»Med mladimi se krepita ekološka anksioznost in strah pred prihodnostjo«

Znanstveni dokazi kažejo, da je obnova morskega življenja mogoča, a zahteva vztrajno in usklajeno delovanje znanstvenikov, ekonomistov in politikov, je v pogovoru za STA poudaril eden vodilnih svetovnih morskih ekologov Carlos M. Duarte. Ohranjanje in obnova narave morata po njegovih besedah postati temelj družbenega in gospodarskega razvoja.

Carlos M. Duarte je ugledni profesor morskih znanosti na Univerzi za znanost in tehnologijo kralja Abdulaha (KAUST) v Savdski Arabiji. V svojih raziskavah proučuje vplive podnebnih sprememb na morske ekosisteme in razvija rešitve za globalne izzive.

Leta 2025 je prejel nagrado Japan Prize, priznanje za njegovo raziskovanje ekosistemov modrega ogljika, vključno z morsko travo, mangrovami in slanimi močvirji. Kljub temu da pokrivajo le 0,2 odstotka morske površine, ti ekosistemi shranjujejo približno 50 odstotkov vsega ogljika, ki se letno odlaga v morskih sedimentih.

"Ključno vprašanje prihodnosti torej ni več zgolj, kako naravo zaščititi, temveč kako njeno vrednost vključiti v ekonomske odločitve."

Njegove ugotovitve so imele ključno vlogo pri oblikovanju mednarodnih strategij za izkoriščanje teh ekosistemov v boju proti podnebnim spremembam in obnovi biotske raznovrstnosti.

Izguba biotske raznovrstnosti oceanov

"Podnebna kriza nas je soočila z dejstvom, da narava ni neizčrpen vir," je opozoril. Izzivi, kot je izguba biotske raznovrstnosti oceanov, po njegovih besedah niso le okoljska vprašanja. Posledice se namreč neposredno odražajo tudi v prehranski varnosti, zdravju ljudi in stabilnosti gospodarstev. "Ključno vprašanje prihodnosti torej ni več zgolj, kako naravo zaščititi, temveč kako njeno vrednost vključiti v ekonomske odločitve," je dejal.

"Podnebna kriza nas je soočila z dejstvom, da narava ni neizčrpen vir."

Prejšnji teden je obiskal tudi Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je vodil delavnico o ekonomskem vrednotenju morske trave pozejdonke.

Upanje obstaja

Z morsko ekologijo se Duarte ukvarja že 45 let. Delal je skoraj povsod, od Antarktike do Arktike, od tropskih do polarnih morij, ne pa še v Sloveniji.

V svoji karieri je bil večkrat priča izgubi morskega življenja, pogosto neposredno povezani s človekovimi dejavnostmi. "Videl sem, kako so ogromni podmorski travniki pozejdonke izginili v enem samem letu, še vedno spremljam propad koralnih grebenov. Takšne izgube, ki so pogosto posledica onesnaževanja, turizma, prekomernega ribolova, segrevanja oceanov, krepijo občutek, da poti nazaj ni," je dejal.

A v zadnjih letih so se ob temnih napovedih v znanstveni literaturi začele pojavljati tudi drugačne, bolj spodbudne zgodbe. Med najzgovornejšimi primeri okrevanja Duarte izpostavlja morske slone, katerih selitve čez Tihi ocean je spremljal tudi sam. Leta 1920 jih je na območju majhnega otoka v mehiškem Pacifiku ostalo le še 20. Vrsta je bila tako praktično na robu izumrtja. Danes pa jih je okoli četrt milijona. "Ta preobrat ni bil naključen, temveč neposredna posledica prepovedi lova nanje," je dejal.

"Videl sem, kako so ogromni podmorski travniki pozejdonke izginili v enem samem letu, še vedno spremljam propad koralnih grebenov. Takšne izgube, ki so pogosto posledica onesnaževanja, turizma, prekomernega ribolova, segrevanja oceanov, krepijo občutek, da poti nazaj ni."

Podobno zgodbo po njegovih besedah pripovedujejo tudi veliki kiti. Po večletnem industrijskem kitolovu v prejšnjem stoletju zlasti na območju Antarktike so bile na primer populacije kitov grbavcev skrčene na vsega nekaj sto osebkov v celotnem oceanu. Po moratoriju na kitolov pa so se začele postopoma širiti. "Danes jih je več kot 60.000," je ponazoril. "Upanje tako obstaja," je dodal.

Nekoliko drugače je sicer pri manj opaznih ekosistemih, kot je morska trava. Ne zato, ker bi bila njihova obnova nemogoča, temveč ker zanje dolgo ni bilo interesa. "Ljudje imajo radi velike, prikupne živali, kot so kiti. Za morsko travo pa se zaradi njenega pustega videza marsikdo ne zmeni," je dejal Duarte. V enem od člankov jo je poimenoval "grdi raček" morskega varstva.

A prav ti podvodni travniki so med ključnimi zavezniki v boju proti podnebnim spremembam. V Sredozemlju je njihov najznačilnejši predstavnik ravno pozejdonka. "Gre za najstarejši in največji živi organizem na planetu. Najstarejši znani klon med Ibizo in Formentero v Španiji je star približno 200.000 let in se razprostira na območju, velikem skoraj kot Manhattan," je ponazoril.

Morski travniki nekoč

Morski travniki so nekoč prekrivali tudi velik del Tržaškega zaliva, danes pa so na primer v slovenskem morju travniki zaščitene pozejdonke ohranjeni le še na nekaj razdrobljenih območjih.

