V središču / »Občina ni predstavila pomislekov zdravnikov«

V ponedeljek je ljubljansko javno podjetje Energetika z VO-KA Snago oddalo prijavo na razpis, s katerim ministrstvo za okolje razpisuje tri 30-letne koncesije za sežig odpadkov na območju države. »Jaz sem trdno prepričan – zdaj se boste malo nasmehnili –, da bo sežigalnica še dodatno vplivala na bolj čist zrak v Ljubljani,« je prejšnji teden javno ponovil ljubljanski župan Zoran Janković in znova potrdil ignoranco svaril zdravnikov. So stvari res tako preproste?

»Nesprejemljivo je, da Mestna občina Ljubljana (MOL) doslej ni predstavila strokovnih pomislekov zdravnikov, ki opozarjajo na morebitne vplive sežigalnice na javno zdravje. Ignoriranje takšnih opozoril pomeni kršitev pravice javnosti do pravočasne in celovite informiranosti o vprašanjih, ki neposredno zadevajo njihovo zdravje in okolje,« so minuli petek opozorili iz mreže Plan B, ki združuje 41 okoljskih organizacij, in zahtevali, da se »nemudoma omogoči« javna seznanitev z vsemi vidiki načrtovanja, gradnje in delovanja sežigalnice, ki bi letno sežgala do 130 tisoč ton odpadkov. Zdravniki že od leta 2022 opozarjajo, da bi morali o vplivu sežigalnice na zdravje in okolje presojati pred podelitvijo koncesij. Na zadnjem posvetu novembra lani so zadržke do sežiganja odpadkov v kotlinski Ljubljani na podlagi tujih in domačih študij izrazili priznani zdravniki iz UKC Ljubljana, med njimi Miran Brvar in Metoda Dodič Fikfak, nevrologinja Zvonka Rener Primec, kardiolog Zlatko Fras in ginekologinja Ksenija Geršak.

Na kritike nevladnikov so se v sredo odzvali v Energetiki, češ da so večkrat javno pozvali zainteresirano stroko, tudi zdravniško, »da se aktivno vključi v pripravo načrtov za postavitev objekta«. Vseeno pa je pridobitev koncesije in postavitev sežigalnice v Ljubljani za Energetiko že dejstvo, čeprav še ni bila narejena niti osnovna okoljska presoja projekta, ki bo pokazala njegovo sprejemljivost.

Do volitev 22. marca o dodelitvi koncesij še ne bo odločeno, čeprav naj bi to še nedavno pričakovali zlasti na ljubljanski občini. »Izgradnja objekta za energetsko izrabo goriva iz odpadkov« je namreč eden ključnih ciljev koalicijskega sporazuma, ki sta ga decembra 2022 na ravni mesta podpisali stranka Gibanje Svoboda in Lista župana Jankovića. Svetnik Svobode Marko Maver z ministrstva za naravne vire je tudi dobil mesto nadzornika v enem od mestnih podjetij, Ljubljanska parkirišča in tržnice, ki so praviloma rezervirana za županov kader.

Na ministrstvu za okolje opozarjajo, da koncesija še ne pomeni gradnje sežigalnice. Investitorji bodo šele morali dobiti vsa dovoljenja, tudi gradbeno, za kar bo ključna presoja vplivov sežigalnice na okolje. A tudi izide teh presoj pri nas pogosto krojijo naročniki.

In zato je poučen primer Šoštanja. V termoelektrarni TEŠ, ki je del državnega holdinga HSE, so konec leta 2019 za 662 tisoč evrov naročili izdelavo dokumentacije za zagon sosežiga odpadkov. Konkretneje: kotel bloka 6 bi tehnološko nadgradili za sosežig 160 tisoč ton odpadkov letno, ki bi jih v TEŠ sežigali ob lignitu. Za izdelavo poročila o vplivih na okolje so najeli Elektroinštitut Milan Vidmar in podjetje Eurofins ERICo. Julija 2020 sta končala 608-stransko poročilo, ki pa na zgolj sedmih straneh opravi z vplivi sosežiga na kakovost zraka in zdravja s sklepom, da bo kumulativni vpliv emisij »nebistven«. Zdravniki pri poročilu niso sodelovali. Zaradi pobud in strahu občanov se je vmešala občina, ki je pod (takrat še) dolgoletnim županom Darkom Menihom naročila recenzijo poročila z osnovnim vprašanjem: ali bi sosežig odpadkov in lignita poslabšal kakovost zraka. In 27. januarja 2021 je glavna recenzentka dr. Cvetka Ribarič Lasnik s celjskega Inštituta za okolje in prostor predstavila izsledke šoštanjskim svetnikom, ki so nato projekt soglasno zavrnili. Ena ključnih ugotovitev: »Ker vsebuje SRF (gorivo iz odpadkov, op. a.) večje koncentracije toksičnih elementov v primerjavi z lignitom /…/, bo ob sosežigu SRF in lignita prišlo do trajnega poslabšanja kakovosti zraka in okolja.«

Ti sklepi seveda niso prenosljivi na Ljubljano, a primer Šoštanja jasno kaže, zakaj morajo naročene in plačane študije, ki jih državi in javnosti predložijo investitorji, v neodvisne recenzije – zlasti presoje vplivov na zdravje. Sprožati jih morajo župani.

Pa se bo to zgodilo v Ljubljani, kjer župan Janković brezpogojno navija za sežigalnico, kot da gre zgolj za poslovno nadgradnjo RCERO, največjega centra za ravnanje z odpadki v državi, ki ga je mesto pred dobrim desetletjem zgradilo na Barju za 155 milijonov evrov, večinoma z denarjem EU? Ni še jasno, kdo bo plačal sežigalnico, ki naj bi neuradno terjala 200 milijonov evrov, upoštevajoč obljubljeno čistilno tehnologijo in gradnjo na nestabilnem Barju. Karin Jurman Marn z ministrstva za okolje odgovarja, da »trenutno ni nobenega zagotovila, da bi država financirala gradnjo tovrstnih objektov«, ter da tudi EU »praviloma ne podpira financiranja gradnje sežigalnic, saj je poudarek na preprečevanju nastajanja odpadkov, ponovni uporabi, ločenem zbiranju in recikliranju«. Na ministrstvu potrjujejo tudi – kar župan in vodilni pri Energetiki tajijo, ko občanom obljubljajo cenejše segrevanje s sežigalnico –, da bodo zelo verjetno sežigalnice z letom 2028 vključene že v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi ETS, kar bo podražilo njihovo delovanje. Odločeno bo verjetno še letos.