V središču / Šešokove nove vojne

»Posel kot vsak« – je tudi med lokalnimi milijonarji dojemanje vojaške industrije, v katero Evropska unija vlaga ogromne milijarde in ki (spet) postaja vse močnejša gospodarska panoga. Nov velik posel si v vojaški industriji obeta tudi družina Šešok, ki je s 381 milijoni evrov ocenjenega premoženja četrta na najnovejši lestvici najbogatejših Slovencev: kupiti namerava znamenito reško ladjedelnico 3. maj in v njej začeti izdelovati vojaške ladje. Na Reki nad poslovnimi načrti, ki nam jih je razgalil Šešokov menedžer Roko Vuletić, niso vsi navdušeni.

Družina Šešok bo prevzem reške ladjedelnice 3. maj po lastnih napovedih končala do pomladi. Prevzem bodo speljali prek podjetja Iskra Brodogradilište, prek katerega so od leta 2019 že lastniki ladjedelnice v Šibeniku, »vodilne ladjedelniške delavnice na vzhodni obali Jadranskega morja«, kot jo opisujejo sami. Novembra lani so oddali ponudbo še za reško ladjedelnico, izhodiščna cena naj bi bila blizu 6,7 milijona evrov.

Njena lastniška in finančna zgodba je zapletena. Ladjedelniška družba 3. maj, ki je v lasti puljske skupine Uljanik v stečaju, je lani tudi sama pristala v stečaju, njena dejavnost, koncesije in večina delavcev (hrvaški mediji govorijo o 450) pa so prešle na hčerinsko družbo 3. maj 1905, ki jo je prek konverzije dolgov v lastniški delež prevzela hrvaška država. Družbo želi država prodati, vendar pa je prodajo blokiral spor med hrvaško vlado in stečajnim upraviteljem oziroma upniki stare družbe 3. maj, ki pa so nedavno dosegli sporazum o poplačilu. S tem je dana tudi zelena luč za prodajo ladjedelnice, družina Šešok pa potrebuje le še soglasje hrvaške agencije za varstvo konkurence.

»Iskra je pokazala že v primeru Šibenika, da zna kakovostno prestrukturirati poslovanje in upravljati ladjedelnico. Zavedamo se, da je 3. maj veliko večji izziv, upoštevajoč slabo stanje infrastrukture, potrebna vlaganja, visoke režijske in druge operativne stroške ter pomanjkanje kakovostnih dolgoročnih pogodb,« nam je pred dnevi pojasnil Roko Vuletić, predsednik uprave Iskre Brodogradilišta. Ker se je celotna evropska ladjedelniška industrija skrčila na vsega štiriodstotni delež na svetovni ravni, Vuletić verjame, da »lahko v novih geopolitičnih razmerah« na Hrvaškem uspešno posluje vsaj ena velika ladjedelnica: »Storili bomo vse, da bo to 3. maj, ki ima za seboj slavno, 120 let dolgo zgodovino.«

Po navedbah Hrvaške enciklopedije, ki jo izdaja ugledni Leksikografski zavod Miroslav Krleža, je ladjedelnico leta 1892 ustanovilo nemško podjetje Howaldtswerke iz Kiela. Po umiku Nemcev je ladjedelnica leta 1905 pristala v lasti madžarskih industrialcev Danubius, kasneje dobila ime Ganz & co. Danubius, v tistem času pa so v njej zgradili eno najsodobnejših bojnih ladij takrat, Szent István, ki jo je leta 1918 potopil italijanski torpedo. Italijani so leta 1920 prevzeli tudi ladjedelnico, jo preimenovali v Cantieri Navali Quarnero, po kapitulaciji Italije 1943 pa je ta prišla pod Nemce. Med nemškim umikom leta 1945 je bila povsem uničena, delovati je spet začela v letu 1948 pod današnjim imenom 3. maj, v spomin na osvoboditev Reke izpod Nemcev.

Po drugi svetovni vojni je bila »poslovna orientacija« ladjedelnice, ki je leta 1987 imela 7060 delavcev, gradnja tankerjev oziroma velikih trgovskih ladij, danes, dobrih 80 let kasneje, pa se pod Šešoki vrača k vojaškim ladjam.

Po drugi svetovni vojni so bile »poslovna orientacija« ladjedelnice 3. maj velike trgovske ladje, danes, dobrih 80 let kasneje, pa se pod Šešoki vrača k vojaškim ladjam.

»V smislu tržnih priložnosti načrtujemo močan prodor v segment vojaškega ladjedelništva, vse v okviru načrtovane krepitve obrambnih zmogljivosti Evrope – program Rearm Europe v vrednosti 800 milijard evrov,« napoveduje Roko Vuletić.

