Uvodnik / Grega Repovž: O Slovencih in Američanih

Ko so v ZDA v drugo izvolili Donalda Trumpa, so se mnogi v Evropi muzali, da se kaj takega lahko zgodi le v Ameriki – češ, Američani so narod nekakšnih preprostih nevednih prostakov, ki so jih Trump, Musk, Bezos in ostali bogataši zlahka premamili s svojimi obljubami in nakladanjem. A to podcenjevanje ameriških volivcev je bilo popolnoma neumestno – in predvsem neumno. V Ameriki se je zgodila združitev skrajne desnice in kapitala, torej denarja in moči. Američani so bili soočeni s kampanjo, ki je bila preprosto prehuda, da bi se lahko ubranili. Ljudje so verjeli, da se jim dogajajo krivice, da je država predraga in da so vsi – isti.

Pa smo se kaj naučili iz tega? Kolikšen delež ljudi je opazil, da je do združitve skrajne desnice, njenih satelitov in kapitala prišlo tudi pri nas? V Sloveniji smo sredi najmočnejše propagandne vojne doslej, že dve leti traja, poteka pa predvsem na družbenih omrežjih. In veliko denarja je vloženega v to. A bistvo je drugje: tudi slovenski volivci – tako kot ameriški pred dobrim letom – z veliko žlico zajemamo vse podtaknjence in se vozimo naravnost v nastavljeno past. Včasih je bilo namreč laži in propagandne pasti še nekako mogoče obvladovati, vsaj za silo.

Novinar Dnevnika Gašper Stražišar je to sredo natančno opisal, kako ta propaganda poteka: »Začnejo z dvomom o institucijah, nadaljujejo z dvomom o medijih, nato o volitvah – na koncu pa načnejo še samo idejo, da resnica sploh obstaja. Ko je takšna klima dovolj močna, je učinek dosežen: ljudje se ne odločajo več na podlagi dejstev, temveč na podlagi občutka, da ‘vsi lažejo’. Volitve so trenutek, ko se ta razkroj pokaže najbolj jasno. Največja zmota je misliti, da je cilj takšnih operacij prepričati vse o eni zgodbi. Cilj je ravno nasproten: razgraditi zaupanje.«

Slovenci smo danes malodane do zadnjega prepričani, da je vlada Roberta Goloba izvedla nekakšno prekucniško davčno reformo, zaradi katere so v Sloveniji davki na plače izjemno visoki. No, ni je. Ni bilo te reforme. Na področju davkov ta vlada ni naredila nič, uvedla je zgolj enoodstotni davek za dolgotrajno oskrbo, ki pa po svoji višini v povprečju dosega nezvišani prispevek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Seveda ima desnica na to odgovor: ta vlada je pač preklicala spremembe, ki jih je uvedla Janševa vlada, a še niso bile uveljavljene. Da, to pa drži. Le da ta reforma večini ne bi kaj dosti prinesla. Šlo je za davčno reformo, ki je koristi prinašala bogatim – točno tem, s katerimi so SDS, NSi in Demokrati »v koaliciji« tudi danes. Znižanje stopnje najvišjega dohodninskega razreda s 50 na 45 odstotkov je namreč pomenilo dvig neto plač za 4300 ljudi z najvišjimi plačami v državi. Tudi dvig splošne olajšave s 3500 na 4500 evrov, do leta 2024 pa na 7500 evrov, deluje kot všečen ukrep, a bi imeli od njega največjo korist zaposleni z najvišjimi plačami. Najslabše plačani delavci ne bi z višjo olajšavo dobili nič, tistim s 1200 evri pa bi se neto plača v treh letih dvignila za 53 evrov – kar je manj, kot je znašala božičnica. A vseeno danes tri četrtine Slovencev misli, da je Golobova vlada izpeljala nekakšno kruto obremenitev plač.

Na to propagandno past so potem obesili naslednjo: da so slovenske neto plače prehiteli celo hrvaški zaposleni. Laž se ponavlja že tri tedne, še Hrvati se držijo za glavo, ker pač točno vedo, da Slovenci živimo bolje, namenoma napačno izračunana plača pa se je že vtisnila v naše možgane. In ko so institucije objavile dejanske podatke slovenskega, hrvaškega in evropskega statističnega urada, jih mediji – ki so tako pridno pograbili podtaknjenca – seveda niso hiteli objavljali. Naprej. Anže Logar na primer govori o danskem modelu trga delovne sile flexicurity, ki da naj bi ga Demokrati uvedli v Sloveniji, ker da je dovolj izkoriščanja socialne pomoči itd. No, flexicurity je nekaj popolnoma drugega. Gre za kombinacijo lažjega odpuščanja zaposlenih, visokih nadomestil za brezposelnost in intenzivnega usposabljanja za druge službo. Da, o tem govori Logar – o tem, da bi rad kapitalu omogočil lažje odpuščanje. A seveda tega v Sloveniji skoraj nihče ne ve. Pa pojdimo naprej. Kapital, SDS, NSi in Demokrati govorijo tudi o ogromni slovenski državni upravi in javnem sektorju. In novinarji z njimi, seveda. Pa je to res? Kot je nedavno na Metini listi pojasnil ugledni analitik dr. Peter Wostner iz Umarja, je delež zaposlenih v sektorjih, ki so v pretežni večini javni v vseh državah — se pravi javna uprava, obramba, izobraževanje in šolstvo –, v Sloveniji četrti najnižji v Evropski uniji. Da, četrti najnižji. Pa to še ni vse. To ne velja samo glede na najrazvitejše države. Višegrajske države imajo tudi za eno odstotno točko več zaposlenih kot Slovenija. Tri baltske države, ki veljajo v Sloveniji za zgled učinkovite javne uprave, imajo za tri odstotne točke več zaposlenih v teh dejavnostih. Vodilne inovatorke – Švedska, Finska, Danska in Nizozemska – pa nimajo le najvišjega življenjskega standarda, ampak imajo v javnem sektorju kar okoli 30 odstotkov zaposlenih (Slovenija 20 odstotkov). Tu se ne konča: od leta 2015 se je v Sloveniji v ožjem segmentu – javna uprava in obramba – število zaposlenih celo zmanjšalo za približno 2500. »Ta ožji segment torej ne ‘bezlja’ nikamor. Število se sicer ne povečuje v celotnem javnem sektorju, ampak izključno v zdravstvu in šolstvu,« ugotavlja Wostner.

Nikar se torej ne norčujmo iz Američanov. Tudi v Sloveniji bodo podtaknjenci odločali o volitvah.