Medvedji pitanci / Krmljenje je velika težava

V tem delu leta v (ob)gozdnih vaseh in zaselkih jugovzhodne Slovenije medvedja problematika ni v ospredju. Videnj medvedov in srečanj z njimi skorajda ni, saj je zdaj čas zimskega spanja oziroma hibernacije. A zatišje bo trajalo res kratek čas, ker imajo slovenski medvedi med vsemi rjavimi medvedi, sploh pa v Evropi, najkrajše obdobje hibernacije. Neodvisna analiza upravljanja te velike zveri v Sloveniji kaže, da bi za to anomalijo in tudi za rast medvedje populacije utegnil biti (so)odgovoren človek. Pri nas »človeka« predstavljajo strokovnjaki z Biotehniške fakultete, ki odrejajo ukrepe za upravljanje medvedje populacije, tudi krmljenje in odstrel.

V Sloveniji so neizpodbitna stroka na tem področju trije ali morda štirje profesorji z omenjene fakultete na čelu z dr. Klemnom Jerino. Ti vsako leto izdelajo strokovno ekspertizo, v kateri določijo letni, tako imenovani kvotni odstrel rjavega medveda, sicer na evropski ravni varovane zveri. Slovenska medvedja populacija je iz leta v leto večja, zato strokovnjaki pričakovano vsako leto predlagajo odstrel več medvedov, češ da je to edini način za ohranjanje populacije v okvirih, ki omogočajo sobivanje z ljudmi. Jerina je bil tudi drugopodpisani na spletni peticiji, ki zahteva »vrnitev k strokovnemu upravljanju medveda« in takojšnjo prekinitev domnevne »nedopustne prakse, ko upravljanje medveda krojijo izbrane nevladne organizacije in njihovi simpatizerji v vrhu vlade, pri tem pa se odrivata stroka in znanost«. Vse to se sliši smiselno, kajne?

Slovenska stroka torej opozarja, da je nihče ne posluša. Točneje, da je ne posluša vlada Roberta Goloba, saj prejšnjim vladam tega ni očitala. Zdajšnji vladi v bistvu očita, da ne odredi odstrela zadostnega števila medvedov, zato je iz leta v leto več srečanj oziroma »konfliktov« med medvedom in človekom. Pa je to res? Poglejmo zgolj zadnje tri vlade, saj je bil pred tem kvotni odstrel manjši. Med njimi je vlada Marjana Šarca odredila odstrel najmanj medvedov, v povprečju 152 na leto, Janševa vlada v povprečju odstrel 162 medvedov na leto, vlada Roberta Goloba pa v povprečju kar 204 na leto. Golobova vlada je leta 2023 odredila tudi največji letni odstrel medvedov doslej, 230. To je tudi vlada, ki je absolutno in relativno odredila odstrel daleč največ medvedov kadarkoli na slovenskem ozemlju. Zdajšnja vlada je torej enako in s tem v celoti upoštevala priporočila stroke kot vse druge vlade doslej. Krivde oziroma odgovornosti za povečevanje medvedje populacije in s tem srečanj med medvedom in človekom pač ni mogoče pripisati predvsem ali izključno tej vladi. Komu bi to potem sploh lahko pripisali? Morda kar stroki, ki odreja celo paleto ukrepov za upravljanje medvedje populacije?

Kritika slovenske stroke

Lani poleti je nastala morda sploh prva zunanja, neodvisna analiza slovenskega upravljanja medveda. Po naročilu ministrstva za naravne vire in prostor jo je pripravil upokojeni profesor z Veterinarske fakultete Univerze v Zagrebu dr. Đuro Huber, ena izmed vodilnih avtoritet na področju preučevanja rjavega medveda v Evropi. »Najbolj zanemarjen vidik v dosedanjih raziskavah je praksa krmljenja medvedov,« piše. Opozarja, da ima hranjenje medvedov na »najmanj 174 lokacijah znotraj območja razširjenosti medveda v Sloveniji velik vpliv na vse parametre populacije, tudi na vedenjske vzorce medvedov«.

Znatni del celotne prehrane slovenskih medvedov izvira s krmišč, verjetno približno tretjina.

Nadaljuje, da je bilo krmljenje na začetku utemeljeno kot način, kako medvede zadržati stran od naselij, vendar so sčasoma ti učinki »dobili nove razsežnosti. Bogati in stalni viri hrane so veliko večino medvedov naučili, da se zanašajo nanje. Znatni del celotne prehrane medvedov izvira s krmišč, verjetno približno tretjina. Njihovo gibanje, velikost območij in vzorci aktivnosti so očitno pod vplivom krmišč. To vodi do izjemno velike gostote medvedov na nekaterih območjih. Spremenjena je tudi populacijska dinamika. Zaradi povečane zaloge maščobnih rezerv del samic vstopi v razmnoževalni cikel leto prej, torej se prvič parijo pri treh letih namesto pri štirih, povečano je število mladičev v leglu in njihovo preživetje. Spremenjen je tudi cikel prezimovanja.«

