Hrvaška / Heni Erceg: Usoda Mostarja

Eh, če bi nam bila pred 35 leti sreča mila in bi hrvaška vojska dosegla, za kar si je prizadevala, bi bil zdaj del zahodne Bosne hrvaško ozemlje. Če bi nam bila sreča mila in se mednarodna skupnost ne bi vmešavala v srbsko-hrvaški projekt delitve Bosne in Hercegovine, bi bil danes Mostar, prelepo mesto ob Neretvi, vključen v hrvaško turistično ponudbo. To seveda ne pomeni, da hrvaški del tega še danes razdeljenega mesta z dušo in srcem ne pripada Hrvaški, bošnjaško prebivalstvo pa ni v Mostarju v nič boljšem položaju kot mestna odpadna voda.

Za to, da vsaj polovica Mostarja živi trmasto izključevalno do matične države, skrbi hrvaška politika do tega mesta in do drugih mest zahodne Hercegovine, iz katerih so se Bošnjaki večinoma izselili. Uspešna delitev na naše in njihove, zavestno vzpostavljena v Hrvaški, se je najbolje prijela prav v Mostarju, nedavni dogodek pa odlično ponazarja neizmerni moralni cinizem večnega predsednika HDZ BiH Dragana Čovića, zaupnika hrvaškega premiera. Torej, Čović si je na glavo posadil judovsko čepico in v spomin na holokavst celo pripravil govor – človečen in etičen – o tem, da se zlo ne sme ponoviti, da se je prav zaradi tega treba spominjati … Ob njem je stal Amir Kabiri, Izraelec, direktor mostarske tovarne Aluminij, solastnik hrvaškega nogometnega kluba Zrinjski in voditelj Judovske občine v Mostarju. Ta, kot bi se bil izmotal iz črnega vojaškega plašča HDZ, izkoristi sleherno priložnost, da za krvavo vojno na Bližnjem vzhodu krivi izključno Palestince, ki so zanj približno nekaj takega, kot so za Čovića Bošnjaki v Mostarju. Za katere bi bilo bolje, da jih ne bi bilo.

Kabiri na izraelsko razdejanje Palestine gleda enako, kot HDZ gleda na zločine hrvaške države med vojno z Bošnjaki in njene poskuse prisvajanja delov ozemlja BiH. Kakšna moralna pokveka moraš biti, da blebetaš, kako nujno se je spominjati holokavsta, čeprav veš, da se nedaleč stran ruši spomenik tistim, ki so se borili proti fašistom in njihovim poskusom brisanja celo najmanjše sledi obstoja Judov? Spomenik je bil posvečen 77 članom nogometnega kluba Velež, ki so se pridružili partizanom in padli med NOB. Spomenik s tremi kraki – simbolom treh narodov v skupnem boju proti okupatorju – je 50 let stal na stadionu, resda od leta 1993 »oblečen« v hrvaško šahovnico, nazadnje pa so ga porušili, ker tam, kakopak, »ni bilo dovolj prostora«. Bager je tako uničil spomin na partizansko nogometno moštvo in na čas antifašističnega boja, mrzek slehernemu pravemu hadezejevcu.

Do devetdesetih let je Mostar, neobremenjen z nacionalističnimi delitvami, živel za svoj kultni klub Velež, nato pa je stadion leta 1993 postal kraj groze za bošnjaško prebivalstvo, saj ga je kot vsi fašistični režimi tudi hrvaška vojska uporabila za zbirno taborišče, od koder je zaprte Bošnjake deportirala v taborišče Heliodrom. Že prvega dne so na stadionu zbrali skoraj 4000 ljudi, nato pa so jih vojaki Hrvaškega obrambnega sveta, izčrpane od žeje, lakote in strahu, strpali v avtobuse in odpeljali v taborišča – kot je bilo opisano na haaškem sojenju voditeljem hrvaške paradržave Herceg-Bosne.

In tako kot so bili med vojno Bošnjaki pregnani čez Neretvo, iz zahodnega dela mesta v vzhodnega, tako je bil pregnan tudi Velež, z dekretom premiera samozvane Herceg-Bosne Jadranka Prlića, pozneje v Haagu obtoženega za vojne zločine, od katerih so bili številni storjeni prav na Veleževem stadionu »pod Bijelim Bregom«. Prevzel ga je novoustanovljeni hrvaški klub Zrinjski, uporablja pa se ne samo za igranje nogometa, ampak pogosto tudi za proustaške semnje, kot je parada enot Hrvaškega obrambnega sveta, ki v zboru pojejo ustaško pesem Evo zore, evo dana …

Iz Veleža, menda zgolj začasno premeščenega z domačega stadiona, so po zrušitvi spomenika sporočili, da Velež ni samo nogometni klub, ampak tudi ideja upora proti krivicam, in da imena njegovih 77 ubitih igralcev, med katerimi je devet narodnih herojev, niso zgolj zgodovinska opomba pod črto, ampak temelj moralne identitete mesta. Kajti že jeseni 1941 je tako rekoč celotno moštvo odšlo v partizane in s sabo vzelo Veleževe drese z rdečo zvezdo, vendar se jih 77 ni nikoli vrnilo.

Brisanje spomina na te mladeniče je plod pogubne nacionalistične politike, uvožene iz Hrvaške, nasilne reinterpretacije zgodovine, katere eksekutor je tisti cinični tip, ki je na judovskem pokopališču jokavo zatrjeval, da je Mostar mesto, »ki pred sovraštvom ne bo obmolknilo, ampak bo varovalo dostojanstvo vsakega človeka«, medtem ko so z mehanizacijo rušili spominsko znamenje, posvečeno prav tistim, ki so dali življenje, ko so branili tudi Jude. Pojasnilo, da je bil spomenik Veleževim partizanom porušen zaradi pomanjkanja prostora, pa se zlahka kosa z morbidno trditvijo mesarja Ivana Wernerja, ustaškega župana Zagreba, iz leta 1941, da se – 70 let po postavitvi – sinagoga ne prilega glavnemu mestu NDH, zaradi česar jo je dal podreti. Še do danes je niso ponovno zgradili, kako pa naj bi jo v državi, v kateri je koalicijski partner HDZ, član parlamenta in bivši minister ravno povzročil nov škandal, ker je javno prepeval odo ustaškemu poglavniku Paveliću in pri tem grozil predsedniku SDSS Miloradu Pupovcu.

Zato žalostno vprašanje nališpanemu premieru in pokrovitelju sovraštva: Je mogoče pasti še niže? Tam bagri, tu pesem. Oboje v znamenju ustaštva. Oboje enak poraz temeljnih civilizacijskih vrednot.