Danes jo znanost in politika vse bolj prepoznavata kot pomemben del podnebne rešitve. Čeprav so se območja morskih travnikov v Evropi desetletja krčila, se je zdaj trend obrnil. "Prvič po stoletju lahko rečemo, da v Evropi ne upadajo več, temveč okrevajo," je poudaril. Ključno vlogo je imela zakonodaja, od vključitve ekosistema v evropsko omrežje posebnih varstvenih območij Natura 2000 do strožjih zahtev glede kakovosti voda. Danes proces dopolnjuje tudi uredba EU o obnovi narave, ki ne cilja zgolj na ohranjanje, ampak dejansko obnovo ekosistemov.

A medtem ko se morske trave obnavljajo, je zgodba bolj zaskrbljujoča pri koralnih grebenih. Po njegovih besedah smo jih v zadnjih desetletjih izgubili že okoli 70 odstotkov. "Gre za enega najbolj ranljivih ekosistemov na planetu, ki ga segrevanje oceanov prizadene najhitreje," je dejal.

Koralni grebeni niso le simbol lepote

Koralni grebeni niso le simbol tropske lepote in biotske raznovrstnosti. Kot je dejal Duarte, vsako leto svetovnemu gospodarstvu neposredno prispevajo veliko vrednost - z zaščito obal pred neurji, zagotavljanjem ribolovnih virov, turizmom in tako imenovano modro biotehnologijo. "Kar sedem od zadnjih desetih zdravil proti raku izvira iz koralnih grebenov," je dejal Duarte. Če jih izgubimo, po njegovem izgubimo tudi pomemben del svetovnega gospodarstva.

"Kar sedem od zadnjih desetih zdravil proti raku izvira iz koralnih grebenov."

A dokazi o pozitivnih zgodbah so Duarteja in njegove raziskovalne kolege pripeljali do tega, da so nedavno razvili strategije, za katere so prepričani, da bodo lahko zagotovile obnovo morskega življenja do leta 2050. Temeljijo predvsem na zaščiti vrst in območij, obnovi habitatov ter zmanjševanju podnebnih pritiskov in onesnaževanja. Ukrepi se tudi že uveljavljajo prek mednarodnih politik in zakonodaje, a Duarte opozarja, da bodo uspešni le, če bodo dolgoročni, znanstveno, ekonomsko in politično usklajeni ter predvsem podprti z družbeno voljo za spremembe.

EU kot eden osrednjih svetovnih akterjev

"Politike delujejo, a potrebujejo čas," je poudaril. "Za vidne in trajne rezultate v naravi je potrebnih približno 20 let vztrajnega dela. Če so ukrepi dosledni in se ne prekinjajo z vsako menjavo oblasti, se lahko tudi tam, kjer se je zdelo, da je škoda dokončna, začne obračati nov list," je dejal.

Duarte EU vidi kot enega osrednjih svetovnih akterjev na področju podnebne in naravovarstvene politike. Po njegovem mnenju je njena prednost v tem, da združuje več držav, ki si politično odgovornost in tveganje delijo. "Kljub menjavam nacionalnih vlad EU tako ohranja razmeroma stabilno in dolgoročno usmeritev podnebne politike," je dejal.

Med državami, ki po njegovem mnenju vzorno ohranjajo kontinuiteto, izpostavlja tudi Kitajsko in Savdsko Arabijo. Kitajska je danes ključni igralec energetskega prehoda in največji proizvajalec baterij, sončnih panelov ter električnih vozil. Savdska Arabija pa, kot je pojasnil, s programom Savdska vizija 2030 poskuša zmanjšati svojo odvisnost od nafte, preoblikovati gospodarstvo ter vlagati v obnovljive vire in varstvo oceanov. "Gre za poskus dolgoročne preobrazbe v državi, ki je bila še nedavno skoraj v celoti odvisna od fosilnih goriv," je dejal.

"Za vidne in trajne rezultate v naravi je potrebnih približno 20 let vztrajnega dela. Če so ukrepi dosledni in se ne prekinjajo z vsako menjavo oblasti, se lahko tudi tam, kjer se je zdelo, da je škoda dokončna, začne obračati nov list."

Kot nasprotni primer navaja Združene države Amerike (ZDA), kjer se podnebna politika z menjavo oblasti izrazito spreminja. Pod vodstvom Donalda Trumpa, ki podnebne spremembe označuje za prevaro, so ZDA na primer že drugič izstopile iz pariškega sporazuma, globalnega dogovora, s katerim so se države zavezale omejiti segrevanje ozračja na 1,5 stopinje Celzija. 

Ob tem pa je kritičen tudi glede dvoličnosti v mednarodnih pogajanjih. Razvite države so na primer s pariškim sporazumom obljubile finančno pomoč državam v razvoju pri prilagajanju na podnebne spremembe prek Zelenega podnebnega sklada, a so po njegovih besedah vlaganja vanj precej nižja od napovedanih. "Takšna neskladja spodkopavajo zaupanje, brez katerega podnebno sodelovanje ne more uspeti," je opozoril.

"Med mladimi se krepi tudi ekološka anksioznost, strah pred prihodnostjo in občutek, da je izid že zapečaten."

Kljub kritikam Duarte poziva, da se ne smemo odpovedati ambiciji po zdravem planetu. Po njegovem mnenju sicer prevladuje poročanje o podnebni krizi, ki temelji na katastrofičnih napovedih, kar ljudi prej ohromi kot spodbudi k ukrepanju. "Med mladimi se krepi tudi ekološka anksioznost, strah pred prihodnostjo in občutek, da je izid že zapečaten," je opozoril. Zato zagovarja spremembo narativa. "Poleg opozoril potrebujemo tudi realne, dosegljive primere uspeha," je dejal. Prav zgodbe o okrevanju po njegovem dokazujejo, da spremembe so mogoče. "Vztrajati moramo in nikoli ne smemo obupati," je zaključil.

N0JtOnCnqaA