi se morale dvigniti tudi ostale plače. Kot je slikovito povedal sam: če se bo plača dvignila čistilki, bo kmalu enako pričakoval tudi pomožni delavec v proizvodnji.

V obdobju 2022–2025 je prišlo do 18-odstotnega povišanja minimalnih življenjskih stroškov, prehranska inflacija pa je v tem obdobju presegla 33 odstotkov.

Tako imenovano prelivanje (spillover) minimalne plače, ki vpliva na dvig preostalih plač, je sicer pričakovan in zaželen učinek dviga minimalne plače. In četudi še zmeraj drži, da so plače v Sloveniji močno zgoščene v bližini minimalne plače, podatki urada za makroekonomske analize in razvoj kažejo, da to kljub njenemu višanju – in v nasprotju z vsakokratnim strašenjem gospodarstvenikov – prejema zmeraj manjši delež zaposlenih.

Pri tem je treba še dodati, da dvig minimalne plače pač ni bil zgolj neka kaprica ministra iz Levice ali »ultrasocialistične« vlade, pač pa to določa plačna zakonodaja. V skladu z zakonom o minimalni plači mora ta namreč znašati najmanj 20 in največ 40 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški. Na ministrstvu za delo so se zaradi visoke inflacije v letih 2022 in 2023 odločili, da v minulem letu naročijo nov izračun minimalnih življenjskih stroškov, ki je pokazal, da je v obdobju 2022–2025 prišlo do 18-odstotnega povišanja minimalnih življenjskih stroškov, s približno 670 evrov na 790, medtem ko je prehranska inflacija v tem obdobju presegla 33 odstotkov.

Ministrstvo je imelo tako možnost določiti neto minimalno plačo v razponu od 949 do 1107 evrov. Z dvigom na okroglih tisoč evrov neto se je odločilo za približno 26-odstotni pribitek nad minimalnimi življenjskimi stroški. S tem je poskrbelo, da se je minimalna plača povzpela nad prag tveganja revščine (981 evrov). A je bil dvig vseeno bližje spodnji kot zgornji meji zakonsko določenega razpona. Povedano drugače, glede na dvig cen tudi najosnovnejših dobrin in storitev, na račun katerih je gospodarstvo zadnja tri leta uživalo rekordne dobičke, bi lahko ministrstvo določilo tudi višji dvig. Lahko si samo predstavljamo, kako žolčni bi bili odzivi gospodarstva šele potem.

A vrnimo se k podjetju Mikro+Polo. Če k predvidenemu povišanju plač v podjetju prištejejo še povečanje letnega in zimskega regresa ter plačilo davkov, bi imelo to ob koncu leta lahko približno 280 tisoč evrov dobička. »Bojim se, da se bo dobiček zmanjšal na absolutni minimum,« je zapisal Podgornik Verdev. Zaradi tega bi zaposleni lahko izgubili tudi določene ugodnosti – kot so domnevno neomejen plačan dopust in 35-urni delavnik ter brezplačna kosila, zajtrki in fitnes –, strošek katerih znaša okoli 300 tisoč evrov letno. »Prav zaradi ustvarjenega dobička smo lahko pridobivali financiranje bank, saj za hitro rast in razvoj potrebujemo bančno podporo. Ne poznam banke, ki bi pri 28 milijonih prometa še naprej podpirala podjetje, ki ustvari zgolj 250 tisoč evrov dobička.«

Podgornik Verdev, samooklicani »poslovnež, ki ruši tabuje«, zagotovo velja za enega bolj medijsko izpostavljenih direktorjev pri nas. V njegovi biografiji Govorim, ki jo je pred dvema letoma izdal pri založbi Beletrina Mitje Čandra, lahko na primer preberemo: »Priznam, da mogoče izgledam malo drugače; barvam si lase, brado ... Hialuronske kisline in botoksa nimamo samo v svojem katalogu, nekaj malega ju imam tudi v sebi.« Poleg tega je motivacijski govorec in izvaja poslovni kovčing. Prek svojega drugega podjetja MEN-THOR ponuja vse od polurnega posveta za 150 evrov do šestmesečnega »ekskluzivnega« programa za podjetnike ali direktorje za 12 tisoč evrov.

Če so tisti, ki grozijo, da bodo odšli čez mejo, res tako odlični podjetniki, zakaj grozijo, da bodo podjetja odpeljali ravno na Hrvaško? Zakaj ne v Avstrijo?

Zlobni jeziki, ki niso naklonjeni novodobnemu gurujstvu, bi ga najbrž že na tej točki obtožili mazaštva. A medijske hvalnice v minulem tednu so večinoma spregledale, da so imeli v podjetju Mikro+Polo leta 2017 kriminalistično preiskavo zaradi suma povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem. Družina Podgornik je leta 2011 namreč ustanovila novo podjetje, mu nadela isto ime (Mikro+Polo) in nanj prenesla poslovanje prezadolžene gospodarske družbe zaradi neuspelih gradbenih projektov. Pri tem pa se domnevno spretno izognila poplačilu dolgov do upnikov, ki so v stečaju podjetja prijavili za okoli 18 milijonov evrov terjatev. Neuradno naj bi preiskavo zoper podjetje sprožila poslovna banka, ki je bila ob tem oškodovana za 6,7 milijona evrov. Na mariborsko okrožno državno tožilstvo je bila leta 2019 zoper podjetnika vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, kar se lahko kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Po lastnih zagotovilih, ki jih je podal za spletni portal Forbes Slovenija, naj bi bil decembra na sodišču sicer oproščen, čeprav sodba še ni pravnomočna.

Namesto tega so mediji pretekli teden Podgornika Verdeva slikali malodane kot heroja. S poplavo prispevkov, v katerih so simpatizirali z njegovo domnevno stisko, so na spletu celo uspeli nekoliko pokopati stare prispevke, ki so pred leti že razkrivali njegovo najmanj vprašljivo poslovno preteklost. In obenem zamudili priložnost, da bi mu – njemu in tudi drugim podjetnikom, ki so zadnje dni dvigovali glave – postavili nekaj zares pomembnih vprašanj. Na primer: kaj je zares nesmiselnega v tem, da se dvigujejo plače, če je hkrati prišlo do inflacije oziroma rasti cen izdelkov in storitev? Če so tisti, ki danes grozijo, da bodo odšli čez mejo, res tako odlični podjetniki, zakaj potem grozijo, da bodo svoja podjetja odpeljali ravno na Hrvaško? Zakaj ne, recimo, v Avstrijo? Če podjetje, ki ustvari skoraj 29 milijonov evrov prihodkov in milijon evrov dobička, pri čemer polovico dohodkov prejme iz javnih sredstev, ob dvigu minimalne plače napoveduje skorajšnji zlom – kaj to pove o njegovi poslovni strukturi? Zakaj je težava v zakonsko predvidenem dvigu minimalne plače, ki niti ni bil tako skrajen, in ne v poslovnem modelu podjetja? Ali drugače: zakaj je težava zmeraj v zaposlenih?