Huber opozarja, da se predvsem zaradi preobilja (umetne) hrane slovenski medvedi plodijo prej kot navadno, imajo več mladičev kot navadno in imajo pol krajši zimski spanec kot navadno. Poleg tega, opozarja upokojeni profesor, medvedi umetno hrano pričakovano povezujejo s človekom: »To postopoma vodi v psevdoudomačitev celotne populacije. Tudi takšno populacijo je mogoče upravljati, vendar so za to potrebni stalni neposredni posegi. To že velja za populacijo rjavega medveda v Sloveniji.« Hrvaški strokovnjak meni, da je daleč najboljša rešitev za živali in za ljudi sprotno upravljanje skupaj z odstrelom, precej slabša so daljša obdobja brez odstrela, ki jim sledijo obdobja večjih tovrstnih posegov v populacijo. Dodaja še, da je razširjeno mnenje, da je »medvedov preveč, da so ’preveč namnoženi’. Ekološko dejstvo, da se rast populacije na neki točki ustavi (zaradi dobro razvitih mehanizmov samoregulacije, tudi pri vrstah na vrhu prehranske verige), je pogosto prezrto, hkrati pa je narejenega zelo malo za povečanje družbene sprejemljivosti.«

Med priporočili slovenski stroki pri upravljanju medveda Huber med drugim poudarja nujna prizadevanja »za povečanje javne sprejemljivosti medvedov, morda zvišati ciljno številčnost z 800 osebkov na 900 ali celo 1000,« ter ne nazadnje opozarja na nujnost »v nekaj letih občutno zmanjšati obseg krmljenja medvedov, po številu krmišč in po količini hrane«.

Odziv slovenske stroke

S pomisleki in opozorili iz te analize slovenskega upravljanja medveda smo se obrnili neposredno na dr. Klemna Jerino z Biotehniške fakultete, za katerega lahko mirno rečemo, da velja za »alfo in omego« na tem področju. Jerina pojasnjuje, da smo v Sloveniji vplive krmljenja na rjavega medveda (in na divjad) prav v njegovi raziskovalni skupini »v preteklosti primerjalno zelo intenzivno preučevali ter večina raziskav v Evropi izhaja prav iz Slovenije«. Že leta sicer zatrjuje, da krmljenje medvedov nima nikakršnega vpliva na telesno maso in rodnost medveda: »Nobena od obstoječih raziskav tega ne potrjuje oziroma raziskave v Sloveniji in primerljivih okoljih niso odkrile nobenih vplivov dostopnosti hrane s krmišč na fitness medveda.« To ponazarja tudi s količino hrane, ki spada v medvedovo naravno prehrano in jo obrodijo slovenski gozdovi. Te hrane, pravi Jerina, je neprimerljivo več od umetno vnesene v gozd in v vsakem primeru toliko, da bi medvedi imeli na voljo enako količino hrane, tudi če se v celoti opusti krmljenje živali v slovenskih gozdovih. Vendarle pa hkrati dodaja, da se »skladno z ugotovitvami raziskav ukrep krmljenja sproti prilagaja in dopolnjuje v smeri izboljšav oziroma ohranjanja želenih učinkov in preprečevanja neželenih«.

Vodja katedre za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali poudari tudi neželene učinke krmljenja živali: »Edini oprijemljiv odkrit neželeni učinek do sedaj je skrajšano zimovanje medveda. Da bi ta učinek omilili ali odstranili, na območju medveda v času zimovanja krmišč že nekaj let ni več dovoljeno zalagati s hrano, ki je zanimiva za medveda, torej z močnejšo škrobno hrano.«

Slovenska stroka ukrep krmljenja medvedov zagovarja, a ga kljub temu zmanjšuje ali celo opušča.

A ne glede na to, da Jerina zagovarja stališče, da želeni učinki krmljenja medvedov – predvsem odvračanje medvedov od naselij in s tem od konfliktov s človekom – daleč presegajo neželene, pojasnjuje, da se ta ukrep počasi opušča: »Obseg in intenzivnost krmljenja, torej količina položene hrane in število krmišč, se v času zmanjšuje in se pri tem sledi logiki, da se ohranjajo ali celo povečujejo želeni učinki ter se zmanjšujejo neželeni. Tudi vsebnost krme v prehrani medveda se temu ustrezno v času zmanjšuje.« Zagotavlja še, da danes v prehrani slovenskega medveda ni več tretjine umetne hrane, kot trdi Đuro Huber, pač pa že manj kot 20 odstotkov. »Podatkov za zadnjih pet let nimamo več, a sodimo, da se vsebnost hrane s krmišč v prehrani medveda še zmanjšuje. Medved se že nekaj let ciljno ne krmi več, zavedamo pa se, da medved še vedno zahaja na krmišča za druge živalske vrste oziroma za divjad.«

Vodja slovenskega upravljanja medveda in njegov kritik iz sosednje Hrvaške se dejansko torej v bistvenem strinjata. Da je treba zmanjšati, morda navsezadnje celo opustiti krmljenje medvedov (ali nasploh divjih živali). Ta proces, pojasnjuje Jerina, poteka že več let.