Rearm Europe (Ponovna oborožitev Evrope) je strateška obrambna pobuda, ki jo je marca lani sprožila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen z namenom okrepitve vojaških zmogljivosti EU. Strategija je bila zaradi imena, ki je neposredno napovedovalo več orožja, in posledičnih kritik premierov Italije in Španije Giorgie Meloni in Pedra Sáncheza, kmalu preimenovana v Readiness 2030 (Pripravljenost 2030). Predvideva mobilizacijo kar do 800 milijard evrov. Znotraj tega zneska je evropska komisija ravno 15. januarja letos za »obrambne projekte« 18 članicam EU, ki so zanje zaprosile, odobrila skupaj 150 milijard evrov dolgoročnih posojil iz instrumenta SAFE, od tega daleč največ, 43,7 milijarde evrov, Poljski, sosednji Hrvaški pa 1,7 milijarde evrov. Slovenije in na primer Nemčije ni med osemnajsterico, s finančnega ministrstva pod vodstvom Klemna Boštjančiča pa so septembra lani nakazali, da SAFE posojila očitno niso najugodnejša, saj naj ne bi prestala presoje »skozi prizmo strateških interesov države, razmer na trgih in načela stroškovne učinkovitosti z vidika tveganj«. Milijardna vlaganja in spodbujanje vojaške industrije – namesto prejšnjih socialnih in zelenih politik – je uradni Bruselj predstavil kot »odgovor na geopolitične grožnje, zlasti na izbruh vojne v Ukrajini«. A verjetno pravi razlog tiči drugje, saj je nova strategija nastala neposredno po razglasitvi nove politike ZDA pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa.

Šešoki že računajo na konkretne posle, zlasti za hrvaško vojsko, ki ima v razpisih za nakupe predvideno favoriziranje lokalne gradnje plovil. Vuletić omenja nabavo dveh večnamenskih korvet s polnim spektrom bojnih zmogljivosti, ki jo načrtuje hrvaška vojaška mornarica. Skupna vrednost posla, ki ob dveh ladjah vključuje paket oborožitve, raketnega streliva ter večletno vzdrževanje, je od 600 milijonov do kar 1,2 milijarde evrov.

Po nekaj mesecev stari oceni revije Manager je premoženje družine Šešok vredno 381 milijonov evrov, ključna podjetniška inovacija družine pa je bil prevzem socialistične elektrotehnične mastodontke Iskre, ki ga je domislil oče Dušan Šešok in ga je dejansko odplačala kar Iskra sama. Okrog 50 vodilnih menedžerjev sistema Iskre na čelu s Šešokom je leta 2006, v času prve Janševe vlade, Iskro prevzelo prek skupnega podjetja Maos, najeta posojila za prevzem pa so potem poplačali iz sredstev, ki so se kopičila s prodajami premoženja Iskre. Z istim denarjem je Šešok iz lastništva nato odslavljal tudi soprevzemnike. Posel je sklenil v letih 2014/15: oktobra 2014 je Iskri pripojil družbo Maos in s tem, kot so poročale Finance, »na prevzeto družbo prenesel še zadnjih osem milijonov evrov dolga, ki ga je Maos najel za prevzem«, v letu 2015 pa se je Šešok otepel še Jožeta Godca, svojega dolgoletnega prevzemnega sopotnika.

Šešoki že računajo na konkretne posle, zlasti za hrvaško vojsko, ki ima v razpisih za nakupe predvideno favoriziranje lokalne gradnje plovil.

»Brez mojega vedenja so me razrešili konec aprila. Med nama z Dušanom Šešokom je prihajalo do velikega razhajanja v videnju vodenja podjetja oziroma vključevanju njegovih sinov Matije in Klemna v vodenje Iskre. Sam sem zdaj portfeljski lastnik Iskre, ponudili so mi sicer odkup delnic, a po zelo nizki ceni,« je junija 2015 javno povedal Godec, ki ga je Šešok v vodstvu Iskre zamenjal s sinovoma, leta 2017 pa so ga izplačali. Dušan Šešok, med drugim je bil v Demosovi vladi 1990–1992 republiški sekretar (minister) za finance, je javnost razburjal večkrat, ponarodela je njegova izjava o delavcih: »Naj delajo za 400 evrov bruto. Naj se dokazujejo.« Poglede zdaj javno deli zlasti sin Klemen Šešok, ki je pred dnevi na omrežju Linkedin komentiral vest, da se Slovenija ukvarja s pridružitvijo tožbi Južne Afrike proti Izraelu. Izrazil je željo, »da naslednje volitve zmaga nekdo, ki se bo prvenstveno ukvarjal z našo prihodnostjo, kam Slovenija gre, in ko bo pokukal izven meja, da se ne bo ukvarjal s krivicami v Venezueli, pa Gazi, pač pa bo pogledal kaj na Z Balkanu naredimo... just saying : )«.

Na Reki s transformacijo ladjedelnice 3. maj v vojno industrijo nikakor niso vsi zadovoljni. Eden najglasnejših glasov proti novi militarizaciji je Rečan, dobitnik aktualne prestižne nagrade za najboljši evropski dokumentarni film režiser Igor Bezinović. Nagrajeni film Fiume o morte!, v katerem opozarja na italijanskega protofašista, danes slavljenega zlasti kot pesnika Gabrieleja D’Annunzia, ki je v letih 1919–1921 okupiral Reko, označi kot protivojnega, ob prejemu nagrade v Berlinu sredi januarja pa je izpostavil nedavne proteste v Nemčiji, na katerih je 55.000 študentov protestiralo proti militarizaciji in uvedbi vojaškega roka: »Upam, da bodo ti protesti navdihnili študente po vsej Evropi, na Hrvaškem in v mojem mestu Reki, da bi tudi oni protestirali proti vsemu temu.«

Vprašanje je, ali se bo to na Hrvaškem res zgodilo. Šestega in 7. februarja sta bila v dvorani Mladosti na Reki nastopa kontroverznega Thompsona. Prvi koncert je bil razprodan v vsega 27 minutah.