Ko varnostni jezik začne požirati demokracijo

Center za evropsko prihodnost, slovenska vladna organizacija, ki deluje od leta 2006 na pobudo zunanjega ministrstva (minister dr. D. Rupel, predsednik vlade J. Janša), je pred kratkim ustanovil Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, imenovan Trivelis. Inštitut je „neodvisno strokovno in raziskovalno središče, namenjeno strateškemu razmisleku o sodobnih varnostnih izzivih …,« so zapisali. In že smo lahko brali prvo analizo z naslovom »Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji«. V njej med drugim - »neodvisno in strokovno«- poimensko sramotijo našega priznanega novinarja.

Slovenski informacijski prostor je ranljiv. Majhen je, odprt, fragmentiran in politično polariziran. Vemo, da tuje vplivne operacije obstajajo, da niso mit, in da Rusija – tako kot druge velike sile –uporablja informacijske manipulacije.

Ko pa analize, kot je omenjena, začnejo govoriti o »globoko penetriranem informacijskem prostoru«, o »zrelem FIMI-sistemu« in »lokalnih vozliščih tujih vplivnih arhitektur«, se ne gibljemo več le na področju raziskovanja. Vstopamo v varnostni diskurz. Ta pa ima svojo lastno logiko: razvrščanje, sum, ločevanje na avtentične in neavtentične glasove. In ta logika je za demokracijo vedno nevarna.

Še posebej takrat, ko dobi imena in priimke.

Kritika Nata, Zahoda ali militarizacije sama po sebi ni noben dokaz. V Sloveniji ima tak diskurz dolgo zgodovino – od neuvrščenosti do pacifizma, od odpora do oboroževalnih spiral do nezaupanja v velike sile. Če danes vsak tak glas najprej gledamo skozi varnostno optiko, potem problem ni več v ruskih narativih, ampak v naši nezmožnosti razlikovanja med manipulacijo in političnim mnenjem.

Ob tem je pomembno neprijetno vprašanje, kdo bo odločal. Kdo bo imel moč razsojati, kdaj gre za legitimno kritiko in kdaj za tuji vpliv. In ali res verjamemo, da se bo ta moč vedno uporabljala zadržano, nepristransko in brez političnih interesov.

Zgodovina demokracij kaže ravno nasprotno. Varnostni jezik se redko ustavi. Najprej cilja na obrobne, potem na moteče, nazadnje na politično nezaželene. In prav tu se skriva največja ironija: v imenu boja proti manipulaciji lahko sami ustvarimo okolje strahu, samocenzure in tihega prilagajanja.

Tuji vplivi so resnični. Toda demokracija ne propade zato, ker nekdo širi napačne ali celo zlonamerne narative. Propade takrat, ko oblast, institucije ali z njimi povezani »strokovnjaki« začnejo določati, katera mnenja so še legitimna in katera že nevarna.

Če bomo v imenu obrambe demokracije varnostno označevali politični diskurz, bomo naredili natančno to, kar očitamo drugim: zameglili mejo med močjo in resnico. In ko se to zgodi, demokracije ne ogrožajo več tuji vplivi. Ogroža jo naš lastni nadzor.